Tiskane izdaje
V decembru so noči vedno daljše in že od nekdaj je ta čas veljal za zaključek nekega obdobja, kateremu je sledilo novo rojstvo, nova luč. Pri praznovanju tega prehoda so bile vedno pomembne prav zimzelene in vedno zelene rastline, ki so s svojimi zelenimi listi tudi v zimskem času dajale videz življenja. Zato ni presenečenje, da smo njihovo simboliko ohranili v božičnem času.
Med tovrstne rastline zagotovo spada navadna bodika (Ilex aquifolium L.). S svojimi bleščečimi in gladkimi listi ter živordečimi plodovi prav popestri božično okrasje in vnese življenje v dolge temne zimske noči. Ob prihodu krščanstva v naše kraje so ji nadeli tudi simboliko, povezano s Kristusovim življenjem. Njeni bodeči listi naj bi ponazarjali njegovo krono ob križanju, rdeči plodovi pa kaplje njegove krvi.
Navadna bodíka je manjše drevo ali grm, visoko od pet do izjemoma deset metrov. Doseže debelino do 30 centimetrov. Pri nas v naravi je prisotna večinoma v obliki grmov. Večja drevesa pa najdemo vsajena v bližini hiš. Lubje je sprva gladko, temno zeleno in tanko, kasneje pa pepelnato sivo in razpokano. Les je razmeroma prožen. Listi so usnjati, bleščeči, vedno zeleni, ovalni, bodičasti, spiralno razvrščeni in proti vrhu rastline imajo večinoma samo končno bodico. Listi zelo variirajo pri različnih primerkih rastlin. Maja se pojavijo v zalistjih belorumenkasti cvetovi, združeni v neprava kobulasta socvetja. Cvetovi so lahko samo moški ali samo ženski. Včasih se zgodi, da so na isti rastlini tudi oboji cvetovi, lahko pa celo nastane menjava spola. Ženske rastline so jeseni bogato obložene z rdečimi koščičastimi plodovi, ki še posebej zablestijo v soncu.
Foto: Jože Bavcon
Rod bodik obsega okrog 400 vrst, tako vedno zelenih kakor listopadnih. Spada v družino bodikovk (Aquifoliaceae). To so drevesa, grmi in celo plezalke tropskih, subtropskih in tudi zmerno toplih predelov. V Evropi rasteta le dve bodiki, v zmerno toplem pasu, kamor spadamo tudi mi, pa samo navadna bodika. Bodika je rastlina bukovih in tudi hrastovih gozdov. Ni pogosta vrsta, vendar je tam, kjer raste, običajno več rastlin. Rastlina je ostanek toplejše atlantske klime, ki je pri na že bila. V atlantskem območju še danes množično uspeva. Bodika tako priča o tem, da so podnebne spremembe zemljina stalnica.
V naravi se rastlina zelo rada razmnožuje z ukoreninjenjem spodnjih vej, ki jih jeseni obsuje odpadlo listje listopadnih listavcev. Z rdečimi koščičastimi plodovi se največ hranijo kosi in s tem rastlino tudi razširjajo. Seme sploh bolje in hitreje kali, če gre skozi prebavni trakt ptičev. Rastlina je kot hortikulturna vrsta zanimiva tako zaradi lepih listov kakor zaradi goste krošnje in pa seveda rdečih plodov, ki lahko na rastlini ostanejo dolgo v zimo. Vse te lastnosti jo delajo hortikulturno zelo uporabno vrsto. Da je res tako, priča tudi množica različnih sort z različno pisanimi listi. Kraljevi botanični vrt Kew Gardens v Londonu ima izredno veliko zbirko bodik, pravo alejo različnih sort, ki v jesenskem soncu še posebej lepo žarijo.
Bodika vrste »Silver Queen«. Foto: Jože Bavcon
Bodiko lahko v vrtovih uporabljamo kot samostojno manjše drevo ali kot podstojno vrsto višjim drevesom. Raste tako v senci kot na soncu. Lahko je kot visokodebelna živa meja ali običajna nizka živa meja. Rastlino lahko obrezujemo tako, da ji dajemo različne oblike (kroglo, stožce, piramide in še kaj). Če deset ali več let staro rastlino porežemo le na nekaj centimetrov višine, lahko iz nje ponovno oblikujemo kakšno zanimivo obliko. Bodika skoraj vedno požene iz debla, čeprav je to odrezano povsem pri tleh. V severnejših deželah je poleg navadne bodike za žive meje zelo uporabljena drobnolistna vrsta − nazobčanolista bodika (I. crenata Thunb.), doma iz Japonske in Koreje ter na prvi pogled precej podobna pušpanu.
Od strupa do čaja, celo lepila za ptiče
Navadna bodika je pri nas na seznamu zavarovanih rastlin že vse od leta 1922. Na ta seznam je prišla tako zaradi svoje redkosti kot zaradi ogroženosti. Zaradi vednozelenosti so jo veliko uporabljali za praznične krasitve, les, ki je s svojo veliko gostoto zelo trd, pa so uporabljali v rezbarstvu. V listih bodike je v zelo majhni količini alkaloid teobromin, ki ga sicer pridobivajo iz kakava. Bodika spada med strupene rastline. Rdeči koščičasti plodovi so ljudem strupeni ter povzročajo bruhanje in močno drisko, večje količine pa lahko tudi smrt. Iz mladega lubja pa so z namakanjem, kuhanjem in nato vrenjem pridobivali najučinkovitejše lepilo za ptiče. Torej tisto, kar ptiči najraje jedo, je bilo hkrati tudi njihova poguba, saj so tako žal pristali v kletkah ali na krožnikih.
Med uporabnimi vrstami bodik je tudi paragvajska bodika ali mate (Ilex paraguayensis Hook.), ki raste v Južni Ameriki. Iz te bodike pridobivajo čaj mate. Pripravijo ga z namakanjem posušenih bodikinih listov v topli vodi. Čaj se lahko pije tudi hladen. Njegov učinek naj bi bil podoben kot pri pravem čaju in kavi, preprečuje utrujenost. Prav tako pa menda ima protirakotvorne učinke.
V Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani lahko občudujete navadno bodiko, ki naj vam s svojo zelenino polepša božični čas!
Dr. Jože Bavcon je vodja, mag. Blanka Ravnjak pa raziskovalka Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.
