Lažna skromnost je katastrofa

Mag. Franc Rozman s polnoletnim ravnateljskim stažem, ki zanj ni le funkcija, prej življenjsko poslanstvo, ni ravnatelj, ki bi vzbujal strahospoštovanje, spoštovanje pa žanje obilno. Iz klopi Gimnazije Kranj namreč prihaja vrsta prodornih Slovenk in Slovencev, ki vsi po vrsti izpostavljajo njegovo iskrenost, srčnost, toplino, bistrost, plemenitost. Markantni ravnatelj, ki svoj racionalni matematični um združuje s posluhom za človeka, je na čelu ene najboljših gimnazij v Sloveniji, kjer delavnost, poštenje in pripadnost kotirajo više od ambicioznosti, lažne skromnosti pa se trudijo dijake odvaditi. Tiste dijake, za katere si ravnatelj upa reči, da so srečni. Poleg treniranja možganov namreč tudi z vrsto obšolskih dejavnosti odraščajočo mladež ozaveščajo, da je sama svoje sreče kovač – a da je za srečo treba kdaj tudi tvegati.

Pred nekaj dnevi ste se vrnili z maturantske ekskurzije. Kako se počutite v družbi dijakov zunaj gimnazijske stavbe in kako oni v vaši družbi, ko slečete suknjič in snamete kravato?

Pogosto sem brez kravate in suknjiča! Maturantska ekskurzija je bila zame sedma, in ker smo potovali po državah nekdanje Jugoslavije, programsko zelo podobna moji prvi, ko sem šel še kot dijak. Imam izjemno lepe vtise, tako zaradi obujanja spominov kot zaradi super skupine, s katero smo se dobro razumeli. Zdi se mi, da so me približno toliko prinašali naokrog, kot sem jaz svoje profesorje, kar se mi zdi sprejemljivo.

Se lahko vživite v dijaški vsakdan, v radosti in bridkosti odraščanja?

Delno zagotovo. Če človek nima travmatičnih spominov na svojo mladost, marsikaj podoživi in ve, da je tudi sam marsikaj ušpičil. Potem opazuješ še svoje otroke in misliš, da se bodo izognili kakšni pasti, ki se ji sam nisi, pa vidiš, da je to nesmiselno. Tudi če te niso poznali kot petnajstletnika, pri petnajstih počnejo iste traparije, kot si jih ti, razen da je okolje drugačno in da jim tehnologija marsikaj olajša, a hkrati slabša njihovo inovativnost; mi smo se morali marsičesa domisliti, zdaj pa lahko vse kupijo ali pogledajo na računalniku.

Kakšne spremembe je v izobraževalni sistem vnesla tehnologija?

Spomnim se še uvajanja grafoskopov in prosojnic. Vsaka nova tehnologija ti omogoča izboljšave, zato so danes v vseh učilnicah projektorji. Kot slišim tudi od drugod, je učencem najhuje, da je projektor vključen nepretrgano. Računalnik je smiselno uporabljati premišljeno, z njim si lahko na primer pomagaš pri risanju funkcij, če pogledam kot matematik. Kreda oziroma danes flomaster sta še vedno najbolj potrebna, tehnologija nas ne bo premagala. Uvedli smo tudi oddelek inovativne pedagogike, kjer dijaki delajo s tablicami, a tudi tam je treba paziti, koliko jih uporabljajo. Seveda ne podpiram, da bi dijaki lahko brali le z računalnika ali iz knjige, morajo tudi pisati. Sami vemo, da si človek zapomni na različne načine. Nekateri so bolj motorični tipi, drugi vidni, nekateri slušni. Tudi vsa dognanja nevroznanosti se v šolah še premalo uporabljajo.

Kakšen korak v tej smeri bi se še dalo narediti?

Obvezno izbirno vsebino, ki jo izvajamo že od začetka mojega ravnateljevanja, se dijaki učijo po metodah hitrega branja, pomnjenja. Drugo je s pomočjo tehnologije, pa dognanj, kaj pri učenju jezika pomeni glasba, kaj pomenijo določene frekvence, razlika med levim in desnim ušesom ob izpostavljenosti različnim frekvencam. Te stvari že malo spoznavam, ukvarjam se tudi z jogo in meditacijo, zato mi postajajo vse bliže. Lani smo se vključili tudi v projekt zavoda za šolstvo učenje učenja.

Svoj racionalni matematični um tudi sicer združujete s posluhom za človeka. Kako se dopolnjujeta v praksi?

Matematika pomaga pri organizaciji, poenostavljanju in posploševanju, ne pomaga pa pri odnosu do človeka. Že v zgodnjih letih ravnateljevanja me je starejša profesorica, žal že pokojna, opozorila: »Tebi je pomembna šola, ne človek.« Če sem videl, da neka metoda prinaša koristi za šolo, me ni veliko zanimalo, da to ne bo nujno koristno za določenega profesorja. Zato sem se moral naučiti odločati tudi pri tem, da ima v korist celote enkrat nekdo manjšo korist oziroma se mora bolj potruditi, drugič pa nekdo drugi. Podobno je z dijaki, pri organizaciji, pri urnikih, pri katerih še vedno sodelujem. Velikokrat sem že rekel kakšni komisiji na ministrstvu: »Pustite naravoslovcem, da naredimo obliko, vsebino pa prepustimo humanistom in družboslovcem.«

Kaj vaša gimnazija daje dijakom in kaj od njih zahteva?

Veliko smo govorili o tem, ko so delali nov zakon o gimnazijah in dodali še nekaj ciljev. Pogosto mi rečejo, da so naši otroci samozavestni, marljivi, ampak potem se velikokrat izgubi osnovno načelo, ki je lahko suhoparno, a se okrog njega vse naplete. Treniramo možgane! Če hočeš biti dober tekač, moraš trenirati noge in še kaj, če hočeš dobro delati univerzo, moraš trenirati možgane – to je naša osnovna naloga. Vse drugo pride, tudi odnosi med dijaki, da vidijo, da se splača pomagati drug drugemu, da vidijo, kaj naredimo za tiste, ki jim kakšen predmet ne gre tako dobro, kaj naredimo s krožki za tekmovalce. Da se vsak od njih znajde, da lahko učitelji pri vsakem najdemo neko odliko, področje, kjer se lahko izkaže. Naj bo član tehnične ekipe, lahko se izkaže na umetniškem področju, lahko na znanstvenem, lahko na ustvarjalnem, sploh ni pomembno. Hkrati pa se moramo zavedati, da nekateri želijo biti zlata sredina. Tudi na informativnem dnevu povem, da približno polovica dijakov tekmuje, preostali pa ne, torej v kateri koli skupini boste, ne boste sami.

Ne smemo spregledati dejstva, da odlični uspehi dijakov na maturi in različnih tekmovanjih ter podpovprečni osip uvrščajo Gimnazijo Kranj med najboljše v Sloveniji. Kakšna sinergija je za to potrebna med profesorji, dijaki in starši, med željami in pričakovanji na vseh treh straneh?

»Če od dijaka nikoli ne zahtevamo več, kot zmore, ne bo nikoli dosegel tistega, kar zmore,« je citat britanskega filozofa Johna Stuarta Milla, ki ga pogosto izrečem. Tako dijaki kot starši se zavedajo, da se brez truda nič ne doseže, hkrati pa se naučijo, da je poraz mogoče prenesti in da je vedno mogoče dobiti še eno možnost. Ne vpisujemo samo superodličnjakov, vedno tudi nekaj dijakov s povprečno oceno malce pod štiri, pa ni rečeno, da niso uspešni. Povezava med uspehom v osnovni in srednji šoli se skoraj bolj ohranja pri prav dobrih, ki so že navajeni kdaj dobiti nižjo oceno, saj med odličnimi nekateri odpovejo. Seveda tudi pri nas še kdo dobi cvek, a se tudi profesorji zavedamo, da je neproduktivno, če polovica razreda piše negativno, zato so pravilne omejitve glede tega, da lahko vsak otrok vidi izhod. Torej če se nauči, bo v redu, če se ni učil, je bil kaznovan, včasih pa kljub učenju ne gre in je potrebna pomoč. Starši pogosto prehitro iščejo pomoč inštruktorjev, pametno se je prej obrniti na šolo. Tudi e-asistentu smo se dolgo upirali, zdaj ga imamo, a za veliko stvari še vedno zahtevamo, da se razrešujejo na osebni ravni. Če ima otrok težavo, lahko starš pokliče in povpraša, a če se bomo posvetili težavi, boste prišli sem in si bomo vzeli čas, mi in vi, sicer nima smisla. Marsikaj se lahko reši med šolskim letom in potem je osip majhen. Druga stvar so rezultati na maturi. Sem zelo za objavo in zelo proti lestvicam. Lanska, čeprav smo bili uvrščeni visoko, je bila zelo problematična. Veliko pomembneje se mi zdi, da bi začeli sistemsko zbirati informacije, kaj se dogaja z dijaki po gimnaziji, in bi jih tudi javno objavili. To bi bilo dragoceno tako za dijake kot za starše, saj bi vedeli, kaj bo dijak počel z znanjem, pridobljenim na neki šoli, in koliko dijakov s posamične gimnazije je naredilo prvi letnik določene fakultete. Tako bi bilo precej manj prostora za manipulacije.

Kako rešujete paradoks vse več pameti in vse manj zdrave pameti?

Pogosto rečemo, da današnje generacije znajo manj, kot smo znali mi, pa saj je že Aristotel lepo napisal, da bo družba zaradi tega preprosto propadla. Ta razkorak je vedno prisoten, ampak vodi do napredka. Nikoli nismo zadovoljni z družbo, v kateri živimo, ampak rešitve nam bodo predstavili otroci, v zameno pa bodo dobili nove probleme – tako teče razvoj. Na gimnazijo se vpisuje več kot štirideset odstotkov otrok, neprimerljivo več kot včasih, a za vrhunske rezultate smo morali povečati to piramido. Za dijake, ki veliko zmorejo na tekmovanjih, lahko trdim, da premorejo tudi veliko zdrave pameti. Šola jih ne sme izolirati in že če se hočejo znajti med sošolci, morajo uporabljati oboje. Ker sem neposreden, tudi meni pogosto rečejo, da imam zdravo kmečko pamet. Sicer pa ti trud v srednji šoli in na fakulteti zagotovo da občutek za skromnost. Šola je dobra zato, da se zaveš, da nič ne veš. Kolikor pametne se že delamo, je dobro pri sebi vedeti, kakšen drobček raziskujemo in koliko je še drugih možnosti.

Nedavno sem poslušala razmišljanje patra Karla Gržana o učenju za znanje v primerjavi z učenjem za srečo oziroma izobraževanjem za zadovoljstvo v danih okoliščinah in ob ustvarjanju medosebnih odnosov. Vaši dijaki so brez dvoma uspešni, pa lahko rečete o njih tudi, da so srečni?

Mislim, da lahko. Imamo nekaj programov v tej smeri. V drugem letniku jih za en teden pošljemo na tabor, kjer ni mobilnega omrežja, v prvem letniku imajo učenje učenja pa tehnike sproščanja … Tudi na maturantski ekskurziji smo se pogovarjali, da okoliščine so, kakršne so, lahko smo čisti deterministi in rečemo, da je vse usojeno, dejstvo pa je, da o tem, ali bodo srečni ali nesrečni, mladi odločajo sami. Tega jih poskušamo naučiti. Vsak od nas ima pravico biti žalosten, saj smo vendar ljudje. Lani je bilo odlično maturitetno branje Konje krast, kjer lepo piše, da nekateri preprosto ne dovolijo, da bi bolečina minila. Močna čustva so lepa, pa naj bodo pozitivna ali negativna, a nekateri postanejo s tem zasvojeni. Mislim, da imamo poleg treniranja možganov toliko drugih dejavnosti, da se dijaki zavedajo, da so sami svoje sreče kovač in da ti prav nič ne pomaga dokončana gimnazija in ne vem katera univerza. Kakšen odnos boš zavzel do svojega življenja, je odvisno od tebe.

Danes, ko so tradicionalne vrednote na preizkušnji, katere so tiste, ki jih želite prenesti na dijake?

Težko je mladini podati kaj, v kar sam ne verjameš. Tiste vrednote, ki nam nekaj pomenijo, bodo oni povzeli, tistih, o katerih zgolj govorimo, pač ne. Delavnost, poštenje, pripadnost – kolikor je lahko staromodno, pa vendar: kadar si sam, v težavah, je fino, da nisi sam. Ambicioznost je stvar posameznika in njegove odločitve, meni pa se ne zdi toliko pomembna. Lažna skromnost je katastrofa, jo imamo pa Slovenci nadvse radi. Tega se jih da vsaj nekoliko odvaditi.

Kako izbirate sodelavce v svoj profesorski zbor?

V osemnajstih letih, odkar sem ravnatelj, smo večino kadra dobili iz preverjenih vrst. Smo kolektiv srednjih let oziroma starejši kolektiv, večina pa so ljudje, ki so učili na drugih šolah in tukaj dopolnjevali ali bili pripravniki, dokler nam jih ni uspelo zaposliti. Prisegam torej na popolnoma preverjen kader.

Kako vam uspe motivirati zaposlene, da presežejo plotove predpisanega učnega načrta in posežejo na širno polje doživljajske pedagogike?

Vsak ima rad še kakšen vrtiček, kar se da odlično izkoristiti, da se vsak poleg svoje stroke ukvarja še s čim, recimo s plesom, glasbo, pa naj bo matematik ali slavist. To je pogosto dodana vrednost, če profesor neke stroke vodi krožek povsem drugega področja. Tako imamo tu od orkestra do pevskega zbora, šolsko košarkarsko ligo res vodijo športniki oziroma nekdanji dijaki, program Mepi je vpeljala profesorica Štremfljeva kot športnica in ena redkih žensk, ki je bila na Everestu. Potem se vključijo še drugi ali pa ustvarijo svoj vrtiček. Dejstvo je tudi, da je eksterna matura postavila učitelje in dijake na isti breg, saj je pomemben kazalnik in od nje je odvisno, kakšen bo vpis, zato je odločilna tako za nas kot za dijake. Tudi pripravniki, naši nekdanji dijaki, opažajo, koliko novih krožkov in dejavnosti je na voljo. Dijakom odkrito povem, da to delamo zato, ker se nam splača. Veste, kadar koli boste naredili kakšno dobro delo, se zavedajte, da se vam splača, saj se ne boste navzeli niti napuha niti ne boste razočarani, da vam kdo tega ni povrnil. Če naredite dobro delo preprosto iz občutka, da se splača, potem ne potrebujete nobenega povračila.

Mladi so danes v nezavidljivem primežu visoke brezposelnosti in ne kaže, da bi se to prav kmalu obrnilo. Katero znanje in sposobnosti jim bodo pomagali h konkurenčnosti in prodornosti, da bodo lahko izkoristili svoje potenciale in se osamosvojili?

Zanimivo, da smo mi v večji stiski zaradi tega kot oni, kar opažam že pri svojem sinu in sem zaznal tudi na maturantski ekskurziji. Dijaki se preprosto pogovarjajo, saj ne bo službe, a ne v slogu, da se nam nič ne splača, ampak neobremenjeno in z vizijo, da bom delal to, potem pa še kaj drugega, ker tako ali tako ne bo službe. Pri poklicnih usmerjanjih sledimo področjem, kjer še vedno iščejo zaposlitve – medicinska in elektrotehnična fakulteta sta na primer še vedno perspektivni –, a nikjer več ne moremo zagotoviti službe. A že moja profesorica za matematiko je dejala: »Ne zapirajte si vrat.« Zanimajte se za vse, spodbujam dijake, širšo ko imate paleto, več imate možnosti. Ko se pokaže priložnost, jo zagrabite z vso silo, spet brez kalkulacij, saj v tem smislu ni porazov. Včasih se res pojavi bolečina, a če greš vedno na rezervo, ti nikoli ne bo uspelo, zdaj pa sploh ne, zato je treba tudi tvegati.