Tiskane izdaje
Ljubljana – Kam na maturantski izlet? Tretješolci si v dneh, ko jih turistične agencije nagovarjajo z mikavnimi ponudbami, glave večinoma belijo z izbiro destinacije. Manj se jih sprašuje, kaj maturantski izlet sploh je. Končni izlet nekega razreda, zaključek nekega obdobja? Ali zgolj čas za nebrzdano izživetje mladosti?
»Škoda bi bilo, če bi bil namenjen samo žuriranju, poležavanju in popivanju,« pravi Jon, dijak tretjega letnika na eni od ljubljanskih gimnazij. »V našem razredu nas večina želi na potovanje po Balkanu. Radi bi si ogledali znamenitosti in se tudi zabavali. Večina si tudi želi, da gremo na izlet brez spremstva profesorjev.«
Izlet ali ekskurzija
Učitelji in ravnatelji se po drugi strani bolj kot na vprašanje, kaj je maturantski izlet, osredotočajo na razliko med njim in ekskurzijo. »Maturantska ekskurzija je tudi zaradi sistemskih rešitev in zakonodaje v veliki meri prešla iz rok šol v roke potovalnih agencij. Vsebinsko je iz ekskurzije prešla v izlet,« pravi Franc Rozman, ravnatelj Gimnazije Kranj.
Na turističnih agencijah pravijo, da zelo dobro sodelujejo s številnimi šolami. »Nekatere se vključujejo tudi v soorganizacijo izletov. Res pa je, da se je v zadnjih nekaj letih kar nekaj šol nekoliko odmaknilo in popolnoma distanciralo od tega,« pravi Matic Pirih iz maturantskega oddelka agencije Mondial Travel.
Na kranjski gimnaziji program izdelajo učitelji geografije in zgodovine, potrdi pa ga učiteljski zbor. Ko se vrnejo, lahko udeleženci podajo pripombe, ki jih deloma upoštevajo. Tretješolce nato seznanijo s programom, na katerega pa nimajo vpliva. Tako ekskurzija po ravnateljevih besedah ostaja ekskurzija in ne izlet. Izvedejo jo s pomočjo agencije, ki pristane na njihove pogoje.
»Maturantski izlet pa je zame izlet, ki si ga lahko privoščijo dijaki po uspešno končani maturi. Če želijo, lahko zraven povabijo tudi razrednika, a šola z organizacijo in programom nima nič. To še zdaleč ne pomeni, da jim nasprotujemo. Samo pohvalno je, če se dijaki po uspešno zaključenem šolanju znajo še skupaj poveseliti.«
Na Gimnaziji Vič ekskurzijo organizirajo dijaki, šola zgolj potrdi njen program. Maturantskih izletov (izjema so zgolj zaključni izleti z razrednikom, ki pa potekajo po šolskih pravilih, a na pouka prost dan) na šoli ne organizirajo. »To je zaseben čas mladostnikov in v pristojnosti njihovih staršev,« pojasnjuje ravnateljica Alenka Krapež.
Agencije so šolam tekmeci
Prehod iz ekskurzij v izlete je sovpadal tudi s spremembo družbenega sistema, ko so umanjkali družbeno regulirani prehodi med življenjskimi obdobji. Praznino so mladi začeli zapolnjevati z novimi obredi. Brucovanju kot obredu ob vstopu na fakulteto je sledil sprejem »fazanov«; izlete, ki so bili sprva namenjeni absolventom, so za svoje vzeli štiri leta mlajši maturanti.
»Sovpadla sta še interes agencij, ki z maturantskimi izleti dobro služijo, in nezainteresiranost šol za odgovornost, ki jo terja njihova organizacija,« dodaja učitelj z ene od ljubljanskih strokovnih šol. Učence spremlja vsako leto in doslej ni imel večjih težav, ker je z dijaki in starši vnaprej dorekel pravila. »Striktno prepovedovanje alkohola denimo nima posebnega smisla, zato sem ga sam toleriral, dokler je bilo vse v mejah normale in zdravega razuma.«
Trend prehajanja klasičnih maturantskih ekskurzij v množične poletne zabave dijakov po njegovih besedah ni dober, saj se tovrstnih množičnih zabav ponavadi udeleži le del razreda: tisti, ki imajo denar in dovoljenje staršev. »Drugi pogosto nimajo niti priložnosti niti interesa za drugačno obliko skupnega druženja.«
Turistične agencije po različnih poteh poskušajo vplivati na odločitev maturantov. Pri tem so, kot pravi ravnatelj I. gimnazije v Celju, nekatere precej nesramne, saj svoje »agente« – ponavadi so to bivši dijaki njihove ali sosednje šole – pošiljajo po razredih brez dovoljenja vodstva šole. Na njihovi šoli ekskurzijo sicer organizirajo sami, a v sodelovanju z dijaki in njihovimi starši. »Vsiljive agencije apriorno izločimo. Pod našo streho veljajo naša pravila. Objavimo javni razpis, komisija pregleda ponudbe, dijaki so ves čas zraven in soodločajo, ravnatelj na začetku 3. letnika na posvet povabi starše, prav tako pred končno odločitvijo in odhodom. Vse poteka zelo transparentno,« pravi ravnatelj dr. Anton Šepetavc.
Na ekskurzijah so že imeli probleme, a so jih doslej obvladali. Nekdo je bil preglasen, drugi je zaspal, tretji zamudil, četrti pregloboko pogledal v kozarec. »A drog, ekscesov ali kakšnih ekstremnih primerov, na primer hospitalizacij ali drugačnih medicinskih intervencij k sreči ni bilo.«
Neprimerne destinacije
Spremljevalcem je kljub temu vsako leto težje. »Dežurati dan in noč je izjemno naporno in odgovorno, za povrh pa tudi neplačano delo. Kaj bi bilo treba spremeniti? Zelo učinkovito bi bilo, če bi poleg šel še kdo od staršev, da bi si razdelili skrb in odgovornost. Starši si večinoma niti približno ne predstavljajo, kako je na teh izletih. Morda bi jim bilo potem bolj jasno, zakaj mnoge šole »bežijo« od maturancev.« Ob tem opozarja, da bi bilo treba verjetno nekatere destinacije označiti kot neprimerne. »Na Hrvaškem so se pred kratkim, kolikor mi je znano, odločili, da maturanti v prihodnje ne bodo več hodili v tujino. V Lloret de Maru so imeli več smrtnih primerov; polega tega se tam droga prodaja dobesedno na vsakem vogalu.«
Kaj starši pravzaprav res vedo ali vsaj mislijo, da vedo? »Že ob omembi marsikdo najprej pomisli na neskončno pijančevanje, destinacija v bistvu sploh ni pomembna,« pripoveduje mama tretješolca, ki se te dni sooča z odločitvijo, kakšno obliko zaključnega potepanja naj podpre in plača. Starši v razredu pri odločitvi niso enotni. »Nekateri pravijo, da je otrok polnoleten, naj za osemsto evrov počne, kar hoče. Sama menim, da smo starši tisti, ki naj bi odločali, saj gre za naše otroke in naš denar, a spoznavam, da drugi niso tega mnenja.«
Večina dijakov bi rada več zabave. »To je povsem normalno. Tudi mi nismo bili nič drugačni,« pravi Anton Šepetavc. Ravno zato je po njegovih besedah v bistvu neodgovorno na mlade prelagati odgovornost, da se bodo sami prav odločili. Treba jim je zaupati, treba se jim je prilagajati in treba jim je postavljati meje.
