Med plavalnim tečajem deklice »zbolijo«

Ljubljana – Kako je z verskimi simboli v slovenskem prostoru? V Franciji so jih pred enajstimi leti prepovedali v šolah, pred petimi pa še v javnosti. Mnogi se od tedaj sprašujejo, ali ni zato njihova − zdi se, da vse pogostejša − uporaba postala gesta upora. Francozi so zdaj z jedilnika izbrisali še možnost obrokov brez svinjine.

Po letih ostrih polemik se je tako v državi, ki jo je letos pretresel teroristični napad na uredništvo tednika Charlie Hebdo, odprlo novo polje za razpravo o nacionalni identiteti in umeščenosti islama v francosko družbo.

Pri nas je še nismo imeli, čeprav je v posameznih (mestnih) okoljih čedalje več žensk, ki si lase pokrivajo z rutami. Muslimanske deklice jih v šoli ponavadi ne nosijo, toda učitelji in ravnatelji opažajo, da vera vendarle vstopa v šolski prostor. Večinoma se kaže prav v želji, da bi otroci uživali jedi, ki ne vsebujejo svinjine. In čeprav so šole pri organizaciji prehrane dolžne upoštevati zgolj zdravstvene omejitve oziroma mnenje zdravnika, je to njihova najpogostejša prilagoditev. Tako kot ustrežejo vegetarijancem, ustrežejo muslimanom.

Želje se spreminjajo

Toda želje in pričakovanja se spreminjajo in jih je vedno več, pravi ravnatelj ene od šol, na kateri je veliko muslimanov in ki prav zato, da ne bi izpostavil svojih učencev, ni hotel biti imenovan. »Oče ene od učenk je, denimo, želel, da njegova deklica ne bi sedela z dečki. Prepričal sem ga, da to ni mogoče. Zakaj? Ker bi morda naslednjič želel ločene ure telovadbe in ločen čas za kosilo. Seveda lahko kdo utemeljeno vpraša, zakaj pa mu ne bi mogel ustreči? Če bi imel v razredu enega ali dva muslimana, bi to še lahko naredil, če pa jih je več, to postane logistični zalogaj. Sicer pa: v Turčiji fantje in dekleta sedijo skupaj.«

Opaža tudi, da med plavalnim tečajem deklice pogosteje zbolijo. »Starši tako na diskreten način uveljavijo svojo željo, da deklice niso v kopalkah,« pravi in dodaja, da je odločitev, kako ravnati, ko se pojavijo posebna pričakovanja, prepuščena šoli. »Na konkretna vprašanja so na ministrstvu odgovorili, naj si pomagam s konvencijo o zaščiti manjšin. Tam podrobnosti niso opisane. Ker ni jasnih stališč, smo prepuščeni samim sebi.«

Šola je, kot pravijo na ministrstvu za izobraževanje, nevtralen, odprt prostor, kjer je poudarek tudi na večkulturnosti. Ne sme ovirati osnovnega osebnega izražanja vere in mora biti prostor privajanja na različnost, drugačnost in izjeme. »Laičnost javne šole je zagotovilo njene nevtralnosti, ki zagotavlja enakopravno udeležbo vsem, ne glede na nazorske in druge razlike. Zato lahko učenci v javno šolo vstopajo tudi z bolj opaznimi verskimi simboli in oblačili, seveda pod pogojem, da jih ti simboli ne ovirajo pri izvrševanju šolskega programa, na primer pri telovadbi, hkrati pa verska oblačila ne smejo onemogočati osebne identifikacije učencev in učenk.«

Dekleta v stiski

Tudi v drugih šolah se srečujejo s podobnimi izzivi. »V našo šolo prihajajo otroci, katerih matere so večinoma brezposelne, očetje pa delajo v slabo plačanih poklicih, ki ne zahtevajo visoke izobrazbe. Zagotavljamo jim tečaje slovenščine pa tudi hrvaščine in makedonščine, da jim omogočimo stik z materinščino. Če je treba, na roditeljske sestanke povabimo tudi prevajalce,« pravi šolska pedagoginja na šoli, ki jo obiskujejo otroci iz narodno mešanega okolja.

V šoli so se dolgo časa trudili, da bi na tečaje slovenščine prišle tudi matere, a so sčasoma obupali, saj so ugotovili, da jim možje tega ne dovolijo. Težav zaradi kopalk na plavalnih tečajih niso imeli, so jim pa dekleta pripovedovala, da se na poletnih počitnicah, denimo na Ohridskem jezeru, uklonijo željam staršem in oblečejo kopalne obleke, ki pokrijejo telo do kolen, komolcev in vratu. »Učenke nam pripovedujejo, da se ne bi rade razlikovale od vrstnikov. Ni se še zgodilo, da bi starši zahtevali, da dekleta ne smejo sedeti s fanti, vemo pa, da nasprotujejo njihovemu druženju z nemuslimani v prostem času. Dekleta, ki so se zaljubila v nemuslimana, tega pa ne smejo pripeljati domov, so se že znašla v hudi stiski.«

Starši od šole pričakujejo, da se bo prilagodila njihovemu načinu življenja. »Menijo, na primer, da moramo zadostiti vsem otrokovim potrebam. V domačem kraju so bili navajeni, da so otroke poslali v šolo in potem z njo tudi opravili, pri nas pa se od staršev pričakuje, da skrbijo za otroke in da nadzirajo njihovo šolsko delo. Mora jih zanimati, ali so res v šoli ali špricajo, pa tudi, kaj počnejo popoldne. V bližnji trgovini so se večkrat pritožili, da otroci postavajo pred trgovino in prosijo za denar.«

Ob takšnih zapletih, pravi pedagoginja, je to, ali matere nosijo rute ali ne, še najmanj pomembno.