Tiskane izdaje
Ljubljana − »Spoštovani starši. Policijska postaja nas je prosila, da vas obvestimo o dogajanju na facebooku. Prosijo vas, da pogledate pri svojem otroku, ali ima na facebooku prijatelja Mia Militar. V tem primeru nujno pokličite na policijsko postajo.«
To obvestilo so staršem spomladi posredovali na eni od ljubljanskih šol. Bolj ozaveščeni so posumili, kaj bi lahko bilo narobe, in so brez odvečnih besed preverili otrokove prijatelje na družabnem omrežju, manj ozaveščeni pa so na šolo naslovili vrsto vprašanj, iz katerih ni bilo težko razbrati, da o spletnih pasteh vedo veliko premalo.
Številne odgovore poznajo tudi v prijavni točki Spletno oko oziroma v centru za varnejši internet, kjer so letošnji posvet o problematiki zlorab otrok na spletu, ki so ga pripravili v sodelovanju z Upravo kriminalistične policije Generalne policijske uprave in Združenjem za informatiko in telekomunikacije pri Gospodarski zbornici Slovenije, posvetili zlorabam otrok prek mobilnih naprav. To je obenem tudi že eden od ključnih podatkov, ki jih je na posvetu predstavil strokovnjak iz Velike Britanije John Carr in ki bi ga moral vedeti vsak starš: otroci danes do spleta ne dostopajo več predvsem prek računalnika v dnevni sobi, kjer starši še lahko bedijo nad njimi, ampak prek mobilnega telefona v sobi, parku, na igrišču.
Veliko staršev marsikaj ve o nevarnostih na spletu in družabnih omrežjih, toda še več je takih, ki vedo zelo malo. Kako – denimo v šoli – ozaveščati ene in druge, da bodo drugi lahko sledili in da obenem prvih ne bi odvrnili s preveč osnovnimi podatki?
Najpomembnejše je, da se starši z otroki pogovorijo o osnovnih pravilih obnašanja na internetu. Vedeti morajo, katere informacije lahko objavijo o sebi in svoji družini. To se ne bo nikoli spremenilo, ne glede na to, kakšne aplikacije, strani ali omrežja se bodo v prihodnosti še pojavile. Enako velja za fotografije − sebe in prijateljev.
Starši se morajo z otroki pogovarjati, da bodo vedeli, kaj ti počnejo na spletu. Iz strani, ki jih obiskujejo, lahko razberejo, tudi ali so v stiski. Ko so bili moji otroci precej mlajši, sem sedel k njim in jim rekel: pokaži mi aplikacije, ki jih uporabljaš, strani, ki jih obiskuješ, s kom se pogovarjaš. Pogovor je treba začeti na čim bolj naraven način. Vsi se moramo tega naučiti, to je del nalog, ki jih imamo starši v 21. stoletju.
Pravzaprav je danes težko biti starš. Postavljamo jim velike zahteve in jih morda pokroviteljsko pomilujemo ali celo obsojamo, če jim ne uspe, po drugi strani pa morajo biti dlje v službi in so lahko manj z otroki. Včasih so jih skrbeli tujci v parku in zloraba drog. Danes je vsega veliko več in celo tisti z bujno domišljijo težko sledijo novim vsebinam, aplikacijam, idejam.
Tu imajo pomembno vlogo internetna podjetja, ki bi morala, denimo, poskrbeti za bolj preprosta navodila, morda celo v obliki stripov, da jih bodo tudi otroci razumeli. Še posebej je to pomembno pri aplikacijah ali spletnih straneh za otroke. Saj veste, kako vedno odkljukamo, da se strinjamo s pogoji uporabe, ne da bi jih sploh prebrali. Skupaj s šolami bi morali pomagati tudi pri ozaveščanju o tem, kaj vse je na internetu. Tu niso le tiste spletne strani, na katere takoj pomislimo, na primer pornografske, ampak tudi strani, ki spodbujajo anoreksijo in samopoškodbe, ali strani, na katerih teroristi novačijo vojščake. Posebej pri aplikacijah za otroke in spletnih straneh zanje bi moralo biti spremno besedilo napisano v dovolj preprostem jeziku, da ga otroci lahko razumejo. Danes je vse preveč zapleteno, veliko bolj, kot bi smelo biti.
Toda ali so internetna podjetja pripravljena sodelovati?
Seveda je to lažje za velika podjetja in težje za manjša. Poglejte Facebook, kolikokrat so že spremenili svojo politiko. Ampak to ne pomeni, da ne smemo vztrajati pri enotnih minimalnih standardih, ki jih od vseh ponudnikov lahko upravičeno pričakujemo. Če kateri tega ne počnejo, se moramo kot potrošniki in kot državljani upreti, pritisniti nanje in zahtevati, da to spremenijo.
Kaj pa učitelji? Niso vsi na facebooku, nekaterih sodobne tehnologije sploh ne zanimajo.
To je del njihovega profesionalnega razvoja. Vedeti morajo, kako otroci v resnici živijo. To danes pomeni vedeti, kako uporabljajo internet. V Veliki Britaniji smo najprej zapravili milijardo funtov, da smo šole opremili s širokopasovnim internetom. Potem smo ugotovili, da na spletu ni pametnih vsebin za otroke, zato smo namenili skoraj še enkrat toliko denarja zanje. Nazadnje smo spoznali, da je to vse skupaj zaman, saj učitelji niso vedeli, kaj naj z vsem tem počnejo, in smo morali izobraziti še nje. Skozi ta proces bodo morali iti v vseh državah. Učitelji so ključni za njegov uspeh.
Na katero stvar bi morali otroke najprej opozoriti, pred čim bi jih morali najprej posvariti? In kdaj naj bi s tem začeli?
Nikoli ni prezgodaj. Takoj ko otrok začne uporabljati splet, mu je treba povedati nekaj osnovnih dejstev in pravil ravnanja. S čim začeti, kaj je najpomembneje, je odvisno od razmer in družinskih vrednot. Starše najbolj skrbi grooming, to je vzpostavljanje stikov z otroki v virtualnem svetu, ki se lahko konča z zlorabo v resničnem svetu. O tem se moramo z otroki pogovoriti, a po drugi strani jih ne smemo preveč preplašiti. To ne bi bilo dobro v sodobni družbi, kjer sta poznavanje interneta in njegova uporaba ključna za uspeh.
Kako resna pa je nevarnost, ki jo predstavljajo spletni pedofili? V resničnem svetu tujci v parku bistveno manj ogrožajo otroke kot njihovi bližnji, ki jih spolno zlorabljajo doma.
Res je tako. Ne zgodi se pogosto, da pedofil z interneta zlorabi otroka v resničnem svetu. A če se zgodi tvojemu otroku, je to en otrok preveč. V Veliki Britaniji že vrsto let ugrabijo po šest otrok na leto, a to ne pomeni, da jih starši ne svarijo pred to nevarnostjo. Ne smemo pretiravati in ne smemo paničariti, moramo pa jih posvariti. To je vprašanje ravnovesja. Otrokom ne prepovemo prečkanja ceste ali plavanja v bazenu, čeprav jih veliko umre na prehodih ali v bazenu.
Otroke je po drugi strani najbolj strah spletnega trpinčenja.
Vsak otrok ga bo prej ali slej doživel. Vprašanje, kako zlobno, kako grozljivo in kako dolgotrajno bo. Vemo za primere, ki so se končali s samomori. Na srečo jih ni bilo veliko. Spletno trpinčenje lahko otroku uniči življenje v šoli. Naša naloga je, da jim povemo, kako pomembno je, da so prijazni do ljudi. To je temeljna vrednota, ki jo morajo spoštovati tako v resničnem kot v virtualnem svetu. In če pridejo k nam po pomoč, jih moramo zasipati z ljubeznijo in podporo, vedeti morajo, da ste tam, da ste ob njem, da mu boste pomagali skozi to, kar se jim dogaja. Najslabše, kar lahko v takem primeru naredite, je, da rečete: Zdaj pa dovolj. Vzel ti bom telefon, ne boš več imel facebooka. To je dolgoročno veliko slabše.
Zakaj pa je virtualno trpinčenje toliko hujše kot tisto, ki ga doživljajo v resničnem svetu?
Ko sem bil otrok, sem obiskoval ugledno katoliško šolo v protestantski Angliji. Ko sem peš korakal v šolo v svoji uniformi, so vsi vedeli, kam grem. Včasih so me huligani naskočili, me tepli in vpili o, ti irski katoličan. Ampak lahko so videli moj obraz, bolečino, ki so jo prizadejali, in verjamem, da jih je to malo ustavljalo. Na spletu ni tako. Na spletu ljudje delajo stvari, ki jih v resničnem svetu nikoli ne bi, ker ne vidijo škode, ki jo povzročajo. Ne vidijo bolečine, trpljenja, škode. In, seveda, če je nekdo takrat na zid napisal, da je John debel smrduh, je hišnik to takoj zbrisal. Velika verjetnost je bila, da napisa nihče ni videl. Kar danes napišeš na družabno omrežje, tam ostane za vedno. Cela šola to vidi že v nekaj minutah. Na facebooku bodo tak napis umaknili, a tu je še vedno veliko drugih platform, kjer bo ostal.
