Naučiti se moramo spoštovati otroštvo

Ljubljana – Kakšna bi morala biti šola za 21. stoletje? Takšna, v kateri bo vsak otrok stopal po svoji poti, ne pa bil umeščen v ustrezen predalček, je prepričana Gabi Čačinovič Vogrinčič. Da bi lahko vsak otrok napredoval na svoj edinstveni način, bi morali učitelji spremeniti svoj odnos do otrok, družba pa do učiteljev.

Izobrazba je temeljno gonilo osebnega, nacionalnega in globalnega razvoja in od šolskega sistema je odvisno, v kakšni državi bomo živeli čez dvajset let. Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, univ. dipl. psihologinja in družinska terapevtka, izredna profesorica na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani, učiteljem in šolskim strokovnjakom že dalj časa sporoča, da je v šolstvu treba spremeniti paradigmo.

Učitelji pri otrocih ne bi smeli iskati neznanja, ampak vire njihove moči. »Samo tako bodo doživeli izkušnjo smisla učenja. Samo tako bodo ohranili ljubezen do učenja in do življenja. Če otrok ni živ v šoli – kje pa bo?«

V zadnjem desetletju se je odnos do izobraževalnih ustanov ponekod toliko spremenil, da jih doživljajo zgolj kot ponudnike storitve. Učenci so potrošniki z vsemi pravicami, ki tem pripadajo, učitelji pa prodajalci, ki morajo ustreči vsaki njihovi muhi. Obenem psihologi tudi pri nas že opozarjajo, da je v svetu materialnega obilja in pretirane permisije med mladimi vse več narcisov, ki so prepričani, da so središče sveta. Kakšne generacije mladih se šolajo danes?

Žal takšne, kot jih očitno potrebuje ta svet, kjer človek že zdavnaj ne šteje, niti človeško dostojanstvo ne. To ni zla namera šol, ampak posledica pritiska kapitalističnega sveta, ki – če zelo grobo rečem – potrebuje sužnje. In najmanj, kar potem ta suženj zahteva, je, da mu natančno povedo, kaj mora narediti, da bo potem od tega še nekaj imel.

Kako se pritisk tega neoliberalnega sveta najbolj izraža? Tako, da je znanje postal blago?

Tako, pa tudi s tem, da so v procesu učenja v ospredju besede, kot so tekmovanje, konkurenčnost, zmaga. V šolah ni več poudarka na sodelovanju, ni več učeče se skupnosti, ni več učenja pomoči drug drugemu. Pravzaprav se učenci sploh ne učijo več v šoli, ampak doma. Starši jih učijo. Inštruktorji jih učijo. Nekoč so tekmovali razredi in šole, danes je vse komercializirano, vsi so v klubih. Šolske dejavnosti postajajo zunajšolske. Ne gre samo za to, da so plačljive in da poglabljajo razslojevanje, ampak zaradi njih se ne tvori več šolska skupnost. Solidarnosti, vzajemne pomoči in spoštovanja se je treba naučiti. Tega v šolah ne počnejo več. Neki ravnatelj mi je rekel, da je pri njih povprečna ocena med štiri in pet. »A povem vam,« je dodal, »ti sicer uspešni otroci so enotretjinski. Vedo, kakšno znanje morajo izkazati za petico, ampak nimajo čustvene inteligence, ustvarjalnosti in solidarnosti.«

Kaj bi morali spremeniti?

Odnos med odraslimi in otroki. Ne znamo spoštovati otroštva. Nismo se naučili slišati glasu otroka; ne zato, da bi nam ukazoval, ampak da bi bil naš sogovornik.

Učitelji bi morali v vsakem otroku videti ustvarjalno človeško bitje, ker to je. Ne potrebujemo vseh mogočih kategorij nadarjenih ali otrok s specifičnimi učnimi težavami, ampak šolo, v kateri bi lahko vsak otrok stopal po svoji ustvarjalni poti. In to je mogoče narediti.

Veste, šola je zelo pomembna za razvoj družbe, in to v najboljšem pomenu besede. Vanjo pride vsak otrok, z njo je povezan vsak starš. Pravice in dolžnosti so prazne besede, če ne zaživijo v živem odnosu. Če bomo hoteli karkoli spremeniti, bomo morali kot družba narediti vse, da bodo učitelji znova spoštovani. Njihova beseda mora veljati; tudi pri starših. A tudi učitelji bi morali poskrbeti, da stopijo v odnos z otrokom, tam, kjer ta je, ne tam, kjer bi moral biti. Ko začnemo kaznovati neznanje, je takšnega odnosa konec. Otrok si ne sme več upati ne znati, ne razumeti. Če si ne upa ne znati, težko zdrži negotovost neznanja in še težje išče načine, da sam, na svoj način, pride do znanja.

Zato moramo podpreti javne šole, te pa morajo postati najboljše možne; takšne, v katerih bo učitelj pomagal vsakemu otroku, da napreduje po svoji poti. Kajti nikoli ni samo ene poti.

Pa je to sploh mogoče v času varčevanja? Lahko učitelj vsakemu od 28 otrok v razredu stoji ob strani?

Da. Saj ne vsakokrat vsakemu, ampak vedno vsakemu. Eno stvar lahko naredi vsak učitelj, ne da bi porabil en sam cent. To, da najprej vidi, kaj otrok zna, da najprej vidi vse dobro, ki je v njem, njegovo temeljno ustvarjalnost. Učitelji mi pravijo, da tega ne morejo narediti. Jaz jim odgovarjam: »Kako ne morete? V živem odnosu z otrokom ste vsako minuto, ko ste v razredu. Gre za to, kako jih pogledate, kako se odzovete na njihovo vprašanje.« Res pa je, da se spoštljivega ravnanja z otroki niso učile že celotne generacije. In ko jim to govorim, mi pogosto rečejo: »Prav imate, zdaj ste potrkali na našo vest, ampak to ni mogoče.« In jaz pravim: »Jaz si vaše vesti ne upam dotakniti, kje pa, govorim o poklicnem delu, o visoki profesionalnosti učitelja. Nihče vam ne more odvzeti odprtosti, s katero pristopite k otroku. Biti morate njegov zaveznik, podpirati ga morate, ne smete nastopati proti njemu.«

Ta sprememba v izobraževalnih ustanovah se mora zgoditi na zelo osebni ravni. Zelo spoštujem učitelje. Zdi se mi, da je to eden ključnih poklicev tega časa. Vedno bolj dragocen postaja. Ampak učitelje moramo kljub temu naučiti, da morajo biti v osebnem odnosu z vsakim otrokom, prav tako, kako to storiti. V številnih zasebnih šolah otroci lahko napredujejo po svoje. Zame je nepojmljivo, da v javni šoli to ni mogoče. Naše šole so odlične, ampak preobremenjene z določenim znanjem, ki ga določamo odrasli. Naučiti se moramo spoštovati otroštvo. Šola ni narejena po meri otrok. Vse, kar vemo o njih, vemo brez njihovega sodelovanja, in kar zanje načrtujemo, je kvečjemu naša dobra namera. Pri tem smo popolnoma nesposobni zares slišati njihov glas. Vsak otrok bi moral v šoli rasti. Ne bodo vsi nobelovci, ampak vsi smejo imeti te sanje. Zato upam, da bomo v času, ko v ospredje vendarle prihaja tudi skrb za trajnostni razvoj – ta pa vključuje človeško dostojanstvo, vzajemno pomoč, solidarnost in javno dobro –, zmogli poskrbeti za potrebne spremembe. Ključno javno dobro je javna šola in moja vizija javne šole je šola, ki je šola od vseh.