»Ne verjamem v megafonsko diplomacijo«

Ljubljana – Starši učencev in dijakov so že štiri leta povezani v nacionalno zvezo. Njihov glas je manj slišan od glasu učiteljev in ravnateljev, a to ne pomeni, da nimajo vizije. Ne verjamejo v prerekanje prek medijev in prepričani so, da lahko največ naredijo vsak na svoji šoli.

V Zvezo aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS) je vključenih več kot polovica staršev učencev in dijakov. Zveza jih oskrbujejo z informacijami prek e-novic, komunikacija pa poteka tudi v obratni smeri, saj z anketami poizvedujejo o njihovem stališču glede pomembnih vprašanj, ki se tičejo staršev in učencev. Bistvo delovanja zveze je v širjenju informacij in dvigovanju kompetenc staršev, ki delujejo v svetih staršev in zavoda. »Želimo si, da bi starši, ki delujejo v svetih, vedeli, zakaj so tam, poznali svoje pristojnosti in da bi znali udejaniti svoja prizadevanja. Hkrati sodelujemo tudi z ravnatelji in tako še po drugi poti poskušamo doseči skupni cilj, to je kakovostno šolo,« pojasnjuje predsednik zveze dr. Anton Meden, profesor na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo in oče petih otrok.

V minulem šolskem letu sta se zamenjali dve ministrici. Kako je to vplivalo na dogajanje v šolstvu?

Za šolski sistem to ni dobro. Marsikaj se je začelo, ustanovljene so bile delovne skupine, v dve smo bili tudi vključeni, poleg nas pa še predstavniki ravnateljev, zavoda za šolstvo, ministrstva. Vzpostavili smo širši dialog, kar zagovarjamo pri iskanju rešitev, ampak potem je to zastalo. Tik pred koncem šolskega leta se stvari še vedno niso nadaljevale, na ministrstvu so v vmesnem obdobju izvajali tekoče zadeve, tudi z novo ministrico se še nismo srečali, upam pa, da bo čimprej našla čas za srečanje, da bomo lahko še pred koncem šolskega leta zastavili stvari za prihodnje mesece.

Katere se vam zdijo najpomembnejše?

Pomembnih se nam zdi veliko. Želeli bi, da se nadaljuje delo, ki je bilo zastavljeno v prejšnjih mandatih, a ki nazadnje ni imelo oprijemljivih zaključkov, med njimi na primer problem učnih gradiv in meril za vpis v srednjo šolo. Pomemben se nam zdi tudi sistem kakovosti, tu bi želeli biti vključeni v iskanje boljših rešitev. Verjamemo, da lahko precej prispevamo.

Nacionalno preverjanje znanja je poskus ocenjevanja kakovosti, ki pa očitno ne deluje.

Res je, NPZ so zamujena priložnost.

Kaj je šlo narobe? Namenjeni so bili tudi temu, da šole ovrednotijo, kje so v primerjavi z drugimi.

Tako je. In nekje to tudi počnejo, drugod pa ne. Če bi bili na vseh šolah ravnatelji in učitelji na taki ravni strokovnosti, avtonomije in motivacije za delo kot tam, kjer ta sistem deluje, bi deloval povsod.

Starši se trudimo za to, tudi šola bi se morala. Učitelje in učence bi morali motivirati, da pokažejo svoje znanje. Potem pa bi na šoli morali pogledati rezultate in proučiti, kje so primanjkljaji in kaj bi bilo treba izboljšati. Starši se že pozanimajo za svojega otroka, ampak gre tudi za povratno informacijo šoli. O tem bi se morali pogovarjati na svetu staršev. Ravnatelji bi jim morali povedati, 'to smo naredili, to se je izboljšalo, tam pa opažamo pomanjkljivosti, ki jih bomo v prihodnjih letih odpravili'. Za šolo so NPZ pomemben pokazatelj dosežka, saj gre za naloge, ki jih vsi otroci v državi rešujejo in so za vse enake. Tako vrednotenje je nujno ohraniti, ampak treba ga je tudi na pravi način izkoristiti. Tu lahko pomagamo starši.

Kako?

Ravno prek ZASSS se lahko starši informirajo in opolnomočijo ter tako dobro prakso prenesejo na šole, kjer ta še ni razvita. Ravnatelja lahko na primer pozovejo, da jim predstavi rezultate, da jim pove, kako na šoli poučujejo matematiko in kako angleščino, kje je šola v primerjavi z nacionalno ravnjo, kaj znajo otroci bolj in kaj manj, in predvsem da ugotovijo, kako bodo rezultate izboljšali.

Starši so pomemben del trikotnika, ki tvori uspešen izobraževalni sistem. Toda njihov glas je precej manj slišan od glasu učiteljev ali ravnateljev. Zato javnost denimo ve, da so učitelji premalo plačani in da veliko delajo, pa tudi, da starši enkrat pritiskajo na učitelje, da bi otroci dobili boljše ocene, drugič pa na strokovnjake, da bi otroci dobili odločbe.

Med razpravo o odločbah smo v izjavi zapisali, da imajo starši v postopku izdaje odločb omejene možnosti. Lahko dajo predlog, vendar niso oni tisti, ki se podpišejo pod odločbo. To storijo trije neodvisni in visoko usposobljeni strokovnjaki. Če strokovnjaki dopustijo, da starši nanje vplivajo, je nekaj narobe, a ne s starši.

Pa vendarle. Bi morali biti bolj glasni? Je zgolj izjava zadoščala?

Tudi v zvezi so posamezniki opozarjali, da bi morali v medijih bolj izstopati s svojimi idejami, da bi morali biti bolj vidni in prepoznavni, ampak večina temu za zdaj ni naklonjena.

Ne verjamemo v megafonsko diplomacijo. Prepiranje po medijih ne vodi do konstruktivnih rešitev. Dvomim, da bi bilo za razvoj šolstva pozitivno, če bi starši rekli, 'prav, bomo pa stavkali. Otrok ne bomo poslali v šolo.' Učinkoviti smo, če sodelujemo pri iskanju rešitev na nacionalni ravni, in če imajo sveti staršev vpliv na delovanje posamezne šole. Tam se dogajajo stvari, ki so za starše pomembne. Za nas je uspeh, če na šolah, do katerih sežemo s svojim izobraževanji, okrožnicami in e-novicami, začnejo spremljati rezultate NPZ ali uporabljati in dopolnjevati vzgojne načrte.

Sindikat učiteljev je močan; ima svojo vlogo, bori se za status učiteljev. Pogrešamo pa, da učitelji nimajo svoje strokovne nacionalne organizacije. Ni nujno, da je to učiteljska zbornica. Ravnatelji jo imajo. Starši jo imamo. Zdaj v ta prostor posega sindikat. Njegova primarna naloga je skrb za plače in delovne razmere, na strokovna vprašanja bi morala odgovarjati druga organizacija.

Ob koncu leta so učitelji spet opozorili na grožnje staršev. Kakšen je vaš odgovor?

Govori se tudi, da hodijo z odvetniki v šolo, ampak nihče še ni preštel, koliko je teh primerov. Po grobi oceni je s šolo povezanih okoli 200 tisoč parov staršev. To je približno 400 tisoč ljudi. Ocenjujem, da je primerov, ko so starši v šolo prišli z odvetniki zaradi ocene ali učiteljevega dela, na leto za prste dveh rok. So pa ti primeri seveda odmevni in učitelji se nanje radi sklicujejo.

Ne vem, zakaj. To prav gotovo ne pripomore k njihovi avtonomiji. To si zgradijo s strokovnostjo. Če učitelj dobro dela, to opazijo otroci in starši. Začnejo ga spoštovati in ga pri njegovi avtonomiji podpirajo. Če pa je učitelj strokovno šibek in za delo manj motiviran, potem seveda išče zunanjo zaščito, saj meni, da bo v takem kokonu bolj varen.

Naš izobraževalni sistem je na 18. mestu med 76 državami po raziskavi OECD Kako ga ocenjujete starši?

V splošnem ima šola pogoje, da deluje dobro. Kar nas pri tem moti, so velike razlike, ki jih opažamo, pa čeprav imamo enotno javno šolo in povsod delajo po istem načelu. Te bi želeli uravnotežiti in predvsem izboljšati tiste šole, ki so pod zaželjeno ravnjo, povprečje pa približati tistim, ki delujejo dobro ali celo odlično.