Ocena dve drsalki ne pove, kako naj napreduje

Od šole je odvisno, kakšno znanje bo zahtevala in kako ga bo vrednotila, a potrebuje tudi podporo staršev.

Objavljeno
29. oktober 2014 20.21
Pouk latinščine na osnovni šoli Prežihov Voranc v Ljubljani 6. novembra 2013.
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo

Ljubljana – Zamisel o šoli brez ocen brez ustrezne umestitve v družbeni prostor in čas zveni tako nenavadno, da zlahka potone v pozabo ali postane predmet posmeha. In vendar so jo na Škotskem uvedli kot del kurikula za odličnost – po tem, ko so izpeljali nacionalno razpravo, v kakšni družbi želijo živeti.

Če bi trener mladi drsalki rekel, da je njeno drsanje za dva, za štiri ali za pet, o njem ne bi povedal ničesar. Ne bi ji pojasnil, v čem je dobra in kaj mora izboljšati; ne bi vedela, da so njene piruete izjemne, a da mora pri skokih izboljšati hitrost odriva. »Potrebno je ogromno vaje in truda, da drsalke pridejo do stopnje, ko jih občudujemo. Tudi učenje je podoben proces: s padci in zastoji,« je na mednarodni konferenci o spremljanju učencev v podporo učenju (s pomenljivim delovnim naslovom: Brez ocen do boljšega znanja) poudarila ddr. Barica Marentič Požarnik, zaslužna profesorica univerze v Ljubljani in strokovnjakinja za pedagoško psihologijo.

Z opisnimi ocenami do kakovostnejšega znanja

Na Finskem, Škotskem in v Estoniji imajo šole brez ocen. Poznamo jih tudi v Sloveniji, saj učitelji v prvem in drugem razredu učencev ne ocenjujejo s številkami, temveč opisno. Veliko učiteljev razredne stopnje je podprlo vrnitev številčnih ocen v tretji razred, vendar so tudi takšni, ki menijo, da je za celostni razvoj otroka boljše opisno ocenjevanje, morda v kombinaciji s številčno oceno ob koncu šolskega leta. Tudi starši so podprli vrnitev številk, saj iz opisnega ocenjevanja niso znali razbrati, kaj njihov otrok zna in česa ne. Sprva so strokovnjaki razvijali prave opisne ocene, ki v nekaj stavkih povedo, kje otrok je in kje bi lahko bil, kasneje pa so učitelji začeli uporabljati šablone in umetne formulacije, ki staršem niso veliko povedale. »Vedeti pa je treba, da otroka in staršev opisna ocena ne zanima več, ko enkrat vidijo številko. Tudi na visokošolski ravni opažam, da študente zanima samo številka, ne pa tudi, kaj znajo in česa še ne,« dodaja Barica Marentič Požarnik.

Ključni razlog za opisno ocenjevanje je po besedah zagovornikov kakovostno znanje. »Če otroka spodbujamo in vodimo skozi njegove razmisleke, lahko upamo, da bo njegovo znanje bolj široko, globoko, odprto, povezovalno, dostopno za nove informacije in se ne bo omejevalo na dejstva. Ta je seveda treba poznati, ampak kakovostno znanje je širše; je tisto, ki ga otrok sam pridobi, tako, da navaja lastne primere, literaturo, ki jo sam uporablja, elektronske vire. Otroci počnejo tisto, kar jih zanima, in če je šola tako naravnana, da je zanje bolj zanimiva, se bolj angažirajo. Potem šola zanje ni več samo nekaj, kar mora biti, pravo življenje pa je nekje drugje,« pravi Urša Margan z zavoda za šolstvo.

Razmišljanje ali učenje na pamet

Od šole je odvisno, kakšno znanje bo zahtevala in kako ga bo vrednotila. »Če otrokov avtentičen samostojni odgovor, ki ni točno tak, kot je učiteljica predvidela, ni vrednoten kot pravilen oziroma dober, to pomeni, da ne bo spodbujen k razmišljanju. Živimo v času, ko ne moremo vedeti, kakšna znanja bodo otroci potrebovali v prihodnosti, torej jih moramo usmerjati, da odpirajo različna področja in dimenzije znanja,« meni Urša Margan. Barica Marentič Požarnik je pri tem še bolj neposredna: »Vprašanja morajo biti takšna, da usmerjajo učenca k razmišljanju. Učenec si misli: če želi moje primere, bom malo razmislil, če pričakuje to, kar je povedala ali kar piše v knjigi, pa se bom učil na pamet.«

Ko se šola enkrat odloči za pot opisnega ocenjevanja, mora k njej pritegniti še starše. »Pri nas smo jim vedno znova pojasnjevali, zakaj smo se odločili za sprotno preverjanje znanja z besedo in ne s številko,« je poudarila Claire Harvey, ki je na konferenci predstavila škotski model.

Opisno preverjanje znanja zbuja pomisleke tudi zato, ker terja več časa kot številčno ocenjevanje. Sproti morajo spremljati njegove prednosti in šibkosti, jih beležiti in ga usmerjati, kjer je to potrebno.

Številke ne spodbujajo

Na Osnovni šole Preserje pri Radomljah si prizadevajo, da bi številčno ocenjevanje uvedli čim kasneje. Verjamejo namreč, da vsaka ocena prekine proces učenja, naj bo to petka ali enka, ki za povrh vsega še ruši otrokovo samopodobo. »Brez številčnih ocen otroci napredujejo bolj, ne manj, saj so bolj sproščeni in svobodni pri odkrivanju svojih pozitivnih lastnosti in ni jih strah narediti naslednjega koraka. Ne sprašujejo se, kaj pa, če bo kaj narobe, kaj, če bom dobil slabo oceno,« pravi ravnateljica Ana Nuša Kern. Na njihovi šoli so razočarani, da je ministrstvo vrnilo številčne ocene v tretji razred. »Javnost ni prepoznala, da so se v prvih treh letih otroci naučili vse, kar je zapisano v ciljih, in da so tudi brez številčnih ocen dosegali in presegali cilje. Naučili so se brati, pisati, računati in množiti. Ali ni to živ dokaz, da ne potrebujejo ocene? Ko so se potem v četrtem razredu pojavile številčne ocene, so začeli tekmovati med sabo. Mnogi so začeli dvomiti vase, ker so z ocenami uvideli, da niso takšni kot nekdo drug in v skladu s pričakovanjem staršev.«

***

Jutri ob 10:00 na Delo.si lahko preberete še intervju s profesorico Barico Marentič Požarnik.