Od dobrih praks do idej za izboljšave

Ljubljana – »Spodbuditi želimo kulturo kakovosti, zato ne razmišljamo o tem, da bi koga kaznovali, ampak o tem, da bi šole spodbudili k odpravljanju morebitnih pomanjkljivosti. Poskrbeli bomo za zrcalo, v katerem bodo videle, denimo, kako učenci ali učitelji menijo, da je nekaj slabo in bi bilo lahko boljše, nekaj drugega pa dobro.«

Ministrica dr. Maja Makovec Brenčič je na nedavni konferenci o krepitvi in evalvaciji kakovosti v sistemu vzgoje in izobraževanja (KEKS) predstavila nacionalni okvir za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti v vzgoji in izobraževanju. Ta naj bi zagotavljal tudi večjo pravičnost in učinkovitost javnih šol. Do konca januarja bi opravili tudi premislek o modelih za nacionalno preverjanje znanja, ki izhaja iz predlogov septembrske javne razprave, ga februarja spet poslali v razpravo, končno rešitev pa pripravili do naslednjega šolskega leta.

Starše zanima, kako dobra je šola. Otroke resda vpisujejo v tisto, ki je najbližja, a ker ni meril, s katerimi bi lahko šole primerjali, se pri ocenjevanju kakovosti zanašajo na občutke.

Kakovost ni enopomenska in niti zdaj se ne ugotavlja zgolj na podlagi občutkov, saj so šole dolžne pripraviti samoevalvacijska poročila in jih predstaviti na svetu zavoda. Na njihovi podlagi sprejmejo ukrepe, ki pomagajo pri razvoju šole. Ta del želimo nadgraditi v nacionalni okvir in zagotoviti sodelovanje vseh v šolskem procesu, torej učiteljev, učencev in staršev.

Vsaka osnovna šola mora zagotavljati primerljivo, če že ne enakovredno znanje; tudi zato verjamemo v javne šole. Če znamo zagotoviti enakovrednost, dajemo sistemu tudi pravičnost.

Pri rangiranju šol, kot je bil enkraten poskus leta 2014, se pojavi bojazen, da bo nastala negativna spirala; da bodo slabše šole zapuščali tako učenci kot učitelji.

Rangiranje šol je problematično zaradi metodologije. V visokem šolstvu je to bolj razdelano zaradi svetovnih lestvic, kot je šanghajska, a tudi tam metodologijo nenehno izpopolnjujejo. Ko pa pridemo na temeljno raven izobraževanja, kot je osnovna šola, se postavi vprašanje, katera metodologija je ustrezna za merjenje kakovosti. Zato bi iz obstoječih elementov sestavili nacionalni okvir. Šolam nočemo naložiti ničesar novega, ker so že preobremenjene s pravilniki in papirji, a želimo zagotoviti, da bodo obstoječi mehanizem bolj koristni in uporabni.

Lestvica, ki jo omenjate, je razburila duhove zaradi sporne metodologije, ki menda ni zajela niti vseh šol. In morda je kdaj boljši učitelj tisti, ki iz malo slabšega učenca veliko potegne. To se s takšne lestvice ne vidi.

Kateri pa so enotni standardi kakovosti javne šole, za katere si prizadevate?

Zajeti so že v konceptu samoevalvacije: to so dejavniki učenja, poučevanja, socialne klime, dosežkov izvajanja osnovnega in razširjenega programa. Šola se lahko odloči, da bo ekološka, s tem spodbuja ozaveščanje družbe in se lahko zaradi tega razlikuje od drugih. Vse to je kakovost.

Pilotni model, ki ga pripravljamo in bo sofinanciran iz evropskih socialnih sredstev, bo šolam v pomoč pri ugotavljanju, kaj lahko v procesu učenja in poučevanja, razvijanja šolske klime ali izboljševanja dosežkov učencev še izboljšajo.

Kdo bo ugotavljal, ali znajo na šoli skrbeti za kakovost in kako? Kdo bo, denimo, opazil, da je šola eko, a da po drugi strani ne skrbi za klimo, ki je v prid otrokom s posebnimi potrebami?

Poročilo o kakovosti, ki bo nadomestilo sedanje letno samoevalvacijsko poročilo in ga bodo v šolah pripravljali na tri leta, bo pokazalo, kaj lahko izboljšajo, kaj pa je morda treba zasnovati na novo. Kakovost je proces in ne bomo je zagotavljali kot nadzorniki, kot inšpektorji, ampak bomo pripravljali priporočila. Ta bodo služila morebitnim sistemskim spremembam. Spodbuditi želimo kulturo kakovosti, zato ne razmišljamo o tem, da bi koga kaznovali. Nasprotno, šole želimo spodbuditi, da odpravijo morebitne pomanjkljivosti. Poročilo bo kot zrcalo, v katerem bodo na neki šoli videli, kaj bi lahko po mnenju učencev in učiteljev izboljšali. Kakovosti ne moremo soditi po enem dejavniku, ampak po sobivanju različnih dejavnikov in jih ovrednotiti kot celoto.

Kdo pa bo šolam svetoval?

Na ministrstvu in naših javnih zavodih bomo razvili strokovna jedra, ki bodo šolam pri tem v oporo.

Bi morali premisliti tudi koncept nacionalnega preverjanja znanja, ki je na neki način del zunanje evalvacije?

Po septembrski javni razpravi o smislu nacionalnega preverjanja znanja smo pripravili tri modele, o katerih se bomo še pogovorili, februarja pa spet odprli razpravo. Novo šolsko leto želimo pričakati pripravljeni. V šolo smo vsi čustveno vpleteni, zato koncept nacionalnega okvirja temelji na subjektivnem in objektivnem, kvalitativnem in kvantitativnem delu. Pri evalvaciji je treba upoštevati oba.

Kaj pa če v neki šoli ne bo zadovoljni z izsledki vrednotenja in jih ne bodo hoteli obešati na veliki zvon?

Nikogar ne bomo posebej izpostavljali.

Jih boste pa spodbujali, da se izboljšajo?

Krovno bomo pogledali, kje je največ dejavnikov, ki jih je treba spodbujati in razvijati, kje pa so šole odlične in zato lahko zgled za druge. Naloga ministrstva pa je tudi, da pogleda, kaj v sistemu ne deluje, in to popravi.