»Osnutek zakona ruši sistem kakovosti visokega šolstva«

ŠOS: Ministrstvo za izobraževanje je čez noč spisalo nov zakon, na katerega so se na ŠOS morali odzvati v pol ure.

Objavljeno
29. september 2014 17.45
Sandra Hanžič
Sandra Hanžič

Ljubljana - Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) ponovno opozarja na problem študentov neakreditiranih programov, katerih študij ni veljaven. Pravijo, da se krivda univerz in rektorjev pometa pod preprogo, hkrati pa se želi zmanjšati kakovost visokega šolstva. Ministrstvo za izobraževanje je čez noč spisalo nov zakon, na katerega so se na ŠOS morali odzvati v pol ure. Ministrica Stanka Setnikar Cankar je izjavila, da zakon še vedno oblikujejo.

»V petek ob pol dveh popoldne smo na e-mail prejeli osnutek zakona o visokem šolstvu, ki naj bi urejal to problematiko in ki naj bi rešil študente. Bilo nam je dano manj kot pol ure za podajanje komentarjev, kasneje pa naj bi zakon odšel v medresorsko usklajevanje,« je povedal Žiga Schmidt, predsednik ŠOS.
Opozoril je na 200 »izbrisanih« študentov, ki so, zaradi napake ljubljanske in primorske univerze, študirali na neakreditiranih programih. Kar pomeni, da njihove diplome in opravljene obveznosti niso javno veljavne. Tako se ne morejo vpisati na nadaljnji študij, ne pri nas, še manj v tujini.

Poudaril je, da nikakor ne nasprotujejo temu, da se rešuje študente za nazaj, ampak temu, da zakon želi nekatere stvari pomesti pod preprogo - drastično namreč posega v sistem minimalnih standardov za študijske programe. »Kot po navadi smo študentje tudi v tem zakonu po pomembnosti na drugem mestu. Več kot očitna prioriteta zakona je povoziti celoten sistem akreditacij in kakovosti visokega šolstva, za katerega smo se vsi zelodolgo borili,« pravi Schmidt.

Samodejno podaljšanje akreditacije uničuje kakovost

Osnutek zakona predvideva, da se podaljša akreditacija programom, ki so trenutno neakreditirani (zakon jih eksplicitno navaja), vse do 30. septembra 2018, kar je za ŠOS nesprejemljivo, ker se ne bo uporabil noben vzvod za preverjanje teh programov. Ministrica pa meni, da je podaljšanje roka rešitev, ki bo dovolj dobro zavarovala pravice študentov.

Če je nek program akreditiran, to pomeni, da je zagotovljena njegova minimalna stopnja kakovosti. Po sedanji ureditvi ga je treba reakreditirati vsakih sedem let. V predlogu novega zakona je to spremenjeno tako, da program velja (oziroma je akreditiran), dokler so študentje nanj vpisani. To pomeni, da univerza šesto leto, ko je program akreditiran, vpiše nove študente in dokler ti ne končajo s študijem, akreditacija avtomatsko velja. Tako bo univerza imela akreditacijo enajst let, ne pa sedem. In za zadnja štiri leta obstaja velika verjetnost, da študij ne bo dosegal minimalnih standardov. Tudi, če bi se na ŠOS strinjali s tako ureditvijo, menijo, da bi zakon moral predvidevati izredno evalvacijo teh programov, ki bi jo opravljali naši in tuji strokovnjaki ter študenti. Direktor nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis) pa je zatrdil, da bo to možno, na ministrstvu pa so s tem predlogom zgolj želeli zmanjšati njegovo obremenitev.

Rešuje se univerze, ne študentov

»Zakon se bere, kot da je bil napisan nekje drugje, ne na ministrstvu. In glede na probleme, ki jih imamo mladi, glede na nezaposljivost, bi morala kakovost visokega šolstva biti absolutna prioriteta« pravi Schmidt. Po njegovem mnenju ni prav, da se s spremembo zakonodaje dela usluga rektorjem. Po trenutno veljavnem zakonu morajo namreč univerze reakreditirati programe, če imajo vpisane študente, saj mora biti program v času študija javno veljaven. Zato morajo ta utečen sistem akreditacij upoštevati, saj mu ni - kot se spominja Schmidt - nihče nasprotoval, ko so ga sprejemali. »Vsi so bili glavni advokat spodbujanja kulture in kakovosti visokega šolstva, ki se zdaj pač v petek od pol dveh do pol treh uniči.« V ozadju so interesi univerz, saj se njihove napake pometa pod preprogo, ministrstvo pa jih pri tem podpira. V prihodnosti bodo na ministrstvu opozarjali študente, da lahko programi, na katerih študirajo, izgubijo akreditacijo. Na ljubljanski univerzi so veseli, da se je ministrstvo z novo ekipo takoj lotilo reševanja tega vprašanja, na primorski univerzi pa novelo zakona pozdravljajo in dodajajo, da zelo konkretno rešuje izpostavljene programe na najhitrejši možni način.

ŠOS bo zagotovil brezplačno pravno pomoč

Kakšno rešitev pa so predlagali na ŠOS? Zavedajo se, da druge poti, kot je zakonodajna ni. Strinjajo se s sprejemom zakona po nujnem postopku in s spremembo 7. člena, v katerega se zapiše programe, ki so bili neakreditirani. Študentom naj se priznajo izpiti in javna veljavnost njihovih diplom, nato naj se izvede izredna evalvacija teh programov. Čeprav Nakvis dobro deluje, oni zgolj zagotavljajo minimalne standarde. Zato predlagajo, da bi njihovi kriteriji morali biti ostrejši. Če zakon - ministrica jim je zagotovila sprejem do 15. novembra - v najkrajšem možnem času ne bo sprejet, nameravajo prizadetim študentom ponuditi brezplačno pravno pomoč za tožbe proti univerzi. Ministrstvo sicer v predalu čaka nov sistemski zakon o visokem šolstvu, ki je usklajen s ŠOS in ostalimi deležniki in ureja tudi druge anomalije v visokem šolstvu.

Začenja se novo študijsko leto

Predsednik ŠOS je novim študentom zaželel uspešno študijsko leto, da bi čim prej opravili obveznosti in si nabrali dovolj izkušenj. Opozoril je na odnos, ki ga ima politika do študentov na vseh področjih, zato je izpostavil položaj, v katerem so mladi trenutno: le vsak peti študent ima štipendijo, povprečen strošek študija je 600 evrov mesečno; več kot dve tretjini tega zneska si morajo študenti zaslužiti sami. »Da sploh ne govorimo o zaposlitvenih možnostih - če mi ne dajemo prednost kakovosti, če ne izobražujemo dobrih kadrov, tudi ne moremo pričakovati, da bodo ti kadri kasneje zaposljivi. In točno na ta način politika uničuje kakovost naših diplom,« še dodaja Schmidt.