Otroci se še vedno učijo o tolarjih in Milanu Kučanu

Učbeniška politika naj bi bila ena od prednostnih nalog kandidatke za šolsko ministrico, a denarja zanje ni.

Objavljeno
26. marec 2015 20.58
Slovenija, Ljubljana, 28.08.2012. Nakupovanje ucbenikov v DZS. Foto: Uros HOCEVAR/Delo
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo
Ljubljana – »Ni se mi zdelo primerno, da so v učbenikih še vedno tolarji, če pa se otroci učijo o evrih, in da v njih piše, da je predsednik države Milan Kučan, če je pa Borut Pahor,« pravi mama tretješolca, ki je sinu kupila nov učbenik za okolje, ker je ta iz učbeniškega sklada dobil prastaro različico.

Z učbeniki je, kot kaže, nenehno križ. Splošna in strokovna javnost jih skupaj z delovnimi zvezki omenjata, ko hočeta s prstom pokazati na domnevno ogromne zaslužke založnikov, ki da vsako leto pošiljajo na trg nove učbenike, da bi služili na račun staršev. Ali pa, ko je treba opozoriti na problem pretežkih šolskih torb. Letos vznemirjajo zato, ker so – zastareli.

V šolah namreč učbenikov v skladih niso zamenjali že več kot pet let, za povrh vsega pa letos večini poteče veljavnost potrditve na strokovnem svetu. Posamezni založniki zato opozarjajo, da podaljšanje njihove veljavnosti ne pride več v poštev, bolj pragmatični pa menijo, da je to ta hip edina možna rešitev.

Kandidatka za šolsko ministrico Klavdija Markež je na zaslišanju pred matičnim odborom v državnem zboru spregovorila tudi o učbenikih in dejala: »Treba je urediti učbeniško politiko, ampak težava je v financiranju. Ta trenutek ne vem, kje dobiti štiri milijone evrov, kolikor naj bi stala zamenjava. V učbeniške sklade se zadnja leta ni vlagalo. To bo ena od mojih prioritetnih nalog, čeprav zagovarjam politiko, da se je treba problema lotiti postopoma, v okviru možnosti.« Na ministrstvu sicer pravijo, da do prihoda novega vodstva ne morejo povedati, kaj se bo letos z učbeniki zgodilo.

Premalo sprememb

Zgodba o učbenikih, ki so bili izdani, a jih učenci ne uporabljajo, se je začela leta 2008, ko je bila zadnja sprememba učnih načrtov. Po dveletnem obdobju, ko so veljali še stari učbeniki, naj bi se jeseni 2010 pouk začel po prenovljenih učnih načrtih in z novimi učbeniki, ki jih je tistega leta potrdil strokovni svet za splošno izobraževanje. A to se ni zgodilo.

Ker denarja že takrat ni bilo dovolj, so na ministrstvu učbenike razvrstili v tri kategorije: v eni so bili učbeniki, po katerih pouk po prenovljenem učnem načrtu ni bil več mogoč, v drugi tisti, ki bi jih lahko uporabljali brez prilagoditev, v tretji, najobsežnejši, pa tisti, ki bi jih učitelji lahko uporabljali s prilagoditvami, čeprav niso pokrivali vseh ciljev prenovljenega učnega načrta. Tem so za dve leti podaljšali veljavnost. Po tem času denarja še vedno ni bilo, prav tako pa ni bilo niti prave vizije, kako sistemsko urediti posodabljanje učbenikov. Zato so jim veljavnost podaljšali še za dve leti.

»Žal imam vse prevečkrat občutek, da na šolskem ministrstvu odlagajo težka vprašanja na poznejši čas, potem pa se, kot naročeno, izkaže, da za njihovo rešitev ni več časa ali denarja,« pravi urednica v eni od založb Simona Knez.

Tako zdaj že vrsto let učbeniki so, a ne v šolah. »Absurd je ta, da so posamezne šole še imele denar in so zato zamenjale učbeniški sklad, večina pa ne,« pravi glavna direktorica založbe Rokus Klett Maruša Kmet. »Učbeniki so zato marsikje stari najmanj šest let, v glavnem pa sedem, osem in devet let. Učbeniki za fiziko in tehniko so ponekod stari celo dvanajst let. Mnogi so v obupnem stanju in otroci se iz njih nočejo učiti.«

Nujno načrtovanje dela

Po podatkih dr. Mihe Kovača, predsednika odbora za učbenike pri zbornici založnikov, je od leta 2010 prodaja učbenikov in delovnih zvezkov padla za četrtino: »Problemi se rešujejo zadnji hip in s precej histerije.« Država bi morala znati napovedati, kdaj se bodo spremenili učni načrti in kdaj naj bi bili potem učbeniki z njimi usklajeni. »Pri tem bi morala sodelovati z založniki, tako kot je to navada v urejenih državah. To ne stane nič, zahteva le normalno načrtovanje dela, in tega na ministrstvu očitno niso sposobni.«

Učbenike so med probleme, ki jih je treba v šolstvu čim prej rešiti, umestili tudi ravnatelji na svojem nedavnem strokovnem srečanju. Sistem je treba postaviti na drugo osnovo, pravijo nekateri in kot primer dobre prakse omenjajo delovne učbenike, kot so jih nekoč v šolah že poznali. To so učbeniki, ki snov razložijo, znanje pa z zastavljenimi nalogami utrdijo. Z njimi odpade tudi potreba po delovnih zvezkih, ki so jih založniki začeli izdajati, ko je država učbenike umestila v sklade. Zdaj so ti namreč na voljo brezplačno, a jih morajo učenci vrniti takšne, kot so jih dobili na začetku leta.