Tiskane izdaje
Čeprav je nekdanja jugoslovanska diverzantska podmornica P-913 Zeta primat največjega in najtežjega eksponata v Parku vojaške zgodovine maja 2016 prepustila nemški vojni lokomotivi iz 2. svetovne vojne, zagotovo v marsičem še vedno ostaja daleč najbolj privlačen in skrivnosten primerek v muzejski zbirki. Del tega zagotovo izvira iz opredelitve podmornice kot »diverzantske« ter dejstva, da plovilo precej odstopa od klasične predstave, ki jo imamo o podmornicah.
Podmornica P-913 je tako relativno majhna, ima izključno baterijski pogon in, kar je za številne obiskovalce najbolj zanimivo, nima niti ene torpedne cevi ali lanserjev raket, kljub dejstvu, da so jo številni pojmovali kot najbolj ofenzivno orožje nekdanje jugoslovanske vojne mornarice (JVM). Njeno poglavitno orožje se je namreč skrivalo v njeni notranjosti, saj je podmornica lahko ob štirih podmorničarjih prevažala tudi do šest diverzantov. Sama podmornica je bila v Kabinetu čudes že predstavljena (Debelušna lepotica, december 2015), manj pa je bilo zapisanega o delovanju diverzantov in njihovi opremi.
Leta 1960 je bil v Tivatu v Črni gori ustanovljen 82. pomorski center za razvijanje pomorske diverzantske enote ter izvajanje šolanja potapljačev za celotno vojno mornarico. Že leto kasneje je bil center preseljen na otok Sveta Katarina v bližini Pulja, v neposredno bližino podmorniške baze. Neposredni stik obeh enot je prinesel številne prednosti, zlasti v intenzivnih skupnih pomorsko-diverzantskih usposabljanjih ter tudi v potapljaškem usposabljanju kandidatov za podmorničarje.
Skupna usposabljanja za diverzantske operacije so najprej temeljila na transportu diverzantov do cilja in njihovem izkrcanju, ko je podmornica na površini, kar je izničilo prednost prikritega prevoza in izpostavilo tako podmorničarje kot diverzante nasprotniku. 82. pomorski center in 88. podmorniški divizion sta zato pričela oblikovati načrte za izstop pomorskih diverzantov iz podmornice, ki bi mirovala bodisi na morskem dnu bodisi na različnih globinah. Izstop bi potekal skozi poplavne komore ali torpedne cevi.
Na začetku je bila uporabljena predvsem podmornica Sava (P-802), kasneje pa še podmornici P-811 Sutjeska in P-812 Neretva. Kot temeljna težava se je hitro pokazala globina izhoda iz podmornice. Če do 10 m globine težava še ni bila tako izrazita, je bilo bistveno drugače na globinah do 60 m, kjer so diverzanti uporabljali napravo Oxymix 3C na polzaprti dihalni krog in plinske mešanice Nitrox.
Prihod potapljačev diverzantov s plovilom R-1 in podvodno mino M66. Foto: prispevek P-913 Zeta. Avtor: Jure Brankovič, produkcija POP TV
Leta 1971 je 88. podmorniški divizion zapustil Pulj in se preselil v Split. Intenzivnost skupnega usposabljanja je tako nekoliko upadla, kar pa se je izboljšalo z selitvijo 82. centra v Divulje v neposredni bližini Splita in vojaškega pristanišča Lora. Sedemdeseta leta so pomenila tako uvedbo sodobne diverzantske opreme kot tudi uvajanje novih, sodobnejših in zmogljivejših podmornic P-821 Heroj, P-822 Junak in P-823 Uskok ter konec 70. let kot dve zadnji dizel-električni podmornici nekdanje JVM še P-831 Sava in P-832 Drava.
Transportni oddelek na plovilu R-1. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine Pivka
Prevoz diverzantov na območje njihovega delovanja vedno predstavlja operacijo visokega tveganja tako za posadko kot za samo plovilo. Da bi nekoliko zmanjšali tveganje, so že kmalu razvili tako imenovane jahalne torpede, ki so omogočali hitrejši transport diverzantov in eksplozivnih naprav. Omenjeni koncept so na neki način uspešno uporabili tudi italijanski potapljači, ko so s primitivnimi torpedi novembra 1918 v Pulju potopili bojno ladjo Viribus Unitis. Koncept je dozorel v drugi svetovni vojni, ko so se ga spet najbolj vneto posluževali prav Italijani.
Diverzanti v poplavni komori podmornice. Foto: prispevek P-913 Zeta. Avtor: Jure Brankovič, produkcija POP TV
82. pomorski center je imel v uporabi nekaj francoskih jahalnih torpedov T-14 Pegasus, na osnovi katerih je Inštitut za ladjarstvo Zagreb (Brodarski inštitut Zagreb) na začetku 70. let začel razvijati projektno dokumentacijo in navigacijsko napravo NU-10 za plovilo, namenjeno prevozu enega potapljača diverzanta. Vozilo R-1 je bilo dolgo 3,7 m, brez tovora je tehtalo 160 kg, delovna globina je bila do 50 m, vozilo pa je imelo skupni doseg med 15 in 20 km, kar je bilo odvisno od hitrosti, ki se je gibala od 4,4 do 5 km/h.
Prednost R-1 je bila tudi ta, da je bilo mogoče plovilo spraviti iz podmornice pod vodo skozi 533-milimetrske torpedne cevi jugoslovanskih podmornic, kar je bistveno zmanjšalo verjetnost, da jih nasprotnik odkrije. Plovilo je bilo »mokrega« tipa, diverzant pa je med plovbo ležal na trupu, pred vodnim tokom ga je ščitil vetrobran iz pleksi stekla. Upravljanje globine je potekalo prek prednje ročice, medtem ko je usmerjanje potekalo z nogami na zadnjem delu R-1.
Podvodni torpedo je imel v prednjem delu tudi transportni oddelek, kjer sta bili lahko nameščeni bodisi dve magnetni mini M71 (vsaka 14,5 kg, 3 kg TNT, časovni vžigalnik) bodisi ena diverzantska mina M66 (50 kg, 27 kg TNT, časovni vžigalnik).
Podvodno plovilo R-1 v transportnem oddelku diverzantske podmornice. Foto: prispevek P-913 Zeta. Avtor: Jure Brankovič, produkcija POP TV
Inštitut za ladjarstvo Zagreb je za potrebe diverzantov razvil tudi večje dvosedežno plovilo R-2, ki so ga podmornice prevažale na zunanjem trupu. Plovilo je bilo dolgo 4,9 m, brez tovora je tehtalo 1400 kg, delovna globina je bila do 60 m, vozilo pa je imelo skupni doseg med 33 in 43 km, kar je bilo odvisno od hitrosti, ki se je gibala od 6,9 do 8,1 km/h. Pogon je bil tako kot na R-1 akumulatorski. R-2 je bil poleg dostave diverzantov in njihovega delovanja v nasprotnikovih vodah namenjen tudi podvodnemu opazovanju in protidiverzantski zaščiti pristanišč, sidrišč in lastnih minskih polj.
Podvodno plovilo R-2. Foto: Wikipedia
Z razvojem diverzantskih podmornic razreda Una v 80. letih so tako podmorničarji kot diverzanti dobili namensko plovilo, zasnovano prav za izvajanje prikritega delovanja ob nasprotnikovi obali ali na morebitnih okupiranih otokih v Jadranu. Šest diverzantskih podmornic je tako predstavljalo udarno pest mornarice, ki bi lahko v morebitnem konfliktu delovale tudi na nasprotnem, italijanskem delu Jadrana.
Podmornice, kot je pivška P-913 Zeta, bi se v tem primeru neopaženo približale območju delovanja in se tam spustile na morsko dno do globine 43 metrov. Sledil bi premik diverzantov v sredinsko poplavno komoro, ki bi se po tem, ko bi se hermetično zaprla, pričela polniti z vodo. Izenačitev pritiska bi omogočila izstop diverzantov nad trup podmornice, kjer bi iz namenskih transportnih oddelkov sneli podvodna plovila R-1 in se odpravili proti končnemu cilju. Povratek na podmornico bi bil sicer možen, vendar bi se po pričevanjih največkrat diverzanti po izvedbi napada na ladje, ključne objekte in infrastrukturo umaknili v notranjost Italije in nadaljevali diverzije. Diverzantska podmornica pa bi že ob odhodu zadnjega potapljača zaprla loputo, iztisnila vodo iz poplavne komore in se odpravila domov.
Podvodno plovilo R-1 ob podmornici P-913 Zeta v Pivki. Foto: arhiv Parka vojaške zgodovine Pivka
Tako podmorničarjem kot diverzantom svojega znanja ni bilo treba uporabiti proti potencialnemu nasprotniku v Jadranu. Jugoslavija je namreč potonila v lastnem ognju, z njo pa tudi velik del znanja, izkušenj, človeškega in industrijskega potenciala ter ponosa nekdanjih podmorniških sil vojne mornarice. Del te dediščine je po zaslugi Društva podmorničarjev, donatorjev, Občine Pivka, Muzeja Sergeja Mašere ter Ministrstva za obrabo RS mogoče videti tudi v Parku vojaške zgodovine.
Obiskovalci Parka bodo imeli 8. in 9. aprila v sklopu Podmorničarskega vikenda možnost obiskati podmornico v spremstvu nekdanjih podmorničarjev. Po podmorniški razstavi in v podmornico bodo tisti konec tedna obiskovalce vodili prekaljeni morski volkovi ter jim predstavili lastne izkušnje življenja in delovanja pod morsko gladino.
***
Boštjan Kurent je strokovni vodja Parka vojaške zgodovine.
