Tiskane izdaje
Prvega septembra mimoidoče v bližini srednjih šol vsakič znova prestrašijo »fazani«: dijaki prvih letnikov, poslikani z bojnimi barvami. Ponavadi so porisani s črnim, modrim in rdečim alkoholnim flomastrom, ki jih njihovi starejši vrstniki pri obredu prehoda uporabljajo namesto tradicionalnih tetovaž. Še dobro, bi lahko dodali.
Že alkoholne poslikave, ki po nekaj dneh izginejo, so strašljive in tudi do kože niso prijazne. Kako bi šele bilo, če bi dijaki po svetu hodili tetovirani kot plemenski bojevniki? A šalo na stran. Poslikave so vidni simbol prehoda iz osnovne v srednjo šolo in šolarji so se sprijaznili z njimi, tudi če jim morda niso všeč. Etnolog in kulturni antropolog prof. dr. Rajko Muršič s filozofske fakultete v Ljubljani, pravi, da drugače niti ne more biti. Obrede prehoda vedno spremljajo posegi v telo.
V socializmu je bil najbolj znamenit obred prehoda sprejem v mladince, ko so osmošolci »tuširali« sedmošolce. Zdaj višješolci rišejo po prvošolcih. Zakaj so ti obredi in kakšno je njihovo sporočilo?
Obredi prehoda, ki jim s tujko rečemo obredi iniciacije, so že dolgo z nami. V bistvu gre za vključevanje posameznikov v skupnost oziroma za prehod iz enega družbenega položaja v drugega. Tega mora skupnost prepoznati in hkrati priznati. Priznavanje pa je vedno simbolično dejanje.
Obredi prehoda so značilni prav za življenjsko obdobje med dvanajstim in šestnajstim letom starosti. To je čas, ko v posameznih tradicionalnih kulturah, ne pa v vseh, mladostnike sprejemajo v svet odraslih. V lovsko-nabiralniških skupnostih se je prehod zgodil v trenutku, ko so mladeniči uplenili žival, ki je med odraslimi lovci veljala za najpomembnejšo. S tem so se dokazali, odrasli so jih začeli resno jemati in postali so pripadnik skupnosti, brez posebnega obreda in ceremonije. V poljedelskih skupnostih so fante in dekleta sprejemali v starostne razrede. Tudi v skupnostih, ki so mrežno, in ne hierarhično zasnovane, morajo posamezniki vedeti, v kakšnem odnosu so do drugih. V nekem določenem obdobju odraščanja se ti odnosi radikalno spremenijo. Najprej si otrok, potem si odrasel. Vmes se zgodi proces, ki pri nekaterih avstralskih staroselcih lahko traja tudi nekaj let. To je podobno našemu šolskemu sistemu, le da gre za druge načine urjenja.
Minimalni skupni imenovalec vseh obredov prehoda je poseg v telo. To so lahko ureznine, udarci, tetovaže ali pa samo za polivanje z vodo, a vedno je prisotna fizična dejavnost, ki se pozna na telesu. Simboli vedno delujejo na materialni način in ta materialni način je telesna izkušnja. Samo ta omogoča prehod. Pri prehodu iz otroštva v odraslost je bil pri fantih glavni poseg v telo največkrat obrezovanje, vendar tega niso poznali v vseh družbah. Poseg v telo je torej ključna sestavina obreda, ne gre torej za to, da je ostalina iz preteklosti. Če si neki obred na novo izmislimo, mora vsebovati to komponento.
Toda obred prehoda zaznamujeta že valeta in matura. Čemu torej še sprejem prvošolcev?
Valeta in matura sta bolj zaključni prireditvi, s katerima slavimo konec nekega obdobja učenja in osebne rasti. Sprejem novincev v srednjo šolo pa je nekako zapolnil praznino, ki je nastala na začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja, ko ni bilo več prejšnjih družbeno reguliranih prehodov iz ene organizacije v drugo. Ko gledam sedanje obrede prehoda, se mi zdi prav zanimivo, da so si jih dijaki zamislili na novo, ampak da so obenem v strukturnem smislu prevzeli model starejših generacij. Njihov obred je tak, kot bi ga prepisali iz Van Gennepove knjige Les rites de passage (Obred prehoda), ki je izšla leta 1909.
Kako pravzaprav poteka obred prehoda?
Prva je faza izločitve. Skupino ljudi osamijo in postavijo v pozicijo zunaj skupnosti. S tem zabrišejo prejšnje odnose; kar je bilo prej, ne velja več, zdaj se bo zgodilo nekaj novega. Druga je faza vmesnosti: novinci so na pragu, ne zunaj, ne znotraj. To je čas za preizkušnje ali učenje tradicionalnih vrednot, včasih tudi tistega znanja, ki ga ne deliš z drugimi. Pri sprejemu med dijake pa gre za simbolno akcijo; fazane oziroma zelence je treba fizično sprejeti. V takih primerih se je zelo pogosto uporabljalo tetoviranje. Tetovaže so zelo jasno strukturirane in predvsem poslikave obraza so pogoste, saj izražajo pripadnost starostnim ali sorodstvenim razredom. Ampak to je trajna sprememba. Pri sprejemu dijakov zato uporabijo, kar imajo pri roki. Alkoholni flomaster. Zadnja je faza prestopa praga. Novince sprejmejo v skupnost, ki je skozi njihovo preizkušnjo tudi precej močnejša. Prehodi učvrstijo razmerja med posamezniki, zato je ta tudi bolj kompaktna in solidarna.
Na Obali je znan krst pomorcev, v Velenju skok čez kožo. Ali pri sprejemu novincev obstaja razlika med gimnazijami in strokovnimi šolami?
V srednjem veku so v vajeniških šolah poznali cehovske obrede vključevanja. Na pomorski šoli so verjetno ohranili določene cehovske prvine iz preteklosti, enako v Velenju. Velika večina tehničnih šol oziroma srednješolskih usmeritev pa nima korenin v preteklosti, tako da so si morali izmisliti svoje obrede. Enako velja za gimnazije.
Ali se vam ne zdi, da postajajo obredi prehoda iz leta v leto bolj ekscesni?
Ja, podobno kot to delno velja za maturantske in predvsem absolventske izlete. V srednjih šolah so naredili veliko komaj opaznih represivnih korakov, da so omejili izgrede, a dejstvo je, da si sproščenega maturantskega izleta, ki bi bil po volji dijakov, skoraj ne morejo privoščiti. Študenti na svojih absolventskih izletih nimajo nadzora, ker se domneva, da so starejši in precej bolj zreli, ampak prav pri teh se jasno kaže, da so zadeve prešle v pravo socialno patologijo. Tudi na maturantskih bi se to verjetno zgodilo, če ne bi posegli učitelji.
Posegi v telo postajajo vse bolj ekscesni, ker je prva faza obreda, torej faza izločitve, povezana tudi s poniževanjem. Torej ne gre samo za to, da novince izločijo, jim dajo vedeti, da so nič, ampak lahko posamezniki v nekem trenutku to vzamejo celo dobesedno: ker ste nič, lahko z vami počnem, kar hočem. Ni mogoče določiti meje, kdaj je poniževanje sestavni del obreda in pogoj, da ta uspe, in kdaj preraste v eksces. Podobno kot pri tistem zloglasnem poskusu v zaporu, ko so pazniki pozabili, da gre za igro, se tudi pri iniciaciji lahko zgodi, da vodje pozabijo, da gre zgolj za obred. Vse skupaj vzamejo preveč resno in novince začnejo poniževati. Če ni nadzora in sankcij, se poniževanje na žalost lahko stopnjuje. Fizične posledice so tudi zelo resne. Poslikave s flomastrom so še benigne, ampak lahko se zgodi, da dijake prisilijo piti zvarek, zaradi katerega končajo v bolnišnici.
Bi morale šole poseči v obrede, kakršni so pri maturantskih izletih?
Ne bi se pretirano nagibal k temu, bolje bi bilo, če bi učence ustrezno izobrazili. Ker niti v srednjih niti v osnovnih šolah ne dobimo antropološkega znanja, manjka temeljno razumevanje, kaj se dogaja. Mladi nimajo pojma, za kaj gre, vedo pa, da zadeva deluje, da je preizkušena v praksi. Če bi jim nekdo razložil, zakaj je tako in kaj vključuje obred prehoda, bi se verjetno manj spozabljali. Saj se ve: mi dominiramo, oni se morajo prilagoditi, ampak obstajajo meje. Velika večina udeleženih v takem obredu, bodisi novince bodisi stare »džobme«, če uporabim vojaški besednjak, se jih dobro zaveda in jih ne prestopijo. V vsaki skupini pa so tudi posamezniki, ki teh meja ne znajo prepoznati. Najučinkovitejši je notranji nadzor. Tisti, ki poznajo meje, takim posameznikom, recimo jim psihopati, preprečujejo, da je ne bi prestopili. In to deluje. Zato nisem pretirano za to, da bi šole regulirale obrede prehoda, sem pa absolutno za to, da bi učencem pojasnili, za kaj gre.
