Tiskane izdaje
Ljubljana – Bon jour, Hello in Guten Tag so besede, ki jih otroci osvajajo že v vrtcu. Toda tu so še Jó napot, Dzien dobry, Boa dia in nekoč bo morda tudi mirdita. Jih bodo kdaj znali? V Evropi te dni praznujejo jezikovno raznolikost in spodbujajo njihovo učenje jezikov. Zakaj? In katerih?
Tudi v slovenskih šolah je vse več otrok, za katere slovenščina ni materni jezik. Sprva so prihajali predvsem iz držav nekdanje Jugoslavije in vsaj osnovno sporazumevanje jim ni povzročalo težav, saj so številni odrasli še znali govoriti v jeziku, ki se mu je nekoč reklo srbohrvaščina. Zapletati se je kvečjemu začelo, ko so učiteljice pri poučevanju slovenščine pričakovale pomoč staršev. A kako naj bi jim ti pomagali, če se nikoli niso učili slovenske slovnice? Najbolj iznajdljivi so sicer slikovito znali prikazati, zakaj je to nemogoče. Vprašali so jih, ali so se v šoli učile srbohrvaško. In ko so jim pritrdile, so jih pobarali, ali bi lahko svojega otroka kompetentno učile ta jezik. Potem so ponavadi doumele, da pričakujejo nemogoče. Bolj smiselna je pomoč pri učenju materinščine. Strokovnjaki, ki se posvečajo učenju tujih jezikov, namreč vedo, da se ne moreš dobro naučiti tujega jezika, če najprej ne obvladaš svojega. Zato v tistih šolah, kjer se soočajo s tujci, poskusijo poiskati učitelje, ki bi jih lahko poučevali tudi v materinščini, sami pa potem ustrezno pozornost namenijo še primernemu poučevanju slovenščine.
Medsebojno spoštovanje
Zakaj se je treba učiti tujih jezikov? In to ne le v otroštvu, temveč tudi kot odrasli? Generalni sekretar Sveta Evrope Thorbjørn Jagland je v svoji poslanici ob evropskem dnevu jezikov z besedami Antoinea de Saint-Exuperyja dejal, da je jezik pogosto vir nesporazumov. Lahko je tudi orožje in izgovor za diskriminacijo in poniževanje. »Skupaj pa lahko zagotovimo, da jeziki ne bodo vir nesporazumov, ampak ključ za medkulturni dialog in obojestransko spoštovanje. To storimo tako, da preizprašamo obstoječo miselnost in spodbudimo raznolikost.« Prav zato Svet Evrope skrbi tudi za zaščito regionalnih in manjšinskih jezikov, za razvoj skupnih standardov poučevanja in merjenja jezikovnih kompetenc in za njihovo vseživljenjsko učenje tako v šoli kot zunaj nje.
V Evropi smo v dvajsetem stoletju že izkusili, kako nevarno je zapiranje v nacionalne koncepte. »Posameznika so tedaj pojmovali kot enojezično bitje, ki naj se sicer uči tujih jezikov, ampak daleč v ospredju naj bo materni. To razumevanje je šlo celo tako daleč, da se je večjezičnost razumela kot škodljiva, celo nevarna. Znanost je v drugi polovici 20. stoletja pokazala, da je to popolna neumnost in da imajo večjezični posamezniki kognitivne prednosti pred enojezičnimi,« pojasnjuje izredna profesorica dr. Alja Lipavic Oštir, vodja Centra za vseživljenjsko izobraževanje na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. »Človek je torej po naravi večjezično bitje. In ker vsi nimajo te sreče, da bi odraščali v večjezičnih družinah, je smiselno zgodnje učenje tujih jezikov, ki se mora nadgrajevati.«
Vsakdo naj bi tako znal materinščino in še dva tuja jezika, pri čemer je danes angleščina že lingua franca. To pomeni, da postaja veščina, podobno kot kompetence IKT ali podjetništvo, in ne več tuji jezik. »Danes tako rekoč vsi znajo angleško in dodana vrednost, ki izboljša možnosti posameznika na poklicnem in drugih področjih, je znanje drugih tujih jezikov. Vsi študenti strojništva na Univerzi v Mariboru dobro obvladajo angleško, ampak prakso pri Lufthansi v Nemčiji dobi tisti, ki zna še nemško,« dodaja Alja Lipavic Oštir.
Profesorica opozarja, da pri učenju tujega jezika ni najtežja slovnica, ampak v možganih skladiščiti na tisoče besed. A tudi učenje slovnice mora potekati zelo previdno. Učitelji ne smejo slabšati samopodobe učencev, ko popravljajo napake, ampak jih morajo znati motivirati za učenje. »Odpraviti je treba tudi bojazen učiteljev, da jih učenci ne bodo razumeli, in zato potem pri urah govorijo v slovenščini. Kadar triletnik sede pred televizor in ne razume jezika, risanko kljub temu gleda, če mu je zanimiva.«
Trening za možgane
Tudi na ministrstvu za šolstvo se zavedajo pomena znanja jezika. Brez jezikovnih kompetenc v materinščini in v tujem jeziku namreč po njihovem prepričanju vsakomur grozi socialna izključenost, zato v vseživljenjsko učenje vključujejo tudi jezikovno izobraževanje.
Lucija Čok, profesorica didaktike večjezičnosti in medkulturnosti na Univerzi na Primorskem, pri tem opozarja na še en pomemben vidik. Učenje jezikov je vseživljenjski proces, ki trenira možgane. Večjezični govorec je bolje pripravljen na staranje in začetke starostne demence lahko potisne tudi pet in več let v prihodnost. »Poleg dobrega poznavanja svojega prvega jezika bi bilo dobro znati še delovni jezik, na primer angleščino ali nemščino, jezik soseda in jezik svetovne dediščine. Ta je lahko iz iste jezikovne družine, lahko pa je to, denimo, kitajščina ali japonščina, tudi latinščina.«
V jezikovnih šolah ugotavljajo, da je predvsem zaradi ekonomskih razlogov v vzponu učenje nemščine. »Smiselno se je naučiti tudi osnov jezika poslovnih partnerjev, tudi če gre zgolj za znanje na ravni jezikovnih rutin in vzorcev,« pravi Alenka Gašparič iz jezikovne šole Panteon. Vsako učenje jezika je namreč tudi spoznavanje kulture. In nobena domača vas ni več ista, potem ko smo spoznali še druge.
