Pravo za vse: Se s posojilno pogodbo lahko zavarujemo?

Če nas prijatelj ali znanec prosi za posojilo večje vsote denarja, je sklenitev pogodbe smiselna?

Objavljeno
23. januar 2018 10.07
Anja Jelen
Anja Jelen
Posojanje manjših denarnih zneskov med prijatelji in znanci je nekaj popolnoma običajnega in v takih primerih je sklepanje posojilne pogodbe zadnja stvar, na katero pomislimo. Kaj pa če nas nekdo prosi za posojilo večje vsote denarja? Je tudi v takem primeru sklenitev pogodbe nesmiselna?

Nikakor ne, saj se lahko zgodi, da na koncu ostanemo praznih rok. V izogib tovrstnim situacijam je priporočljivo skleniti posojilno pogodbo, ki jo ureja Obligacijski zakonik. Ta v 569. členu določa, da se z njo kot posojilodajalec zavežemo, da bomo posojilojemalcu izročili določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari (na primer žito, vino, les ipd.), posojilojemalec pa se zavezuje, da nam bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti. Njen namen je torej zavarovanje za primer kasnejše neizpolnitve obveznosti posojilojemalca, če nam danega posojila v dogovorjenem roku ne bo hotel vrniti.

Ali lahko posojilno pogodbo napišete sami in kaj mora ta vsebovati?

Posojilna pogodba je konsenzualni kontrakt, kar pomeni, da nastane že s soglasjem volj pogodbenih strank, in ne šele z izplačilom denarja oziroma izročitvijo stvari, zakon pa za njeno veljavnost pisne oblike ne zahteva, zato so veljavni tudi ustni dogovori. Ker pa je obstoj takšnega ustnega dogovora težko dokazati, priporočamo sklenitev pogodbe v pisni obliki. V tem primeru bo morebitno dokazovanje obstoja posojila znatno olajšano.

Posojilno pogodbo lahko pripravita stranki sami, v pomoč pa so jima lahko številni obrazci, ki jih najdeta na spletu. Poleg navedbe pogodbenih strank, predmeta posojila, kraja izročitve in vrnitve posojila ter dogovora o morebitni obrestni meri je v pogodbi priporočljivo določiti tudi rok izročitve in vračila posojila. Ker za sklenitev pogodbe zadostuje zgolj soglasje volj obeh strank, bo pogodba veljavna tudi, če katere od naštetih sestavin ne bo v njej.

Kaj lahko storite, da se čim bolje zavarujete za primer, ko vam posojilojemalec denarja noče vrniti?

Prvi korak do zavarovanja vračila posojila posojilodajalec napravi že s sklenitvijo pogodbe v pisni obliki. Kljub temu pa tako pripravljena pogodba nima narave verodostojne listine, kar pomeni, da bo moral v primeru neizpolnitve obveznosti na strani posojilojemalca najprej sprožiti sodni postopek, v katerem se obstoj terjatve šele dokazuje.

V izogib temu priporočamo, da posojilno pogodbo pripravi notar v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Na njegovi podlagi bo lahko posojilodajalec zahteval prisilno izvršitev v njem določene terjatve, predlog za izvršbo pa bo lahko sam vložili pri krajevno pristojnem sodišču (v kraju, kjer ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež, če gre za pravno osebo).

Ker velikokrat zamenjujemo notarski zapis in notarsko overitev, naj poudarimo, da ne nudita oba enakega zavarovanja. Medtem ko pri notarsko overjeni pogodbi notar le preveri identiteto stranke, katere podpis se overja, je notarski zapis dokument, ki ga sestavi notar in zato tudi odgovarja za njegovo vsebino. Notarski zapis ima zato značaj javne listine in zato se domneva resničnost njegove vsebine. Povedano drugače, vsebina posojilne pogodbe v obliki (izvršljivega) notarskega zapisa velja za resnično, razen če posojilojemalec dokaže nasprotno.

Kakšne so obveznosti strank?

Ko je posojilna pogodba sklenjena, je dolžnost posojilodajalca, da izroči denarni znesek oziroma določene nadomestne stvari ob dogovorjenem času, če rok za izročitev ni določen, pa tedaj, ko posojilojemalec to zahteva. Če zadnji izročitve ne zahteva v treh mesecih, odkar je posojilodajalec prišel v zamudo (in najpozneje eno leto od dneva sklenitve pogodbe), njegova pravica zastara. To pomeni, da po preteku roka izročitve denarnega zneska oziroma stvari posojilojemalec več ne bo mogel zahtevati.

Obveznost posojilojemalca je, da posojilodajalcu vrne določen znesek oziroma stvar iste vrste in kakovosti v roku, ki je določen v pogodbi. Če rok vračila ni določen niti ga ni mogoče določiti na podlagi okoliščin, se uporabi primeren rok, ki je najmanj dva meseca od posojilodajalčeve zahteve za vrnitev. Pri tem je treba upoštevati petletni zastaralni rok, ki začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel posojilodajalec pravico terjati izpolnitev obveznosti. Po preteku tega roka posojilodajalec za posojilojemalca več ne bo imel zahtevka za vračilo posojila.

V primeru pretrganja zastaranja zastaralni rok začne teči znova. To se lahko zgodi bodisi s posojilojemalčevo pripoznavo dolga (na primer z delno vrnitvijo posojila) ali s posojilodajalčevo vložitvijo tožbe. Pri tem je treba poudariti, da so za pretrganje zastaralnega roka potrebna upnikova dejanja pred sodiščem, saj se zastaranje ne pretrga zgolj z ustno ali pisno zahtevo za vrnitev posojila. Če torej posojilodajalec pozove posojilojemalca na vrnitev danega posojila, zastaralni rok ne bo začel teči znova.

Ali je posojilodajalec dolžan sprejeti nadomestno izpolnitev?

Tukaj moramo ločiti dva primera. Prvi se nanaša na stanje, ko je predmet posojilne pogodbe nadomestna stvar. Takrat obstaja zakonska pravica posojilojemalca, da namesto istovrstne stvari posojilodajalcu vrne denarni znesek v vrednosti te stvari. Pravica do izbire je v tem primeru pridržana posojilojemalcu. V drugem primeru, ko se posoja določen denarni znesek, posojilojemalec take možnosti izbire nima, razen če se o tem stranki sporazumeta (v poštev pride nadomestna izpolnitev po 283. členu ali novacija po 323. členu OZ).

Kdaj je možno odstopiti od pogodbe?

Če ob sklenitvi pogodbe posojilodajalec ni vedel za slabe premoženjske razmere posojilojemalca ali pa če so takšne razmere nastopile po njeni sklenitvi in obstaja skrb, da posojilojemalec posojila ne bo mogel vrniti, lahko pride do odklonitve izročitve obljubljenega denarnega zneska oziroma nadomestnih stvari, razen če posojilojemalec ali kdo drug zanj da zadostno zavarovanje.

Prav tako lahko posojilodajalec odstopi od pogodbe, če je bilo dogovorjeno, da bo posojilojemalec izposojeni denar porabil namensko, pa ga je porabil za neki drug namen. Posledica takega odstopa je, da lahko posojilodajalec takoj zahteva vračilo celotnega posojila, pogodbo pa lahko razdre že s samo izjavo.

Od pogodbe pa lahko odstopi tudi posojilojemalec. Zakon mu omogoča, da si lahko premisli in odstopi, vse dokler mu obljubljene stvari niso izročene.

V vseh primerih odstop od pogodbe pomeni, da sta obe stranki prosti svoje obveznosti, z izjemo obveznosti posojilojemalca glede povrnitve morebitne škode, ki je zaradi njegovega odstopa nastala posojilodajalcu.

Če ste se znašli v situaciji, ko vam posojilojemalec dolguje vračilo denarnega zneska ali vračilo stvari, pa posojilne pogodbe niste sklenili v pisni obliki, to ne pomeni, da vračila posojila ne morete zahtevati. Kot rečeno, posojilna pogodba v pisni obliki ni obvezna in je veljavna tudi, če je sklenjena zgolj v obliki ustnega dogovora.

Anja Jelen, dipl. prav., pravna svetovalka pri Humanitarnem društvu Pravo za VSE