Tiskane izdaje
Vsakomur se je že zgodilo, da se je poškodoval, bodisi po svoji nerodnosti, bodisi po krivdi nekoga drugega. Oškodovanci večkrat mislijo, da so za utrpljeno škodo krivi sami. Prav tako se dogaja obratno, oškodovanci za nastanek škode krivijo nekoga drugega, čeprav so za njen nastanek krivi sami. Kdaj smo torej upravičeni do odškodnine?
Nemalokrat zakon določa ravnanje, kateremu mora določena oseba slediti. Če takšno ravnanje prekrši in zaradi tega nekomu nastane škoda, je za takšno škodo oseba odškodninsko odgovorna.
Tako na je, na primer, zakonsko urejeno, da mora delodajalec poskrbeti za varnost in zdravje delavcev pri delu ali da se mora voznik v prometu držati cestno prometnih pravil. Če zaradi neupoštevanja pravil delodajalca delavcu nastane škoda, je delodajalec za škodo odškodninsko odgovoren. Vsak se je dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo.
Po pravilih odškodninskega prava morajo za odškodninsko odgovornost biti hkrati izpolnjene štiri predpostavke, in sicer mora biti podana škoda, nedovoljeno (protipravno) ravnanje povzročitelja, vzročna zveza med škodo in nedovoljenim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja. Prve tri predpostavke mora pri uveljavljanju dokazati oškodovanec, odgovornost oziroma krivda povzročitelja škode pa se domneva. Ta lahko namreč dokaže, da za nastalo škodo ni odgovoren.
Do katere škode sem upravičen?
Škoda predstavlja vsako prikrajšanje, ki ga oškodovanec utrpi sam kot oseba ali na svojem premoženju. Iz takšne opredelitve škode pravna teorija škodo na grobo deli na materialno/premoženjsko škodo in nematerialno/nepremoženjsko škodo. Materialna škoda se kaže na oškodovančevem premoženju, in sicer se zaradi škodnega dogodka vrednost oškodovančevega premoženja zmanjša oziroma zaradi škodnega dogodka svojega premoženja ne more povečevati, kar se v pravni terminologiji opisuje s terminom izgubljeni dobiček.
Nasprotno se nematerialna škoda ne izraža na premoženju oškodovanca, temveč nastane, kadar škodni dogodek poseže v osebnostne pravice oškodovanca in povzroči še nadaljnjo posledico kot so telesne ali duševne bolečine, strah ali v primeru pravne osebe, okrnitev ugleda pravne osebe.
Obligacijski zakonik izrecno določa, da je oškodovanec, če okoliščine primera to opravičujejo, upravičen do pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, neodvisno od povračila premoženjske škode, tudi če premoženjske škode ni. Tako zakon in sodna praksa kot nepremoženjsko škodo izrecno priznavata pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, nevšečnosti med zdravljenjem, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice, pretrpljene duševne bolečine smrti bližnjega in pretrpljene duševne bolečine za strah. Škodo mora oškodovanec ne le izkazati, temveč jo tudi dokazati.
Kako visoko odškodnino lahko pričakujem?
Namen odškodnine je, da se oškodovancu zagotovi povrnitev tiste škode, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka in sicer naj bi odškodnina vzpostavila tisto stanje, ki bi bilo, če škodnega dogodka sploh ne bi bilo. Medtem ko je z denarno odškodnino stanje oškodovanca, ki je s škodnim dogodkom utrpel le premoženjsko škodo, mogoče povrniti v enako ekonomsko stanje kot pred škodnim dogodkom, to v primeru nepremoženjske škode ni mogoče. Denarna odškodnina v primeru nepremoženjske škode namreč ne zasleduje ekonomskega interesa, temveč je le sredstvo, s katerim naj bi se oškodovanec potolažil za tisto kar je utrpel ali izgubil.
Razlika med premoženjsko in nepremoženjsko škodo se kaže tudi v ugotavljanju njune višine. Premoženjsko škodo lahko na nek način objektivno izmerimo, nepremoženjske škode pa ne. Višina nepremoženjske škode je odvisna od vseh okoliščin škodnega dogodka, tako od subjektivnih lastnosti samega oškodovanca - kako se je sposoben spoprijeti z nastalo škodo; kot tudi od objektivnih dejstev - v katero telesno dobrino je bilo s škodnim dogodkom poseženo, kakšne so bile stopnje posledice. Višina nepremoženjske škode torej ni objektivno ocenljiva, saj vsak posameznik pretrpljene telesne in duševne bolečine doživlja različno intenzivno. Sodišče odmeri nepremoženjsko škodo na podlagi subjektivnega doživljanja nepremoženjske škode in na podlagi drugih podobnih primerov iz sodne prakse, o katerih je že določilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo.
Kdaj je podana protipravnost?
Da je povzročitelj odškodninsko odgovoren za nastalo škodo, mora biti njegovo ravnanje nedovoljeno oziroma protipravno. Takšno ravnanje je lahko neposredno v nasprotju z zakonom in protipravnosti ni težko dokazati ali pa ravnanje nasprotuje splošnemu pravilu nikomur škodovati, katerega dopolnjuje sodna praksa.
V primerih, ko je škoda nastala zaradi ravnanja povzročitelja, ko je ta ravnal v silobranu ali stiski, je odškodninska odgovornost izključena. Oškodovanec lahko v takšnem primeru zahteva odškodnino od tistega, ki je odgovoren za nastanek škodne nevarnosti oziroma stiske.
Vzročna zveza
Povedali smo že, da mora oškodovanec dokazati tudi vzročno zvezo med nastalo škodo ter nedovoljenim ravnanjem povzročitelja. To je najlažje razložiti na primeru: oškodovanec si je poškodoval koleno, ko je padel v odprt jašek na pločniku, pri čemer je utrpel le nekaj modric in prask. Že od prejšnje športne poškodbe pa je s kolenom imel težave, zaradi katerih ni mogel normalno hoditi. V tem primeru je oškodovanec sicer upravičen do odškodnine za modrice in praske, ni pa upravičen do odškodnine zaradi poškodbe kolena, ki mu otežuje hojo. Ta poškodba ni v vzročni zvezi nedovoljenim dejstvom, saj je obstajala že prej in izvira izven samega škodnega dogodka. Breme dokazovanja vzročne zveze pri uveljavljanju odškodnine je na oškodovancu.
Je krivda ali je ni?
Četrta predpostavka, ki mora biti podana za odškodninsko odgovornost, je krivda. Te oškodovancu ni treba dokazovati, temveč se domneva. Če se želi povzročitelj rešiti odškodninske odgovornosti, mora sam dokazati, da ni kriv.
V primerih, ko je škoda nastala zaradi nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, imetnik nevarne stvari oziroma nosilec nevarne dejavnosti odgovarja ne glede na krivdo. Pojem nevarne stvari in dejavnost določa sodna praksa za vsak primer posebej. Sodišče so na primer že večkrat odločila, da je nevarna dejavnost delo na višini, delo na krožni žagi, nakladanje težkega tovora na tovornjak, nevarna stvar pa na primer predstavljajo avtomobili, stroji, vodi visoke napetosti.
Do kdaj moram zahtevati odškodnino?
Odškodnine ni mogoče zahtevati kadar koli, saj je treba upoštevati zastaralne roke. Pomembna sta dva roka - triletni subjektivni rok in petletni objektivni rok. Splošno za odškodninske zahtevke velja, da ti zastarajo, ko potečejo tri leta, odkar je nastala škoda oziroma je bilo škodo mogoče dokončno ugotoviti. Nepremoženjsko škodo je mogoče dokončno ugotoviti, ko je končano zdravljenje oziroma ko ni mogoče več pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja. Šele od tega trenutka dalje teče zastaralni rok. V vsakem primeru je odškodnino treba zahtevati v petih letih od škodnega dogodka, tudi če škoda v tem času še ni bila dokončno ugotovljena.
Odškodnina ali zavarovalnina?
Opozoriti je treba, da odškodnine ne smemo zamenjevati z zavarovalnino, ki se jo izplača na podlagi pogodbe. Najpogostejši primeri zavarovalnine so nezgodna ali stanovanjska zavarovanja, sklenjena z zavarovalnicami.
Kako do odškodnine?
Področje odškodninskega prava je zahtevno področje, zato vam svetujemo, da se v slučaju poškodb ali nastanka škode, ki bi lahko pripeljala do odškodninske odgovornosti, posvetujete s pravnikom.
Anton Pori, mag. prava,
pravni svetovalec pri Humanitarnem društvu Pravo za VSE
***
Po dosjeju pravnih nasvetov lahko brskate TUKAJ.
