Preveč je balasta, preveč faktografije

V srednjem šolstvu ni napovedanih večjih sprememb. Ali to pomeni, da je vse v redu in ni treba ničesar urediti?

Naj samo spomnim na v zadnjem letu znova močno izpostavljeno vprašanje 40-urnega delovnega tedna in letnega dopusta zaposlenih v šolstvu. Vsaj približno poenotenje bi bilo nujno. Zdaj pač vsaka šola – in to velja za celo vertikalo – deluje, kakor se ji zdi prav in primerno, mi pa smo bojda državni uslužbenci. Če pa damo tole bolj ali manj sindikalno, a življenjsko pomembno zadevo na stran, mi pridejo na misel najprej predmetniki in učni načrti. Koliko let že spreminjamo in posodabljamo, a nič kaj ne spremenimo in v resnici posodobimo? Šole so vedno – kot tudi umetnost pa še kaj – odsev svojega časa in prostora, pri nas pa kot da tega časa in prostora nočemo videti. Učni načrt za informatiko v gimnazijskih programih je na primer že povsem povozil čas. Še pred kratkim smo tam nekje brali o obvladovanju tipkovnice! Pa to ni edini tak predmet, čeprav se ga v 21. stoletju res najhitreje opazi. Tudi učni načrt za slovenščino je vreden krepke prevetritve. Pa še kakšni drugi tudi. Preveč je balasta, preveč faktografije, preveč nepotrebnega in neživljenjskega. Preveč takega, kar se z enim klikom da v trenutku najti na internetu, mi pa to razglašamo kot »veliko znanost«. Veliko bolj bi se morali zavedati, da živimo v času drugačnih medijev in možnosti in da šola že dolgo ni več edini posrednik znanja. Mladi so danes drugačni kot pred 50 ali 20 leti.

Kateri pa so po vašem mnenju trenutno največji izzivi?

Odgovoriti na zahteve prostora in časa. Prisluhniti potrebam realnosti. S programi in zgrešenimi vpisi ne zavajati celih generacij mladih. Razumeti tisto francosko misel, ki bi morala biti pedagoško gibalo vseh in vsakogar, ki se imamo za šolstvo in šolnike: Treba je živeti z mladostjo svojega časa in ne s časom svoje mladosti. Ne pasti na kolena in pod popoln vpliv neoliberalnega kapitalizma, ki ga izobrazba pravzaprav sploh ne zanima, išče pa – seveda po najkrajši možni poti, saj je izobraževanje strošek – ozko specializirane kadre, ki se jih za ustvarjanje profita da dobro izkoristiti. Šola mora biti in ostati, kar je v svojem bistvu vedno bila: vzgojna in izobraževalna ustanova. Šola smo ljudje.

Kakšna je vloga srednjih šol v osebnostem in poklicnem formiranju mladih v sodobni družbi?

Ni ga obdobja v življenju, ki bi bolj vplivalo na izoblikovanje mladega človeka. Med 15. in 19. letom človek v glavnem postane, kar je pozneje v življenju. V tem času – sploh v gimnazijah, ki smo splošnoizobraževalne šole – res ne mislimo kar naprej na delodajalce, zagotavljam pa vam, da mislimo na mlade, ki bodo nekoč imeli delodajalce. Želimo, da bi od nas odšli s čim boljšim znanjem, nič manj pa, da bi ob odhodu bili vzgojeni, kulturni ljudje, ki bi vrednote, kot jim jih poskušamo privzgojiti, vzeli resnično za svoje. Želimo si, da bi bili dobri delavci, pa kjer koli in kar koli že bodo počeli: delavni, prizadevni, požrtvovalni, pripadni, odgovorni, spoštljivi …

Direktor zavoda za šolstvo dr. Vinko Logaj je pred kratkim v intervjuju poudaril, da šola ne bo nikoli več izobraževala za trenutne potrebe na posameznih delovnih mestih pri delodajalcih. Se s tem strinjate?

Izjavo dr. Logaja razumem po eni strani kot izraz humanističnega pogleda na šolstvo – šola naj izobražuje in vzgaja človeka, ki bo nekoč dober mehanik, inženir ali zdravnik, ne pa mehanika, inženirja ali zdravnika brez osebnosti. Znameniti dr. Janez Milčinski je nekoč svojim študentom na medicini podal po mojem mnenju še vedno najboljšo definicijo, kaj da je zdravnik in kaj mora biti: »Zdravnik je dober človek, ki se spozna na medicino.« Fakulteta naj torej ustvarja ljudi, ki se spoznajo na medicino, ne pa zdravnike, ki pozabljajo, da so najprej ljudje, ki delajo z ljudmi. Enako velja tudi za srednje šole. Po drugi strani pa se mi zdi izjava dr. Logaja priznanje: šole nis(m)o skladne z zahtevami časa in prostora, ne ustrezamo delodajalcem, ne znamo se dogovoriti in prilagoditi. Ne znamo se danes in očitno tudi ne jutri. Pojutrišnjem mogoče. Oscar Wilde je duhovito povedal: »Ne odlagaj na jutri, kar lahko storiš pojutrišnjem.«