Ravnatelj je kot upravnik teatra, obrtnik in umetnik

Ljubljana – Dr. Anton Šepetavc, ravnatelj prve celjske gimnazije, je letos edini nagrajenec za življenjsko delo v osnovni ali srednji šoli. Po mnenju odbora za podeljevanje si je nagrado prislužil zaradi bogate sledi, ki jo pušča njegovo mentorsko in vzgojno delo.

Kakšna je vloga srednješolskega ravnatelja v sodobnem času? Kako lahko vpliva na vzgojo in rast mladih duš, ko mora krmariti med zagotavljanjem finančnih sredstev in paleto sodobnih pedagoških pristopov in obšolskih dejavnosti, ki mlademu človeku omogočajo razvoj zunaj zastavljenih okvirov šolskega kurikula?

Zelo večplastna in raznolika, res zahtevna in naporna. Če parafraziram Cirila Zlobca, bi rekel: »Biti ravnatelj je lepo, vendar težko.« Biti srednješolski ravnatelj v 21. stoletju je precej podobno funkciji upravnika gledališča: znati mora obrt, dobro jo mora znati, hkrati pa biti umetnik v duši. Živeti mora s svojim teatrom. Povezati večtisočglavi ansambel otrok, staršev in zaposlenih pa še celo množico ljudi iz lokalnega in širšega okolja, narediti ta ansambel usklajen in složen, ustvarjalen in uspešen, učinkovit in zadovoljen, je svojevrstna umetnost. Kot je že od nekdaj umetnost res dobro igrati v gledališču ali učiti v šoli. Če ravnatelj nosi svojo šolo v srcu, če ima rad ljudi v njej in ob njej, če jih spodbuja, upošteva in spoštuje, ne more biti drugače, kot da tudi sam uživa njihovo naklonjenost, podporo in razumevanje. Če ravnatelj ve, da je kurikul le okvir, da pa podobo šole vedno znova in v vseh časih ustvarja skupnost, ki jo vodi in usmerja, potem preprosto ne more biti ozkosrčni, suhoparni, domišljavi birokrat, pa čeprav ga sistem vse pogosteje in vse bolj sili v to. Pravi ravnatelj je človek, ki hodi svojo pot. Človek, ki zavestno presega meje in ruši plotove. Človek, ki odpušča, dopušča, dovoljuje in navdihuje.

Če kdo na tem svetu, potem otroci začutijo, kdo je kdo v šoli in v katero galaksijo šolskega sistema sodi njihova šola. Naša in moja I. gimnazija je šola z žlahtno tradicijo in sila bogato, burno zgodovino. Sedanji in nekdanji dijaki znajo o prvi celjski gimnaziji – o Kajuhu, kot šolo zadnja desetletja slengovsko imenujejo – povedati, da je velika zvezda, da je res šola z dušo: zahtevna in stroga, a hkrati svobodna in ustvarjalna, topla in domačna, samosvoja in drugačna.

Taka je že več kot 200 let. Skromno upam, da taka ostaja vsaj malo tudi zaradi mene. Že 30 let tam na Kajuhovi 2 v Celju poskušam razumeti njen včeraj, še bolj pa njen danes in jutri. Trudim se živeti z mladostjo svojega časa, in ne s časom svoje mladosti.

Kako lahko ravnatelj kot osebnost zaznamuje celotno šolo: učence in pedagoško osebje? Katere so njegove ključne lastnosti?

S svojim zgledom in odnosom do šole, ljudi in vrednot. S svojim delom. S svojimi dejanji. S svojimi rezultati. Še vedno verjamem, da največ o človeku pove njegovo delo. In še vedno verjamem v 3D-šolo, tako šolo, ki vzgojo gradi na treh temeljnih vrednotah: na domu, družini in domovini. Potem pa so tu, če že govorimo o značajskih potezah uspešnega ravnatelja, še druge nujne reči: skromnost, svobodomiselnost, ustvarjalnost, pripadnost, zavzetost, pridnost, vztrajnost, redoljubnost, iskrenost, požrtvovalnost, dobrohotnost, sposobnost vizije …

Celjska prva gimnazija, ki jo vodite, je tako imenovana klasična gimnazija. Kakšno je njeno mesto v šolskem prostoru, kaj daje dijakom?

Celjska prva gimnazija je šola, ki jo že dolga leta odlikujejo odlični rezultati pri učenju, na maturi, na tekmovanjih iz znanj, v športu, kulturi, raziskovanju. Povsod. Dijakom daje številne možnosti in priložnosti, da razvijejo svoje potenciale in talente. Spodbuja in oblikuje jih v zdravo in kritično misleče ljudi.

Skozi našo gimnazijo je v dobrih dveh stoletjih šla skoraj nepregledna množica ljudi, ki so ustvarili izjemne poklicne kariere, mnogi med njimi pa so tudi trajno zaznamovali svojo stroko in soustvarjali slovensko zgodovino – od, denimo, Antona Martina Slomška in Aškerca do Kajuha in Bora, od Stanka Lorgerja, Katarine Srebotnik, Bena Udriha, Petra Kauzerja in bratov Žvižej do Mojmirja Sepeta in Ota Pestnerja, od Matjaža Kmecla do Milana Brgleza, od Stanislava Pejovnika do Franja Bobinca.

Prva gimnazija v Celju v svojem lokalnem, a tudi širšem okolju uživa status odlične, elitne šole, po rezultatih pa sodi v sam vrh slovenskih gimnazij.

Nagrajeni ste za življenjsko delo in delujete na šoli, ki jo je pred leti vodil legendarni ravnatelj Jože Zupančič, ki so ga poznali učitelji in dijaki tudi na širšem slovenskem območju. Je bilo težko stopiti v njegove čevlje in kako ste si utrli svojo pot?

Seveda je bilo težko. Moj predhodnik ni bil kdorsibodi. Prvo gimnazijo je vodil skoraj 31 let, kar je menda slovenski rekord. Ampak … Začeti je bilo treba znova. Vsak začetek pa je že pregovorno težak. Tudi moj je bil, pa čeprav sem prej na šoli delal že 22 let. Bil sem vse mogoče – od učitelja francoščine in slovenščine do mentorja šolskega orkestra in trenerja šolske nogometne reprezentance. S trdim, vztrajnim, pogumnim, ustvarjalnim delom in z odličnimi sodelavci sem šolo v sedmih letih ravnateljevanja temeljito posodobil, obnovil in osvežil. Od zunaj in od znotraj. Resnično ponosen sem, ko mi kdo od nekdanjih dijakov reče, da šole skoraj ne more prepoznati, tako da se je spremenila, pri tem pa vseeno ohranila tisto, kar jo je vedno krasilo in odlikovalo – plemenitost duha in dobroto srca.

Kaj je za vas dobra šola, še posebej srednja in še bolj posebej gimnazija? Ste v tem kontekstu na kakšen svoj prispevek posebno ponosni?

Mogoče bom koga razjezil ali razočaral, a dobra šola zame ni tista po meri človeka, ampak tista – če se poigram z besedami –, ki meri človeka, ker hoče iz njega nekaj narediti. Dobra šola je tista, ki je ni strah dela, prizadevnost in napor pa javno priznava in ju šteje za vrednoto. Dobra šola je zahtevna šola. Taka, ki uči in tudi nauči; taka, ki vzgaja in tudi vzgoji; taka, ki ustvarja in oblikuje osebnosti. Gimnazija je že od nekdaj več kot le neka šola ali program; veliko več kot le pouk in učenje. Je svojevrstna, ponosna pripadnost in je svojstven, ambiciozen način življenja in razmišljanja.

Ponosen sem in srečen, da sem svojo gimnazijo (tudi jaz sem bil njen dijak v letih 1973–77) kot ravnatelj popeljal v njeno tretje stoletje delovanja in da je danes v organizaciji in metodah dela, v učnotehnološki opremljenosti in standardu svojih dijakov in profesorjev resnično šola 21. stoletja: odprta, demokratična, napredna, urejena, ustvarjalna, uspešna. Šola za življenje. Šola za danes in jutri.