Če pritiska en starš, ne pomeni, da pritiskajo vsi

Starši si prizadevajo za kakovostno šolo in zato iščejo dialog s strokovnjaki in pristojnimi.

Objavljeno
08. junij 2015 16.59
LJUBLJANA SLOVENIJA 21.9.2011 POUK S PRENOSNIMI RACUNALNIKI NA GIMNAZIJI JOZETA PLECNIKA FOTO JOZE SUHADOLNIK
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo

Ljubljana − Starši so pomemben del trikotnika, ki tvori uspešen izobraževalni sistem. Kljub temu je njihov glas manj slišan od glasu učiteljev ali ravnateljev, ki so organizirani v sindikatu ali združenju. A po drugi strani je bolj slišan od glasu otrok. To je do neke mere pričakovano, saj v njihovem imenu govorijo prav starši.

Prav zastopanje otrok oziroma skrb za njihovo dobro je tudi bila ena od ustanovitvenih zavez Zveze aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS), ki praznuje svojo četrto obletnico delovanja. Ob tej priložnosti so se predstavniki staršev zazrli v zadnej šolsko leto in med drugim opozorili, da je v tem letu zaradi menjavanja ministric za izobraževanje, znanost in šport letos vse delo zastalo.

Zveza povezuje starše na približno polovici osnovnih šol, ki so združeni v svete staršev, ti pa v aktive. Po svojih močeh hočejo prispevati k izboljšanju delovanja šolskega sistema. Predvsem se osredotočajo na področja, kot so sistem kakovosti v šoli, merila za vpis v srednje šole, delo z učenci s posebnimi potrebami, predšolska vzgoja, učbeniška politika, delo svetov staršev, ki med drugim sodelujejo tudi v svetu zavoda in s tem soodločajo o imenovanju in razreševanju ravnateljev.

V iztekajočem se šolskem letu so se začeli redno sestajati z vodstvom Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije, ker je tovrsten dialog po njihovem mnenju ključen za uspešno delo na posamezni šoli. Kot sogovornike jih prepoznava tudi strokovna javnost: srečujejo se tako s predstavniki zavoda za šolstvo, pedagoškega inštituta, inšpektorata za šolstvo in ministrstva, s katerim sodelujejo tudi v dveh delovnih skupinah, in sicer za koordinacijo za osnovne in glasbene šole ter izobraževanje otrok s posebnimi potrebami.

Predstavniki staršev so kot pereče teme izpostavili učbeniško problematiko, učno pomoč, uvajanje prvega tujega jezika v drugi razred, zmanjševanje sredstev za kritje materialnih stroškov, nasilje v šolah, sistem kakovosti in nacionalno preverjanje znanja.

Prav zadnje se jim zdi pomemben element ocenjevanja kakovosti, za katero si prizadevajo. Žal se je razprava o smislu NPZ, kot opozarjajo, v zadnje času osredotočila predvsem na plačevanje učiteljev za njihovo delo, premalo šol pa je razmišljalo, kako bi lahko NPZ postali priložnost za vrednotenje svojega dela. »Če je test enak za vse, so rezultati lahko dobra priložnost za šole, da preverijo, kje so v primerjavi z drugimi, in za razmislek, zakaj se na primer pri enem predmetu bolje odrežejo kot pri drugem oziroma zakaj so drugje rezultati morda boljši,« pravi predsednik ZASSS dr. Anton Meden.

Pogoste trditve, kako starši pritiskajo bodisi na učitelje bodisi na strokovnjake, ker si prizadevajo za višje ocene ali za odločbe, ki njihovim otrokom sicer ne bi pripadale, pa je označil kot pretirane. »Če to počne en starš, še ne pomeni, da to počnejo vsi. Morda je čas za raziskavo, ki bi pokazala, kako pogosto se to dogaja.«