Študij je treba izbrati s srcem, malo pa tudi z razumom

Velenje – Kaj se morate vprašati, preden se odločite, kaj bi šli študirat? Na to in druga vprašanja odgovarja Gabrijela Fidler, psihologinja iz šolske svetovalne službe Šolskega centra Velenje, na spletnem portalu Filternet.si. Seveda morate portal najprej poiskati.

Zakaj »seveda«? Psihologinja namreč ugotavlja, da številni mladi niso več radovedni in da ne znajo poiskati, kar jih zanima, ker to zanje naredijo starši in učitelji. »Pri meni tako iščejo informacije, ki bi jih lahko sami našli na spletu. V prejšnjih generacijah so se morda tudi zato bolj odgovorno odločali, ker so morali vse sami narediti. Zdaj pa posamezni dijaki še zadnji teden pred vpisom ne vedo, kaj naj napišejo na prijavo. In ker smo doslej vse odrasli naredili zanje, nekateri ne znajo niti izpolniti prijave. Navodila zelo površno preberejo. Odrasli jim želimo olajšati delo, hočemo jim dobro, ampak na neki način iz njih delamo 'invalide'.«

Kaj naj v zadnjem letu pred vpisom na fakulteto naredijo dijaki in kaj starši?

Staršem svetujemo, naj ne iščejo informacij namesto otrok, ampak naj jih usmerjajo z vprašanji in tako spodbujajo njihovo radovednost. Dijaki pa morajo ugotoviti, kaj jih zanima, in obenem pridobiti realno sliko o poklicu. Nikjer ni samo lepih strani in treba je poznati tudi tiste manj lepe. Prav tako je dobro, da se vprašajo, kdaj si želijo ustvariti družino; nekateri poklici zahtevajo večjo angažiranost in je zato manj časa za družinsko življenje.

Sama dijakom svetujem, naj izbirajo s srcem. Seveda je treba izbirati tudi z razumom, treba je razmišljati o možnostih za zaposlitev, a hkrati naj izberejo tisto, kar jih res veseli. Ni se treba omejevati, češ, tega pa ne znam. Vsega se da naučiti. Vsako omejitev lahko presežete, če je želja dovolj velika. In če si izberete poklic, ki vas veseli, boste lažje študirali, uspešnejši boste, svoj zanos boste izžarevali in tudi službo boste prej dobili. Četudi služb ni veliko, bodo študenti, ki si res želijo delati v poklicu, že med študijem bržkone prostovoljno delali, da bodo nabirali izkušnje. Delodajalci bodo prepoznali njihovo predanost in jim bodo verjetno prej ponudili zaposlitev kot nekomu drugemu. Če potrebujejo denar med študijem, bodo najverjetneje delali v gostinstvu. Ampak po mojem je veliko bolj učinkovito, če delajo v svoji stroki. S tem več zaslužijo in se obogatijo, resda ne finančno, a dobijo kapital za vse življenje. Na fakultetah sicer imajo vaje, toda to so vnaprej prirejeni primeri, pri katerih so študenti vodeni. Čisto nekaj drugega je, ko padejo v življenjsko situacijo. Takrat pozabijo teorijo, ki so se je naučili, in se morajo znajti.

Kako se odločiti med višješolskim, visokošolskim strokovnim in univerzitetnim študijem?

Na koncu gre vedno za stopnjo izobrazbe. Večina študentov študij nadaljuje na višji stopnji in njihov cilj je čim višja izobrazba. Dijaki naj si ne postavijo previsokih ciljev, denimo da takoj hočejo doktorirati, ampak naj se študija lotijo postopoma. Saj zato pa je bil bolonjski sistem narejen po stopnjah. Poskusite, če vam ne bo šlo na univerzitetnem programu, se lahko še vedno prepišete na visokošolskega strokovnega in zaključite. Lahko pa se vam vmes odpre in potem nadaljujete z magisterijem.

Kot ste rekli, dijakom svetujete, da izberejo po srcu. In če potem ne dobijo službe?

Nikoli ne moremo vedeti, kaj se bo zgodilo, ko bomo končali študij. Tega, da bi dobili službo v poklicu, za katerega se izobražujete, skorajda ni več. Nikogar služba ne čaka. Res je, da so nekateri poklici morda malo bolj zaželeni, drugi pa malo manj, ampak vseeno je pomembno, da si izberete, kar vas veseli, ker ste potem bolj zadovoljni in lažje študirate. Glede zaposlitve pa morate biti pripravljeni na spremembe. Po univerzitetni stopnji na eni smeri je morda smiselno izbrati magistrski študij na drugi, ki vam da še dodatna znanja. Danes morate biti pripravljeni, da se boste vse življenje prilagajali in se dodatno izobraževali. Drugo vprašanje pa je, ali starši in šola mlade na to pripravljamo, s tem ko jim vse nudimo. Šolski sistem in vrednote bi morali spremeniti, da bi bili mladi pripravljeni malo več tvegati. Če hodite po svetu z odprtimi očmi in srcem, potem vidite priložnosti. Ne smemo biti togi in samozadostni, ampak se moramo biti pripravljeni spremeniti. Nekdo lahko študira pravo in potem vse življenje dela kot trener plavanja. Zanimivo je, da so naši otroci, ko gredo v tujino, pripravljeni na te spremembe, doma pa jim je težko, čakajo, kritizirajo in se pritožujejo. Situacija ni rožnata, toda pritoževanje ne bo ničesar spremenilo.

Ampak ravno vpis na fakulteto je verjetno dogodek, pri katerem si starši ne upajo prepustiti zadev otrokom, ker se bojijo, da ti ne bodo imeli druge priložnosti?

Rekla bi, da je bolje, da izgubijo eno leto in v tem času pridobijo lastne izkušnje, kot da jih starši vpišejo, potem pa jim otrok reče, saj ste mi vi rekli, da moram to študirati. Ampak kot mama bi verjetno ravnala enako. Kaj je torej prava pot? Skupaj z otroki je smiselno raziskati, kaj jih najbolj zanima. Zastavljajo naj vprašanja in iščejo odgovore nanje, mi pa jih pri tem usmerjamo. Toda to moramo narediti tako, da jim ne gremo na živce. Starše skrbi, otrokom pa gre na živce, če jih preveč usmerjamo in sprašujemo.

Na informativne dneve smo nekoč hodili sami, zdaj gredo z otroki tudi starši. To ne pomeni, da ne smejo iti in da jim ne smejo stati ob strani, saj ne morejo od danes na jutri spremeniti svojega ravnanja. Če so jih vse življenje tako vzgajali, ni smiselno, da jim rečejo, naj si sami izberejo fakulteto. Logično je, da se potem stvari ne bodo izšle. In če potem niso sprejeti in morajo nekako preživeti leto, spet ne smemo biti starši tisti, ki jim bomo našli zaposlitev. Določiti jim moramo neke naloge, ki jih morajo doma opravljati, in poiskati si morajo službo, da sprejmejo odgovornost odraslega življenja. Svoje stroške morajo pokriti sami.

Staršem pa se otroci smilijo, ker nimajo službe, zato jim dovolimo, da so ves dan doma pred televizijo ali računalnikom, ker so nezadovoljni, saj niso bili sprejeti na študij, in jih financiramo. To je začarani krog. Taki otroci bodo tonili vse globlje in ne bodo uspešni. Tako leto je idealna priložnost, da dozorijo: moramo jim pomagati tako, da jih potisnemo iz družinskega gnezda, čeprav je to najtežje.

Če dijaki res ne vedo, kam naprej, je bolje, da se za eno leto odločijo za dokvalifikacijo, da ne izgubijo stika s šolo, kot da se nekam vpišejo zaradi statusa. Mogoče je samo eno ponavljanje oziroma prepis, in če se boste vpisali zaradi statusa in potem naslednje leto ugotovili, kaj bi radi, ne boste mogli več ponavljati. Dobra kombinacija je tudi delo med potovanjem v tujini.

Kaj pa če so še vedno v dilemi? Na koga se lahko obrnejo?

Na vseh srednjih šolah imamo študijsko usmerjanje. Lahko gredo do šolskega svetovalnega delavca. Tudi na centrih za informiranje in poklicno svetovanje, ki delujejo na zavodih za zaposlovanje, imajo teste in brošure, s katerimi si lahko pomagajo.

Do konca oktobra je smiselno pripraviti seznam petih, šestih študijskih programov. Dijakom svetujem, naj si odgovorijo na vprašanja, kaj jih veseli, kaj so že delali v preteklosti, ali poznajo koga, ki ima zanimiv poklic, in sestavijo tabelo, v katero vpišejo predmetnik, kraj študija, možnost zaposlitve, potrebno število točk, stvari, ki so zanje pomembne, potem pa to ocenijo od ena do pet. V glavi je lahko velika zmeda, ko so stvari enkrat na papirju, je odločitev lažja in bolj pregledna. Ti podatki se sicer spreminjajo in čez pet let bodo razmere verjetno drugačne, zato je pomembno pripraviti tudi odgovor, kaj boste naredili, če ne boste dobil službe. Nihče pa vam ne more svetovati, pojdite študirat to in to.

Kako pomemben dejavnik pri izbiri so opremljenost fakultete, število študentov ali ugled profesorjev? Je bolje študirati doma ali v tujini, bližje doma ali stran od njega?

Opremljenost šole je izredno pomembna, zagotovo je študij bolj kakovosten na fakulteti, kjer je v predavalnici trideset študentov, ne pa tristo, ampak na nekaterih programih to ni mogoče. Pomembno je, da so predavatelji strokovnjaki, pa tudi, da so dostopni, da se da z njimi pogovarjati. V Sloveniji imamo zelo kakovostne fakultete, zato se mi študij v tujini s tega vidika ne zdi bistveno merilo, toda za mladega človeka ni slabo, če gre dlje od doma, da se nauči odgovornosti in poleti iz gnezda.