Tiskane izdaje
O Maji Makovec Brenčič pravijo, da ni vzvišena, avtokratska oseba, ampak oseba, ki zna prevzeti odgovornost. Njeno predanost vsakokratni funkciji pogosto označijo za hiperambicioznost. A to ni nujno hiba; lahko tudi pomeni, da ni polovičarka. Ob nastopu mandata se je vedelo, da dobro pozna področje visokega šolstva in znanosti, delno tudi športa, manj pa področje vrtcev, osnovnih in srednjih šol. Oprla se je na strokovnjake. Tudi v njenem mandatu tako državna sekretarka za to področje ostaja dr. Andreja Barle Lakota.
Začenjajo se počitnice. Kako se ozirate na šolsko leto? Na njegovem začetku ste bili še ob strani, a v pomembni vlogi. Kot prorektorica Univerze v Ljubljani za področje prenosa znanja ste poskušali povezovati univerzo, raziskovalno dejavnost in gospodarstvo. Zdaj ste ključna oseba tega področja.
Zelo zanimivo je bilo proti koncu šolskega leta stopiti v čevlje ministrice, tudi zato, ker je kar nekaj akutnih izzivov ostalo na mizi in je bilo treba zelo hitro reagirati in iskati rešitve. Seveda pa celotno leto težko ocenjujem. Teme, ki so počakale, in tudi številne, ki so sicer pred nami, so del uvida v razvoj sistema, v sistematično in konceptualno reševanje določenih področij. Tu vidim izzive za prihodnje leto in za celoten mandat.
Kakšna je vaša vizija šolstva, kakšna bi morala biti šola čez štiri leta, čez dvajset let?
Cilj, ki si ga moramo vsi zadati, je, da mlade uspešno pripravimo na vključevanje v družbo, na trg dela, da jim zagotovimo kakovostno izobraževanje. Tu govorim o celotni vertikali. Ta beseda se zdi morda tehnična, ampak predstavlja celovit izobraževalni sistem od prvega koraka, ki ga malček naredi v vrtcu, do diplomanta ali doktoranda. Naš ključni izziv je celovitost zagotavljanja kakovosti na vseh ravneh in povezljivost med posameznimi ravnmi izobraževanja.
Trenutek je pravi. Številni sogovorniki, ki so tako ali drugače vpeti v šolski sistem, odpirajo zelo prave teme; take, o katerih v zadnjem času čutimo, da jih je treba razrešiti. To ne pomeni, da bomo jutri karkoli obračali na glavo. Naprej bomo šli z majhnimi koraki, ki bodo temeljili na dobri analitiki in dobrem uvidu v to, kar je že narejeno. Evalvacij in vedenj, znanj je ogromno. Treba je vse pregledati, premisliti in se odločiti, kako naprej.
So vaši sogovorniki pripravljeni na dialog? Delujejo povezovalno in za skupno dobro, torej za dobro šolo za vse otroke?
Vsak s svojega zornega kota poskuša pripomoči k temu, da bo sistem boljši. Največji izziv v zadnjem obdobju so bile številne nejasnosti, povezane z vodenjem in izvajanjem vzgojno-izobraževalnega procesa. Številne odločitve je bilo treba sprejeti na hitro. Verjamem, da si vsi, s katerimi smo se že sestali in se začeli pogovarjati, želijo stabilnost, predvidljivost, ciljno usmerjenost. Doreči moramo, kako. Vsi čutimo, da šola mora ohranjati svojo pomembno vlogo pri pridobivanju izobrazbe, da je treba znanje kot vrednoto umestiti na pravo mesto v družbi, pa tudi, da je treba šoli dati mesto, ki ji kot ustanovi, ki to znanje zagotavlja, pripada. Morda smo to malce razvrednotili in zdaj je pravi trenutek, ko lahko skupaj nekaj premaknemo. Pri tem moramo pripuščati različne poglede, kako to narediti. Ni dobro, če se razmisleki razvijajo v ozkem krogu in če v utečenih postopkih vidimo edini način reševanja za naprej. Prava pot ne more biti hitra, mora biti postopna in premišljena.
Sestali ste se že s predstavniki ravnateljev. V zadnjem obdobju so večkrat glasno opozorili na stvari, ki se jim niso zdele smiselne.
Pogovor je bil konstruktiven, poslušali smo se. Ne sprejemam tega, da govorimo o naši in drugi strani. Sama tega ne uporabljam. Pravo poimenovanje je – skupaj. Zadali smo si, da bomo pogledali, katere so ključne naloge do konca šolskega leta, da bo naslednje šolsko leto bolj stabilno, da ne bomo prihajali z odločitvami, ki bi spravljale šole v organizacijsko in izvedbeno stisko, ampak da bodo stvari predvidljive, kajti to vsi nekako najbolj pogrešamo. Je pa res, da smo se kot država in družba znašli v nekih finančnih okvirih in da moramo znati znotraj tega, kar je dano, najbolj učinkovito delovati.
Tega se bomo morali zavedati tudi v prihodnje in iskati ravnotežje med pogoji, v katerih delujemo, in nenehno težnjo po zagotavljanju in dvigovanju. Zato tudi poudarjam, da ima šola ključno mesto ne samo v kontekstu vzgoje in izobraževanja, ampak tudi glede svojega pomena v družbi kot celoti.
Ravnatelji so večkrat izjavili, da je ministrstvo zbirokratizirano; učitelji tarnajo zaradi nenehnih sprememb, ki vplivajo na njihovo delo. Je vse to res potrebno? Kako preseči to delitev na »naši – vaši«, ki jo doživljajo?
Ministrstva, celotna državna uprava je ujeta v neke postopke – lahko bi rekli – administrativnega administriranja. Moja velika želja in volja je, da bomo te postopke izvajali na transparenten, sistematičen in učinkovit način, a da se bomo ob tem hkrati zavedali, da je vsebina tista, ki jo želimo dopolnjevati, graditi, spreminjati in razvijati. Da ne bomo izvajali postopkov zaradi postopkov, ampak da jih bomo izvajali zato, da bodo nekomu prinesli neko rešitev.
Recimo postopek izdajanja odločb otrokom s posebnimi potrebami. Vemo, da je kompleksen. Tako zelo, da morda kdaj celo pozabimo na učence, ki so jim te odločbe namenjene. Ali lahko ta postopkovni del revidiramo, ga znamo narediti bolj prijaznega, hkrati pa biti pozorni na tiste, za katere je najbolj pomembno, da jim vse skupaj pomaga? V administrativne reči se velikokrat vlaga preveč energije in premalo se vidi resničen cilj, pa tudi vse vpete v postopke, ki trošijo energijo. Zakaj te energije ne bi umeščali v vsebino, v razvoj, v pogovor? Meni se zdi komunikacija zelo pomembna, in to ni več dialog, to je multilog. En sam nikoli ne more ničesar spremeniti, vsi smo soodgovorni. Če počasi gradimo kulturo, da ob premlevanju, ob pogovorih, ob pripuščanju idej najdemo zmerno in uravnoteženo rešitev, bomo od tega vsi imeli največ.
Če sva lahko malo bolj konkretni. Katere so ključne zadeve, ki se jim nameravate posvetiti do konca leta?
Z ravnatelji smo se dogovorili, da bodo tudi oni prispevali svoje videnje, kaj bi želeli, da se premakne. V tem trenutku nekaj stvari, ki morajo biti končane do konca leta, že poteka. Pregledali bomo mrežo srednjih šol, tudi po programih, ne le po strukturi. Razmislili bomo, kako uvajati različne oblike povezljivosti z gospodarstvom. Pri tem nimam v mislih le vajeništva, ampak tudi prožna učna okolja, različna projektna sodelovanja in druge oblike povezovanj.
Pomembno je tudi področje učbeniških skladov v povezavi z učnimi načrti: kako povezati vsebine in kako poskrbeti za časovnico, da se bo takrat, ko se bo spreminjal učni načrt, vedelo tudi, kakšen je načrt spremembe gradiv. Z založniki smo se že pogovarjali. Treba je določiti časovno obdobje, v katerem potekajo spremembe učnih načrtov in ustvarjanja podpornega okolja (učbeniki, izobraževanje učiteljev), pa tudi, da bo moral vsakdo odgovorno odigrati svojo vlogo. Naša vloga pa ni le pridobiti sredstva, ampak tudi spodbuditi pripravo strokovnih podlag za oblikovanje ustreznega modela, ki bi bil kar se da stabilen in predvidljiv.
Tu je še vrsta vprašanj, povezanih z neobveznimi izbirnimi predmeti; kako jih, denimo, povezati z izbirnimi vsebinami in interesnimi dejavnostmi. Predvsem gre za uvid v organizacijo in izvajanje pouka.
Širše in zelo aktualno vprašanje je tudi upravljanje in vodenje vzgojno-izobraževalnih procesov. Na tem področju vidim kar nekaj možnosti za izboljšave, tudi zato, da kjer je mogoče, razbremenimo nosilce procesov.
Želim si, da bi razpravljali tudi o opolnomočenju učitelja, o avtonomiji profesionalnega razvoja. Pogosto govorimo o plačah, o normativih in standardih. To je seveda pomemben del, ki opredeljuje status učitelja, vendar se mi zdi ravno tako pomembno, da tistim, ki si želijo rasti z otroki, z vsebinami, z učnimi načrti, damo priložnosti za razvoj. Da znamo na primer spodbujati nadarjenost. To niso kratkoročni projekti. Ker je pred nami nova finančna perspektiva, smo že v razpravah, s kakšnimi projekti podpreti učitelje, kako prenašati primere dobrih praks. Kot primer lahko navedem pobudo, da bi starejši učitelji postali mentorji mlajšim. S tem želimo dati mladim priložnost, da pridejo do dodatnih izkušenj.
Pomembno je še področje vseživljenjskega učenja in izobraževanja odraslih. Tu je še veliko priložnosti, tudi z vidika prenosa znanj, spretnosti in veščin. Izpostavila sem le nekaj področij, seveda bo do konca leta izzivov veliko.
Omenili ste učne načrte. Razmišljate o njihovi prevetritvi? Na Finskem so dolgi 40 strani. Tam imajo učitelji zato veliko priložnosti, da jih soustvarjajo in v razredu nadgradijo. Pri nas so bolj zafiksirani. Očitajo jim tudi, da so nabiti s podatki. Učitelji jim, kot nekateri sami pravijo, natančno sledijo, ker se bojijo morebitnih sankcij, če se jih ne bodo držali. Na Finskem se avtonomija učiteljev izraža tudi skozi samostojnost pri izvajanju učnega načrta.
Po eni strani si želimo gotovost in jasne kriterije, po drugi avtonomijo in fleksibilnost.
Švedi so se denimo zelo odprli za novost pri določanju kurikula, pa se to ni najbolje izkazalo. Zato ne smemo hiteti, ampak moramo napredovati s premislekom. Če so potrebne spremembe, moramo doreči, na kakšen način, in pri tem naj stroka pove svoje. Seveda so stališča stroke pogosto različna. Treba je najti smiselno ravnotežje.
Šolniki so večkrat pomenljivo namignili, da želi vsak minister pustiti svoj pečat. Nihče pa za svoje posege ne prevzame odgovornosti.
Velikokrat se v obdobju nekega mandata sprejemajo nova zakonodajna dopolnila, ki pridejo v izvedbo kasneje, na primer neobvezni izbirni predmeti ali uvajanje zgodnjega učenja tujega jezika. Včasih tudi ni mogoče drugače, na primer zaradi same narave izvajanja izobraževalnih procesov in zakonodajnih postopkov.
Tudi do njihovih finančnih posledic pride šele kasneje.
Ja, seveda, zdaj smo v drugih okvirih in drugačnem okolju, in danes je vse skupaj še težje izvedljivo, kot bi bilo pred leti.
Ne želim ustvarjati nekega pečata. Želim pa si, da ujamemo ta val potrebnih sprememb, ki morajo biti premišljene in utemeljene, predvsem pa take, da jih zmoremo. Temeljiti morajo na stabilnem in razvojnem financiranju skozi celoten sistem izobraževanja, pa tudi odgovornosti do kakovosti vseh vključenih deležnikov. Potem bomo lahko rekli, da bo recimo v roku petih let slovenska družba dosegla prepoznavnost v nekih veščinah, da bodo v primerjalnih raziskavah, ki jih izvaja OECD, vidni premiki, da bosta znanje in učitelj v družbi resnična vrednota in da bomo iz vsega tega znali ustvarjati napredek. Za vse to potrebujemo čas in družbeni konsenz.
Ga lahko dosežemo? Kako?
Potrebujemo odprto komunikacijo o tem, kaj si želimo, ampak najprej moramo vedeti, kaj si želimo.
Vsi deležniki morajo biti soglasni in enotni v teh premikih. Včasih je treba pozabiti na osebne, posamezne interese in gledati naprej, ne le v ta trenutek. Ne smemo vlagati v znanje, da bomo presegli neko trenutno krizo, v znanje moramo vlagati, da takih kriz ne bo.
Podobno je pred tedni na tem mestu govoril Andreas Schleicher, direktor direktorata za izobraževanje in posebni svetovalec za politike izobraževanja generalnemu sekretarju OECD. Kljub temu je bilo mogoče v šolskih vrstah zaznati, da posamezniki niso ravno navdušeni nad tovrstnimi svetovalci iz tujine. Kako jih doživljate?
Na raziskave OECD gledam kot na analitično, poglobljeno, sistemsko in mednarodno primerljivo dobro podlago za odločanje. Tudi zato, ker imamo kar veliko strukturnih neskladij, z velikim pričakovanjem čakam na julij 2016, ko bomo pridobili rezultate raziskave Piaac o kompetencah Slovencev; tako osnovnih kot nadgrajenih in tehnoloških. Ta raziskava je osnova za razmislek o razvojnih strategijah tudi v drugih državah.
Katera strukturna neskladja imate v mislih?
Med izobraževanjem na eni, gospodarskimi potrebami v nekem obdobju na drugi in sledenju razvojnih ciljev na tretji strani. Če smo si zadali, da želimo dosegati ustrezno rast BDP, moramo vedeti, da bomo brez znanja, brez razvojno naravnanega gospodarstva, brez umeščanja dosežkov na mednarodne trge in brez ustvarjanja dodane vrednosti to težko dosegli.
Če ugotovimo strukturna neskladja, če se zavemo, da določenih poklicev ni dovolj in da ne moremo zadostiti povpraševanju na trgu, se moramo vprašati, kaj bomo naredili, da bo takih neskladij čim manj. Tak primer je v tem trenutku poklic orodjarja. V industriji je po njih veliko povpraševanja. Ta del industrije se dobro razvija. Kaj bomo naredili? Vemo, da izobraževalni sistem ne deluje tako, da jih lahko čez noč pridobimo. Potrebujemo medgeneracijske premike. Potrebujemo dolgoročno sledenje spremembam, podlage za odločitve in jasen razvojni cilj, kaj želimo z izobraževanjem, znanostjo in raziskovanjem doseči. Zaradi vseh sprememb, ki so nastale po finančni in gospodarski krizi, je zdaj priložnost, da pogledamo, kako lahko analitične podlage izkoristimo sebi v dobro.
Ampak prav gotovo ne moremo nikogar tako hitro izučiti?
Zato pa potrebujemo kontinuirane in sistematične analize in premisleke. Če kontinuirano spremljamo, vemo, kaj se nam dogaja, nastavimo si ogledalo. Večkrat ko si ga bomo in bolj iskreno ko bomo to naredili, bolj bomo znali načrtovati. Seveda pa potrebujemo trajnostno načrtovanje, ne pa da iščemo rešitve z danes na jutri.
Ampak če se zdaj lotimo izobraževanja orodjarjev, bo to ravno ena taka rešitev.
Orodjarja ne moreš vzgojiti čez noč. Zanj potrebuješ dobro delovno učno okolje. To je lahko primer vajeništva, fleksibilnih učnih okolij. Imamo podjetniške učne centre, nekateri delujejo zelo dobro. Zdaj moramo domisliti, kako to peljati naprej in kako mladim dati priložnost, da najdejo pot na trg dela.
Andreas Schleicher je tudi napovedal, da bo denarja za izobraževanje v prihodnosti premalo. Države v proračunu preprosto ne bodo imele toliko denarja, kot bi ga potrebovale za kakovosten izobraževalni sistem, še posebej, ker je znano, da večja vlaganja v izobraževanje prinesejo boljše rezultate. Zato problem izobraževanja po njegovih besedah ni problem ene vlade, ampak družbe kot celote, tudi gospodarstva. Dodal je, da je treba razmišljati o učinkovitejši prerazporeditvi sredstev, če teh ni dovolj. Razmišljate o tem?
Zavzeto iščemo način, kako bomo leto izpeljali do konca. Smo v proračunskih načrtovanjih in se bomo borili, da bo znanje v najširšem pomenu besede dobilo svoje mesto, in ne, da ga bo samo ohranilo. Kako uspešni bomo, je stvar pogajanja in makroekonomskih okvirov.
Znotraj tega je pomembno, da sredstva, ki jih imamo, uporabimo kakovostno, in ne zato, da zadostimo nekim postopkom. To pomeni, da znamo uporabiti razvojna sredstva iz nove finančne perspektive in da znamo umestiti projekte, ki bodo najbolj koristni za profesionalni razvoj učitelja, za odpiranje drugačnega načina razmišljanja o uporabi gradiv.
Pomembno je zmerno ravnotežje med vsemi ravnmi. Prednosti ne bi rada dajala nikomur. Vsaka raven ima svoj pomen. Razumem, zakaj je Andreas Schleicher kot najbolj trden temelj izpostavil vrtce. Naši vrtci so zelo kakovostni, ker smo vanje dovolj hitro umestili varnostni del in vzgojno-izobraževalni koncept. To je obrodilo sadove. Otroci prinesejo v šolo marsikaj bolj kakovostnega kot v primerljivih državah. Ta koncept je treba podpirati. Ampak potrebujemo pa tudi vrhunsko znanost in odličnost v visokem šolstvu. Danes trg dela deluje na drugačen način kot nekoč. Nobenega resnega napredka ne ustvarimo brez vrhunske znanosti. To je postulat razvoja v zgodovini in danes.
Šola na Slovenskem velja za dobro, tudi raziskave to potrjujejo, res pa je, da dobra šola ni vsem otrokom enako dostopna. In res je, da bi lahko bila še boljša. Ali lahko to dosežemo?
Sem zagovornik dobrega, kakovostnega, vključujočega javnega izobraževalnega sistema. Mislim, da je to prednost Slovenije. Seveda ob tem pripuščamo tudi zasebno – kot izbirno, kot bogatenje prostora.
Prav gotovo ne bi bilo mogoče reči, da so vse šole enako dobre. V nobenem sistemu ni tako. Trudimo pa se, da je izpolnjevanje temeljnega poslanstva, in to je kakovostna šola, vedno prisotno, kot je to le mogoče. Naša naloga je, da preprečimo slabosti in vzpostavimo kakovost.
V tem trenutku sistem omogoča, kar le lahko. To malce pozabimo, ko se prerekamo, da manjkajo sredstva za to ali ono. V nekaterih šolah z zelo omejenimi sredstvi naredijo ogromno. Naj dodam, da v Sloveniji šole postavljamo v lokalno okolje, kar je naša posebnost. To zelo podpiram. Šola v lokalnem okolju ogromno doprinese k otrokovim socialnim kompetencam in njegovemu občutku varnosti. Čeprav v študijah velikokrat vidimo povprečja finančnih stanj, se moramo vprašati, koliko lahko neka podružnična šola prinese malčku – ne le znanja, ampak tudi občutka temeljne varnosti. Mislim, da si to vsi želimo za najmlajše. Kar pa ne pomeni, da ni prostora za izboljšavo pri upravljanju in vodenju. V tem duhu se pogovarjamo s šolami in predstavniki občin.
Kakšna pa je časovnica uvajanja projektov in pobud?
Računam na konstruktiven in razvojen mandat. To ne pomeni, da bi rada kaj preložila na nekoga, ki pride za mano, ampak da bi za začetek s premišljenimi koraki rada spremenila tisto, kar na dnevni ravni šolnike najbolj obremenjuje, na primer birokracijo.
Razmisliti moramo, kako se bomo lotili sistemskih sprememb, ki jih morajo ravnatelji in učitelji vedeti dovolj vnaprej. Tudi zato, da bo zaradi jasnejšega načrtovanja manj nestabilnosti in nepredvidljivosti. Tipičen primer so bili letos učbeniški skladi ali uvajanje tujega jezika. S pravim konceptom reševanja teh izzivov in jasno časovnico se da narediti zelo veliko stvari.
Šola ni brezplačna, tudi če je ne plačamo iz svojega, ampak iz državnega žepa. Kljub temu se kot družba včasih obnašamo, kot da je. Naša pričakovanja so zelo visoka.
Mogoče bi bilo prav, da povemo, koliko stane izobraževanje na učenca. Za študente vemo, koliko sredstev dobimo zanje, in enako lahko naredimo za osnovne in srednje šole. Lahko rečemo, da država res zgledno skrbi za javno šolstvo. Vse osnovne standarde kakovosti zagotavlja skozi javni sistem financiranja.
Res pa je, da določeni stroški padejo na starše. To so tisti, ki zagotavljajo dodatne, še bolj kakovostne aktivnosti znotraj šole. Preprosto bomo morali sprejeti, da sistem ne zmore vsega pokriti, kar bi želeli ponuditi učencem.
Letos želimo izvesti novelacijo zakona o visokem šolstvu na nekaterih aktualnih področjih: to je stabilnost financiranja (glede na ustavno odločbo), prehod na institucionalno akreditacijo in odprtost oziroma internacionalizacijo. Potem se bomo lotili širših izzivov: dolžine študija, načina vključevanja. To so odprte teme, ki ostajajo iz prejšnjih izhodišč. Prihodnje leto se bomo lotili celovite prenove tega zakona.
Veliko se govori, kako pomembno je za družbo, če vlaga v znanje. V Sloveniji se tako rekoč vsak osnovnošolec vpiše na srednjo šolo in skoraj vsak dijak na fakulteto.
To je bil in je naš družbeni konsenz.
Je tako visoka stopnja vpisa na fakultete rezultat tega, da smo postali družba znanja, ali tega, da so merila za vpis nizka?
Zgradili smo širok, vključujoč sistem izobraževanja, ki daje priložnost vsem, ki so na predhodni stopnji opravili vse zahtevane pogoje. Prav zato je potreben razmislek o nacionalnem preverjanju znanja in o maturi pa tudi o vključevanju v visokošolski sistem. To so vse odprte teme, o katerih bomo razpravljali z deležniki.
Smo družba znanja v pretežni meri, vprašanje je, kako znamo to znanje vrednotiti in oplemenititi na trgu, kako ga prenašamo in kako kroži. Tu vidim še številne izzive. To pomeni tudi odprtost do trga, do ustvarjanja novih dodanih vrednosti in novih delovnih mest, do pripuščanja drugačnosti, smelosti in odličnosti. Odličnosti velikokrat ne damo priznanja. Privabiti moramo tiste, ki so odšli drugam, obenem pa moramo mladim dati priložnost, da odidejo v svet in potem pridejo nazaj. Takšno kroženje je bilo od nekdaj prisotno. Obenem moramo pripuščati tudi tuje mlade nosilce znanja. V tej naši majhnosti se nam zdi, da ni prostora zanje, pa je. Evropska unija že gre v smer odprtega raziskovalnega prostora.
Ko se pogovarjam z evropskimi kolegi, vidim, da nismo nič posebnega. Tudi druge države imajo podobne težave. Borijo se z zagotavljanjem financiranja in kakovosti, s strukturnimi reformami. Nič ni bistveno drugače kot pri nas, samo kontekst, družba in način je slovenski.
Veliko se družimo in pogovarjamo, kako reševati zatečeno stanje. Zdaj je čas za premike: ne prehitro in ne pregrobo, ampak postopno in osmišljeno.
