Turška šola za slovenske učence

Ljubljana – Doktorski kandidat Muhammed Ali Işık ne zna slovensko in tudi pisna angleščina mu ne gre najbolje. In vendar sredi Ljubljane ustanavlja osnovno šolo. Ta, kot pravi, ne bo ne verska, ne levičarska, ne desničarska. Prav tako ne bo ne črna ne rdeča. Bo le in samo slovenska šola, kjer se bo izvajal javno potrjen program.

»Po naših načrtih bomo vrata Osnovne šole Adriatik odprli že v šolskem letu 2017/2018,« sporoča Işık. Šolo bodo financirali država Slovenija, starši bodočih učencev in Evropska unija.

Kdo je Işık in zakaj v Ljubljani ustanavlja šolo? Podatki o njem so skopi: po izobrazbi je pedagog, na Kosovu je učil angleščino, nato je prišel v Slovenijo in zdaj je direktor Adriatik izobraževalnega centra (Adic), ustanovitelja bodoče OŠ Adriatik. Šolo, v kateri bodo predavali, kot pravi, visoko strokovno in etično kvalificirani učitelji, ustanavlja, da bo slovenskim učencem omogočil kakovostno pridobivanje znanj ter veščin za njihov zdrav razvoj. »Spodbujali bomo strpnost, različnost in tovarištvo med vsemi deležniki vzgojnega in izobraževalnega procesa šole – učenci, učitelji ter državo. OŠ Adriatik bo odprt izobraževalni prostor, ki bo bodočim slovenskim učencem ponujal kakovostno pridobivanje znanj ter veščin za njihov zdrav razvoj.«

Projekt Gülenovih podpornikov

Işık na nadaljnja novinarska vprašanja ni več odgovarjal, zato ni jasno, zakaj ustanavlja v šolo v Sloveniji. Ali to počne, ker se mu zdi, da slovenske šole ne spodbujajo strpnosti, različnosti in tovarištva, ali ga vodijo drugi motivi?

Novinar časopisa Dnevnik Aleš Gaube je avgusta lani razkril, da je Adic ena od treh ustanov privržencev islamskega klerika Fethullaha Gülena. To mu je takrat potrdil Işık, ki pa to zdaj zanika.

»To absolutno ni res. Navajanja so neresnična in zavajajo slovensko javnost. Ne gre za insinuacijo, ampak za grobo obdolžitev za nekaj, kar ni res. Slovenija je na področju varstva človekovih pravic lahko zgled vsej Evropi. Na koncu vse kaže, da je eden od razlogov nekaterih medijev diskreditirati in omalovaževati dobro ime bodoče OŠ Adriatik,« poudarja Işık.

Po podatkih v zemljiški knjigi je lastnik nepremičnine, kjer bo bodoča šola, izobraževalni center Ambra. Iz podatkov v Ajpesu je razvidno, da je ustanovitelj Ambre Mustafa Karacan in da je Ambra ustanovitelj zavoda Adriatik. Nepremičnina za Bežigradom je obremenjena s hipoteko v višini dveh milijonov evrov. Imetnik terjatve je turška banka Asya Katilim Bankasi, ki so jo leta 1996 ustanovili Gülenovi podporniki, turška agencija za regulacijo in nadzor bank pa ji je julija odvzela licenco. »Če je za vsem skupaj ta banka, je projekt zelo verjetno povezan z gülenovci,« so potrdili turški viri.

Poziv k previdnosti

Ti so svoje šole ustanovili v številnih državah, tam pa so jih sprejeli z mešanimi občutki. Šolam priznavajo kakovost, osredotočanje na naravoslovne in matematične predmete ter na etiko in moralo. Očitajo pa jim širjenje ideologije in islamske vere ter elitizem. Po lanskem spodletelem puču proti turškemu predsedniku Erdoğanu, za katerega je ta obtožila v ZDA živečega klerika Fethullaha Gülena, so turške oblasti države pozvale, naj šole zaprejo. Pozivu so se odzvali na primer v Azerbejdžanu in Uzbeksitanu, ne pa tudi v Bosni in Hercegovini, kjer naj bi pod okriljem organizacije Bosna Sema delovalo petnajst šol. Predstavniki Bosne Seme so zanikali, da bi bili v stiku z Gülenom, priznali so le, da je navdihnil njihovo ustanovitev.

Klerikovi privrženci naj bi delovali tudi na Hrvaškem. Turški veleposlanik Ahmet Tuta je po poročanju portala Balkan Insight julija lani povedal, da so ustanovili jezikovno šolo in da si prizadevajo tudi za druge aktivnosti, a da so hrvaške oblasti zelo previdne in da spremljajo, kar počnejo.

Tudi nekdanja turška veleposlanica v Sloveniji Serra Kaleli je o obstoju gülenovcev obvestila slovensko oblast. Povedala je, da nameravajo ustanoviti vrtec in osnovno šolo ter da je veleposlaništvo Republike Turčije izrazilo nasprotovanje temu delovanju. Na ministrstvu za zunanje zadeve so potrdili sprejetje njenega obvestila. »Ministrstvo za zunanje zadeve je informacijo veleposlaništva vzelo na znanje in jo posredovalo pristojnim organom. Veleposlaništvu je pojasnilo, da bo Slovenija ravnala skladno s svojo zakonodajo,« so sporočili iz službe za stike z javnostjo.

Obvezni in razširjeni program

Kaj to pomeni? Ustanavljanje in financiranje šol ureja zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Zofvi), ki se bo v prihodnosti spremenil zaradi odločbe ustavnega sodišča. To je namreč ugotovilo neskladje z ustavo prav v delu, ki se nanaša na financiranje javno veljavnih programov osnovnošolskega izobraževanja. Po odločbi mora država stoodstotno financirati vse javno veljavne programe, ne glede na to, ali jih izvajajo v javnih ali zasebnih šolah, v posvetnih, verskih ali takih, ki izvajajo pouk po posebnih pedagoških metodah.

To pomeni, da so Işıkova pričakovanja realna in upravičena. Ko bo zakon spremenjen, bo država program Osnovne šole Adriatik dolžna financirati v celoti.

Zapletlo bi se lahko le, če ne bi potrdila njihovega programa, ki jih preverja zgolj med priznavanjem, oziroma ta ne bi postal javno veljaven. Na ministrstvu sicer napovedujejo, da bodo v prihodnosti izpolnjevanju pogojev in zagotavljanju kakovosti javno veljavnih programov namenili posebno pozornost.

Številna vprašanja

Nekdanji šolski minister dr. Jernej Pikalo zato poudarja, da morajo tisti, ki uvajajo stoodstotno financiranje programov zasebnih osnovnih šol, predvideti vse posledice takšnih odločitev.

»Koliko šol bo še nastalo, kdo bo ustanavljal te šole, kakšne vsebine bodo poučevali v njih poleg obveznih poučevali. Ne smemo pozabiti, da so kljub pridobljeni javni veljavnosti tudi obvezni deli programa zasebnih osnovnih šol različni: ponekod imajo, denimo, samo en naravoslovni predmet, drugje samo en umetniški predmet.«

Pikalo opozarja na številna vprašanja: kaj uvajanje novih šol pomeni za sedanjo mrežo javnih šol (te nimajo enakih obveznosti kot javne in ustanovitelj jih lahko kadarkoli zapre), kdo in kako bo spremljal kakovost izvajanja teh programov. Dejansko spremljanje, torej v šoli, je, kot pravi, nekaj drugega kot birokratsko spremljanje, ki temelji na izmenjevanju dokumentacije.

»Danes se s temi vprašanji odgovorni ne ukvarjajo, bodo pa že v bližnji prihodnosti postala ključna,« meni Pikalo in dodaja, da morajo zasebne ustanove že zdaj programe izvajati skladno s cilji vzgoje in izobraževanja, a to je zelo široka določba.