V torbi le toliko potrebščin, kot jih otrok zmore nositi

Ljubljana – Ali veste, kako težka sme biti napolnjena šolska torba? Ste kdaj stehtali tisto, ki si jo na ramena vsak dan oprta vaš šolar? Če ste, ste bržkone ugotovili, da je težka. Pretežka. Nekatere tehtajo celo pet in več kilogramov, kar je skoraj še enkrat več, kot bi smele.

Šolske torbe postajajo vse težje in otroci jih nosijo na neustrezen način, kar lahko privede do zdravstvenih težav. V ZDA opažajo, da otroci zaradi teh že iščejo zdravniško pomoč. Slovenskih študij še ni, toda v letošnjem šolskem letu bodo na oddelku za delovno terapijo ljubljanske zdravstvene fakultete izvedli projekt, v katerega bodo vključili otroke štirih osnovnih šol.

Deformacije hrbtenice

»Zaenkrat še ne obstaja zadovoljiva standardizirana teža šolske torbe, čeprav kar nekaj avtorjev navaja, da ne sme presegati deset odstotkov telesne teže otroka,« opozarjata nosilki raziskave Cecilija Lebar in Vita Marušič. Pomanjkljivost tega podatka po njunih besedah je, da avtorji ne upoštevajo dejavnikov, kot so: moč, višina in starost otroka. »Obstajajo pa študije, ki ugotavljajo, da več kot 60 odstotkov otrok, starih od 12 do 17 let, nosi torbe, ki so težje od deset odstotkov njihove telesne teže. Pa tudi, da le 25 odstotkov učencev in dijakov od 9 do 18 let uporablja trakove, ki so namenjeni pravilni namestitvi nahrbtnika na telo.«

Zaradi nepravilnega nošenja šolskih torb lahko otroci občutijo telesno utrujenost, bolečine v mišicah in križu, otrdelost ramenskega predela, bolečine v ramenih ali celo deformacije hrbtenice. »Ena od študij je pokazala, da prevelika teža šolske torbe povzroča pritiske na medvretenčne ploščice v lumbalnem predelu hrbtenice, kar na daljši rok lahko privede do deformacij hrbtenice. Pretežka torba pa lahko povzroči tudi spremembo otrokove telesne drže, kar spet lahko privede do deformacij hrbtenice, tokrat v vratnem predelu.«

Tudi kovček za inštrument

V šolah se sami odločijo, ali bodo prvošolčki oziroma učenci prve triade torbo nosili domov ali jih bodo puščali v šoli. Na ministrstvu jih vsakič znova zgolj opozorijo, naj bodo pozorni tudi na ta vidik, ko načrtujejo učno gradivo.

Na grosupeljski osnovni šoli Louisa Adamiča učenci prve triade šolsko torbo vsak dan odnesejo domov. Med tednom so v njih samo zvezki za domačo nalogo; vsa druga gradiva pa odnesejo domov konec tedna, da lahko skupaj s starši pregledajo, kaj so med tednom v šoli počeli in se naučili. Športno opremo in pripomočke za likovno umetnost učenci praviloma hranijo v šoli. »V drugi in tretji triadi pa učenci v šolo prinašajo gradiva, ki jih določen dan potrebujejo,« pravi ravnateljica Janja Zupančič. Delovni zvezki, ki jih uporabljajo na šoli, so sestavljeni iz snopičev in učenci nosijo v šolo le tistega, ki ga potrebujejo.

Na šoli staršev niso posebej opozarjali, da lahko pretežka torba vpliva na hrbtenico, so jim pa priporočili, naj imajo učenci torbe s tršim hrbtiščem in s kakovostnimi naramnicami. Ugotavljajo pa, da nekateri učenci ves čas nosijo vse gradivo in da nekateri prinašajo igrače, knjige, oblačila, hrano, več peresnic. Tisti, ki iz šole odhajajo še na jezikovne tečaje, treninge, v glasbeno šolo in druge izvenšolske aktivnosti, imajo v torbah še dodatno opremo. »Posamezniki v šolo prihajajo z dvema torbama in kovčki z inštrumenti. Slednje zjutraj odložijo v tajništvu in jih pridejo po koncu pouka iskat. Učenci imajo glede na urnik neenakomerno razporejeno količino gradiv, tako se teža šolske torbe od dneva do dneva razlikuje.«

Ponekod brez delovnih zvezkov

Erna Čibej, ravnateljica na ljubljanski osnovni šoli Dravlje, kjer prvošolčki torbo nosijo domov samo ob petkih, pravi, da se o težkih torbah pogosto pogovarjajo tako v šoli kot doma; a na prvem letošnjem svetu staršev se tej temi niso posebej posvečali. »Očitno je več drugih problemov, ki tarejo starše, in je težka torba še najmanj, kar jih skrbi.« Skrb za težo torbic in posledično zdravje učencev je na njihovi šoli prepuščena učiteljicam, ki učencem naročajo, naj se držijo urnika in naj s seboj nosijo samo tisto, kar potrebujejo. Toda, opozarja Erna Čibej, učence je včasih težko prepričati, da ne nesejo domov tistega, kar želijo pokazati.

Starši so sicer v preteklosti večkrat opozarjali na preveliko težo šolskih torbic in skupaj z medicinsko stroko pozivali pristojne, naj omogočijo tak način dela šolarjev, da bodo v šolo in domov nosili toliko šolskih potrebščin, kot njihova hrbtenica zmore. »Problem je povezan s (pre)velikim številom delovnih zvezkov in s (pre)težkimi učbeniki,« pravi dr. Anton Meden, predsednik Zveze aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS). Ukrepi iz preteklosti, kot je nabava učbenikov za na klop (šola je kupila učbenike za uporabo v šoli in še en komplet, ki so ga dobili otroci za izposojo domov, a ta vir je zdaj usahnil, pravi Erna Čibej), so po njegovih besedah prispevali k reševanju problema. »A učbeniki so le del problema. Drugi del je število delovnih zvezkov. Med slovenskimi šolami so glede tega velikanske razlike. Na nekaterih šolah učitelji v prvi triadi poučujejo brez delovnih zvezkov, v višjih razredih pa se to število povzpne na tri do pet, na drugih šolah pa je toliko delovnih zvezkov potrebnih že v prvih razredih, do devetega pa to število le še narašča.«

Izbira delovnih zvezkov je avtonomna strokovna pravica učitelja, toda starši pričakujejo, da bodo izbrali take, ki jih bodo otroci tudi uporabili in ki bodo pri učiteljevem načinu dela vodili do boljših učnih izidov. »Prav je, da otroci nosijo učno gradivo domov. Starši prevečkrat pozabimo, da potrebujejo potrditev in da si zaslužijo, da prelistamo njihove zvezke, da se o njihovem delu v šoli z njimi pogovorimo.« Puščati vse potrebščine v šoli torej po njegovem ni dobro, vseh nositi domov pa tudi ne. Najbolje bi bilo, pravi, da bi učitelji delo organizirali tako, da otroci vsak dan prinesejo domov le nekaj gradiva; da učenci to upoštevajo; in da starši to gradivo skrbno pregledajo.