Vsak otrok si zasluži odličnega učitelja, najboljšega prižigalca ognja

Ljubljana – Učitelji pomembno vplivajo na učence, poudarja izredna profesorica pedagoške psihologije dr. Mojca Juriševič. Vsi otroci imajo pravico do odličnih učiteljev. Ti se morajo zavedati svojega poslanstva, vedeti pa morajo tudi, kako naj poskušajo biti najboljši v vsakdanjem šolskem življenju.

Dr. Mojca Juriševič s pedagoške fakultete v Ljubljani se pri svojem raziskovalnem delu osredotoča na delo z nadarjenimi učenci, toda prepričana je, da so izkušnje s tega področja dobre za vse učence. Da bi bili učitelji pri svojem delu še bolj uspešni, je prevedla in uredila priročnik ameriškega združenja psihologov Dvajset najpomembnejših psiholoških za poučevanje in učenje. Ob svetovnem dnevu učiteljem jim med drugim sporoča, naj ne tudi takrat, ko so utrujeni in nejevoljni, ne pozabijo, kako pomembni so v otrokovem življenju.

V slovenski prostor ste prenesli ameriški priročnik za boljše učenje in poučevanje. Zakaj menite, da ga potrebujemo?

Učitelj je prižigalec ognja; ampak zato mora kakovostno voditi pedagoški proces in spodbujati učenje pri učencih. Odlično poučevanje je spodbujanje, izzivanje učenca. Bodočim učiteljem že med študijem poskušamo pojasniti, da je poučevanje lažje, če temelji na psihološkem znanju. V priročniku so zbrana osnovna psihološka spoznanja, ki temeljijo na empiričnih rezultatih raziskav, ki so jih izvajali več kot trideset let. Učitelji lahko z znanji iz psihologije bolj in bolje spodbujajo, poučujejo, sprožajo in ohranjajo procese učenja. Po vsem svetu je potreba po teh spoznanjih velika, toda v ZDA so na njih najbolj vztrajno delali. Po principu lijaka so šli od zelo širokih spoznanj konkretnih smernice, ki so razumljive tudi tistim, ki niso psihologi.

Oblikovali so pet področij: kako učenci mislijo in se učijo; kaj jih motivira; zakaj so odnosi in dobro počutje pomembni; kako voditi razred; in kako ocenjevati napredek.

Pravijo, da je vprašanje, kako motivirati otroka, vprašanje za milijon evrov. Je to temeljno vprašanje tudi v našem izobraževalnem prostoru?

Motivacija je srž učenja. Tisti, ki niso motivirani, se ne učijo, ne glede na sposobnosti, na podporo v družini, na učitelja. Motivacija je motor, tako kot človek ne more delovati, če mu ne deluje srce, ni učenja brez motivacije. Toda vprašanje je, kakšna je ta motivacija.

V Sloveniji so učenci motivirani. Imamo izredno veliko tekmovanj, čedalje več tekmovalcev, učenci se udeležujejo številnih olimpiad znanja. Borijo se za ocene, te so pomembne pri vpisu v srednje šole in na fakultete. Učence torej znamo motivirati. Bojim pa se, da se ob tem premalo vprašamo, kakšne so dolgoročne posledice našega enostranskega motiviranja; kakšno je njihovo znanje ob tej vrsti motivacije. Zelo so motivirani za uspešnost, ne vem, pa koliko za so tudi za znanje in za delo, za samo učenje. Brez učenja pa ni trajnega znanja z razumevanjem.

Kako lahko učitelji učence motivirajo za učenje, ne za rezultate, če pa slovenski šoli v celoti očitajo, da je preveč faktografska, da premalo spodbuja mišljenje?

Največji problem je, da nimamo raziskav, ki bi razkrile dejansko stanje. Ugotovitve, ki jih omenjate, so odvisne od tega, s kom se pogovarjate. Na različnih šolah imajo učenci, učitelji in starši različne izkušnje. S tem, da smo tekmovalni, ni nič narobe. Problem pa je, če je v šoli in družbi prisotna le tekmovalnost.

Tekmovanja so izziv za tiste, ki jim gre najbolje; lahko so spodbuda tudi za tiste, ki jim ne gre dovolj dobro. Raziskave iz tujine pa kažejo, pri nas jih ni, da znanje ni tako kakovostno, kot bi lahko bilo, ko smo motivirani samo z dosežki, ker ga ne poglabljamo, ampak se zadovoljimo z rezultatom. To pomeni, da takrat ko se učimo za rezultate, znanje ni končni cilj, temveč zgolj inštrument za doseganje dosežka.

Kako se lahko temu zoperstavimo?

To je zelo kompleksno vprašanje, ki zahteva dolgotrajno delo na ciljih, ki niso usmerjeni samo v dosežke, ampak v obvladovanje učenja in znanja. Pri tem moramo vedeti tudi, kaj je za nas vrednota. Znanje ali dosežek?

Živimo v okolju, kjer je oboje vrednota, toda v kakšnem razmerju. Dosežki so bolj pomembni. Principi iz priročnika pa govorijo o poteh in pri teh poteh je vrednota kakovostno zanje, ne pa dosežek.

Katerega od dvajsetih načel bi posebej izpostavili?

Študenti so omenjali načelo ustvarjalnosti; da je ustvarjalno mišljenje mogoče spodbujati. Sama pa bi izpostavila vpliv učitelja na učence: njegova pričakovanja, pojmovanje učenčevih sposobnosti, povratne informacije in sodelovanje ter socialni kontekst, torej odnosi in počutje.

Premalo se na primer zavedamo, kako njihova pričakovanja vplivajo učence. Učitelji morajo imeti visoka pričakovanja do vseh učencev, vendar v skladu z njihovimi zmožnostmi, obenem pa morajo biti dovolj jasna, da jih otrok razume. Moja mentorica, profesorica dr. Cveta Razdevšek Pučko, je vedno bodočim učiteljem vedno polagala na srce, naj kjer se le da uporabijo magično besedo še. Če rečejo, tega še nisi, sporočajo svoje pričakovanje, da še bo. To ti še ne gre, pravi, ti bo šlo. Učitelji se do otrok, od katerih pričakujejo, da bodo uspešni, drugače obnašajo. Dalj časa čakajo na odgovor, bolj jim zaupajo, zastavljajo drugačna vprašanja.

Kje so učitelji že zdaj močni in na katerih področjih so še šibki?

Lahko rečem, da se na vseh področjih trudijo, da pa šepa področje ocenjevanja, vsakodnevnih povratnih informacij, ki so izredno pomembne za učenje, ne za končno oceno. Pomembno je, kako jih pohvalijo, pa tudi, kako učencem povedo, zakaj niso bili uspešni. Eno je, recimo, če se niso dovolj potrudili, drugo, da je bila naloga pretežka. Uspešni so lahko bili, ker so pridno delali in se to pozna, ker je bila naloga prelahka ali ker so imeli srečo. S tem, kako se pogovarjamo, prispevamo tudi k njihovem vrednotnem sistemu in motiviranosti. Tu se moramo še veliko naučiti. Strategije in vizije so nekaj čudovitega, pravijo številni starši, a mojega otroka uči konkreten učitelj. Kako lahko s pobudami in priporočili dosežete kar največ učiteljev in prek njih čimveč otrok?

Učitelji se zelo razlikujejo. Sama največ sodelujem z učitelji, ki delajo z nadarjenimi učenci. Ti so običajno zelo motivirani, iščejo nova znanja. Težava je bolj to, da jim ne moremo ponuditi nič novega, ker bi za to potrebovali finančna sredstva in usposobljene ljudi. Kljub temu jih poskušamo doseči po različnih poteh. Priročnik je objavljen na spletu in ga bomo pripravili tudi v tiskani različici. Z njim bomo seznanili tudi bodoče učitelje, torej študente. Tretja pot vodi prek šolskih psihologov.

Če bi hoteli utrujene ali nejevoljne učitelje spodbuditi, naj k otrokom pristopijo z iskricami v očeh, ker to potrebujejo, kaj bi jim rekli?

Naj se spočijejo. Če so utrujeni, ne koristijo ne sebi ne otrokom. Vsi otroci si želijo, potrebujejo in imajo pravijo do odličnih učiteljev. Otroci hočejo učitelje, ki obvladajo snov, se znajo pohecati, ne težijo, se z njimi pogovarjajo. Učitelji se morajo zavedati, kakšno moč imajo, a te ne smejo izkoriščati, ampak jo morajo uporabiti za bolj kakovostno poučevanje.