Vsaka riba lahko hodi, nima pa vsaka možnosti za to

Ljubljana – Skoraj vsak človek je za nekaj izjemno nadarjen. Problem je, ker mora svojo nadarjenost prepoznati in razvijati. Da bi lahko popolnoma prišla do izraza, je treba vanjo vložiti tudi deset tisoč ur trdega dela. Prav tako pomembno pa je tudi spodbudno okolje.

»Največji uspeh dosežemo, ko oboje povežemo,« je na mednarodni konferenci o nadarjenosti v digitalni eri, ki jo pripravlja Evropski svet za visoko sposobne (ECHA), dejal dr. Alber Ziegler z Univerze Erlangen-Nürnberg. »Stephen Hawking je dejal, da je inteligenca sposobnost prilagajanja na spremembe. Po tem merilu je najbolj nadarjena riba na svetu Polypterus znanstvenice Emily Standen z Univerze v Ottawi. Lastnica je poskrbela za ustrezno okolje, riba pa je prilagodila svoje telo in se naučila hoditi.«

Kar četrtina otrok je nadarjenih

Slovenija je v mednarodnem merilu posebna država: izjemno dobra je v prepoznavanju nadarjenosti pri otrocih, tudi radodarna je s štipendijami zanje, precej šibka pa je pri delu z njimi in sledenju njihovemu uspehu. Okolje za prepoznavanje nadarjenih je izjemno, toda za delo z njimi in kasneje predvsem za njihovo umestitev v družbo, tako da bi ta od njih imela kar največ koristi, pa je zelo slabo.

»Pri nas je nadarjenih 25 odstotkov otrok, kar je neobičajno veliko. Če kot mejnik nadarjenosti štejemo inteligenčni kvocient 121, običajno velja, da je nadarjene približno 3 odstotke populacije. Splošno povprečje je 100. Študenti imajo v povprečju inteligenčni kvocient okoli 108, morda 110, in po standardni deviaciji navzgor so nadpovprečno sposobni tisti, ki imajo IQ med 121 in 140,« pravi prof. dr. Norbert Jaušovec z mariborske filozofske fakultete.

Prepoznavanje nadarjenosti je odvisno od inštrumentov, ki jih za to uporabljajo. »Če vprašamo starše, je vsak otrok nadarjen. To ni nič slabega, ampak če bi temu želeli slediti, bi morali tudi ustrezno preoblikovati šolski sistem. Kurikulum bi moral biti drugačen, spodbujati bi moral, denimo, razmišljanje. Poskrbeti bi morali za problemsko zastavljene enote, ki bi jih moralo biti več. Potem bi bili zadovoljni vsi, otroci, učitelji in starši.

Drugačni učitelji in šola

To pa je povezano s sredstvi, pa tudi z usposabljanjem učiteljev za tak način dela. Če bi bilo torej celotno izobraževanje tako zastavljeno, potem bi bili vsi otroci vključeni vanj, ne le tisti, ki so prepoznani za nadarjene in ki jih zdaj, denimo, vzamejo iz razreda in pošljejo k dodatnemu pouku. To bi bilo v tako majhni državi, kot je Slovenija, možno, vendar bi morali poskrbeti za dodatne investicije in drugačen sistem. Zanimivo je, da v vrtce in osnovne ter srednje šole, kjer je osip majhen, vlagamo nadpovprečno oziroma povprečno veliko denarja, visokošolskemu izobraževanju, kamor naj bi praviloma šli vsi ti nadarjeni otroci, pa namenjamo precej manj denarja. Na lestvici OECD smo med najnižjimi. To meni sporoča, kaj pravzaprav cenimo.« Norbert Jaušovec obenem opozarja, da v tujini univerze vrednotijo tudi po dosežkih njihovih diplomantov. Pri nas pa takšnega sledenja ni oziroma je poročanje o poklicnih dosežkih odvisno od dobre volje bivših študentov.

Prof. dr. Mojca Juriševič s pedagoške fakultete v Ljubljani se že dolgo trudi, da bi začeli tudi na nacionalni ravni spremljati, kaj se dogaja z nadarjenimi otroki, ko ti vstopijo na trg dela. »Potem bi lahko spremljali trende in po potrebi sistemsko tudi kaj spremenili,« pojasni. Kot primer, zakaj ni dobro, da država ne spremlja, kaj se dogaja z nadarjenimi, za katere je porabila veliko denarja, potem ko končajo študij, izpostavi študente medicine. »Okoli štiristo jih čaka na specializacijo. To so bistri mladi ljudje, ki se ne morejo zaposliti.«

Slovenija je svoje nadarjene prepoznala, zdaj mora razmisliti, kaj želi od njih. Da ne bodo ostali zgolj kurioziteta, tako kot hodeča riba, ki je pomembna vsaj (ali samo) za svet raziskovalcev.