Z dobrimi šolami se ni treba bati »amerikanizacije«

Ljubljana – Starši skrbno izbirajo šolo za svoje otroke. Eni se odločijo za tiste, ki veljajo za bolj kakovostne, tudi če bi jih morali tja voziti. Drugi se odločijo za najbližjo, da se bodo otroci tudi popoldne lahko igrali s sošolci. Toda šole so dolžne sprejeti samo otroke iz svojega okoliša. Zdaj, ko so generacije velike, je možnosti izbire zato manj.

Mama prvošolke je po začetku pouka presenečeno ugotovila, da so v razredu skoraj sami otroci potomci priseljencev. Prepričana je, da bi morali razrede bolj premešati.

To bi bilo koristno za vse. Potomce priseljencev, ki so po izkušnjah ravnatelja osnovne šole Livada Gorana Popovića sicer živahni in temperamentni, ampak znajo biti tudi zelo topli in odkriti, bi Slovenci spodbudili k drugačnemu odnosu do šole, saj v njihovih družinah po Popovićevih besedah učenje ni takšna vrednota, kot je v Sloveniji. Slovenski otroci pa bi se od njih lahko naučili tujega jezika in sproščenosti.

Bo okoliš narekoval izbiro naslova?

A ni je zmotilo le da so večino otrok priseljencev razvrstili v en razred, slovenske pa v druge. Šola je umeščena v okolje, kjer je veliko težav povezanih s šibko socialno strukturo prebivalstva. Ko sta z možem na informativnem dnevu spraševala o povprečnih ocenah učencev, njihovih rezultatih na nacionalnih preverjanjih znanja in o tem, na katere šole se ponavadi vpisujejo, sta dobila zgolj suhoparne odgovore. Kot da nikogar ne bi zanimalo, kako izboljšati kakovost in kako se soočiti z drugimi težavami. Zdaj razmišljata, da bi hči prepisala, če se do konca šolskega leta ne bo nič spremenilo. In če bo to potrebno, sta se pripravljena začasno prijaviti na drugem naslovu.

Ali to nakazuje, da bodo v prihodnosti tudi slovenski starši, kot je to že običajno ponekod v tujini, stanovanja kupovali tam, kjer šole veljajo za bolj ugledne in kakovostne?

»Po mojem mnenju se to ne bo zgodilo,« pravi dr. Anton Meden, predsednik Zveze aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS). »Objavljene lestvice šol, ki temeljijo samo na enem kazalniku, niso povezane s kakovostjo šol in prepričan sem, da se starši tega zavedajo. Res je sicer, da se starši zavzemamo za tako imenovano izkaznico šole, ki bi temeljila na strokovno utemeljenem naboru kazalnikov in ki bi dajale celovito podobo o šoli, torej o njenih močnih, pa tudi šibkih straneh. A tega ne delamo zato, da bi starši ocenjevali šole in potem izbirali, kam bomo vpisali otroke, ampak zato, da bi šole lahko izboljšale svoje šibkosti in da bi imeli kakovostno mrežo med sabo primerljivih javnih šol.«

V zahodnih državah po njegovih besedah starši izbirajo vrsto šole gleda na tip pedagogike ali glede na vključevanje verske vzgoje v kurikulum. Toda večinoma je prvi kriterij za izbiro šole bližina doma, kakovost pa je šele na petem mestu. »Večina staršev se zaveda, da je neka šola lahko dobra za enega otroka, za drugega pa manj. Za kakovost šole so namreč ključni učitelji in tudi na isti šoli je lahko izkušnja precej drugačna, sploh v prvi triadi, glede na to, pri kateri učiteljici je otrok. Tako se lahko zgodi, da bo za enega otroka v družini šola idealna, za drugega pa precej manj. Tudi ko bomo imeli celovite izkaznice šol, upam, da ti podatki ne bodo zlorabljeni za enoznačno oznako 'dobra' ali 'slaba' šola.«

Njegove besede do neke mere potrjuje izkušnja staršev, ki imajo prav tako prvošolko na omenjeni šoli, vendar v drugem, precej bolj mešanem oddelku. Med informativnimi dnevi sta obiskala tri šole v bližnji okolici in ugotovila, da se glede programa in aktivnosti posebej ne razlikujejo. Uspeh šole preverjanju znanja ni bil na njuni prednostni listi, bolj kot to ju je zanimalo, kakšni so odnosi med učitelji, ravnateljem in starši, in kako šola spodbuja celosten razvoj otroka, torej ne le učni uspeh. »Če starši želijo imeti uspešnega otroka, lahko to dosežejo z lastnim vložkom,« pravi mama (tudi njene podatke hranimo v uredništvu). »Bistveno je, da v šoli otrokom ponujajo širok nabor aktivnosti in znanj in da ga skozi to obdobje spremlja prijetno strokovno osebje šole. Za šolo, v katere okoliš sicer tudi sodimo, sva se odločila, ker naloge osnovne vzgojo prelaga na starše.«

Zadovoljni Ljubljančani

Da je vsaka šola v nečem dobra, opozarja Mateja Urbančič Jelovšek, ravnateljica osnovne šole Majde Vrhovnik. Na njihovi šoli sicer vsako leto prejmejo okoli 18 prošenj za vpis. »V okolišu je dovolj otrok, a zgodi se, da se jih prepiše petnajst in da mi dobimo dvajset prošenj. Včasih imamo ravnatelji zato velike težave. Lahko se nam tudi zgodi, da zavrnemo prošnje za vpis, potem pa se otroci iz okoliša izpišejo. Pa ne zaradi kvalitete druge šole, pač pa zaradi drugih okoliščin. V središču Ljubljane si dve šoli ponavadi izmenjava tudi deset ali dvanajst otrok. Zakaj? Ker se starši odločajo glede na praktičnost dostopa, bližino službe ali dejavnosti, ki jih nudimo.« V Ljubljani je po podatkih Marije Fabčič, vodje oddelka za predšolsko vzgojo in izobraževanje, od 20 do 25 odstotkov otrok vpisanih na šolo izven njihovega šolskega okoliša. »Po raziskavi Eurobarometer je s šolami in drugimi izobraževalnimi ustanovami zadovoljnih kar 87 odstotkov meščanov, s čimer se Ljubljana uvršča na prvo mesto med glavnimi mesti Evropske Unije. Imamo torej kakovostne javne šole, zato se nam ni treba bati amerikanizacije.«