Tiskane izdaje
Rezultati nedeljskih volitev so za demokracijo nadvse skrb vzbujajoči, pa ne le zato, ker Pahorja kljub številnim spodrsljajem še vedno podpira daleč največ volivcev, temveč zaradi najnižje volilne udeležbe v zgodovini slovenskih predsedniških volitev. Če 43,47-odstotno udeležbo postavimo v kontekst preteklih statistik, opazimo skrb vzbujajoč negativen trend, glede katerega kot družba nimamo še nobenega načrta. Koliko mora odstotek še pasti, da se bomo začeli resno pogovarjati o tem, kako premostiti vedno resnejši demokratični deficit? Na kateri točki volitve postanejo nelegitimne, kdaj bomo definirali njihov pogoj legalnosti? Zgolj kot zanimivost: v Srbiji so leta 2003 razveljavili rezultate predsedniških volitev, ker v državi velja zakon, da je volilno telo sklepčno le, če je udeležba na volitvah vsaj 50-odstotna (na tistih volitvah pa je bila udeležba zgolj 38,8-odstotna).
Pahor nizko volilno udeležbo sicer v svojem slogu lahkotno odpravlja z deževnim vremenom, čeprav švedska študija, ki je raziskovala vpliv dežja na volilno udeležbo, ni dokazala nobene korelacije. Že samo dejstvo, da številka pada s prav vsakimi naslednjimi volitvami, je sicer izjemno močan indic, da vreme ni ključni faktor.
Čedalje manjša volilna udeležba sicer ni značilna le za Slovenijo. Pred preteklimi evropskimi volitvami so v Bruslju, denimo, porabili kar 16 milijonov evrov za kampanjo, ki naj bi na volišča spravila več ljudi in evropskemu parlamentu tako vrnila nekaj kredibilnosti.
Udeležba je kljub temu spet upadla in z 42,54 odstotka dosegla zgodovinsko dno. Da je situacija pri nas sicer še slabša kot v večini evropskih držav, priča podatek, da je Slovenija z le 24,55-odstotno volilno udeležbo na dotičnih volitvah izmed 28 članic »prehitela« samo Češko in Slovaško.
Belgija, Luksemburg in Liechtenstein so edine tri evropske države, kjer je udeležba na volitvah obvezna, vendar veliko bolj od zapovedane udeležbe navdušuje malteška situacija: na Malti udeležba na volitvah ni obvezna, a se ljudje kljub temu v takšnem številu udeležijo volitev, da tamkajšnji mediji celo 92-odstotno volilno udeležbo komentirajo kot nizko. Visoko volilno udeležbo spodbudijo domačnost politikov in bližina problemov, ki jih ti nagovarjajo (Malta ima le okoli 440.000 prebivalcev).
Čeprav je marsikdo v nedeljo ostal doma zaradi prepričanja, da bo tako in tako zmagal Pahor, pa nizke volilne udeležbe ne gre reducirati le na pragmatizem. Dejstvo je, da je predsedniška funkcija z novim starim kraljem Instagrama izgubila oziroma se odrekla simbolni in moralni moči, kakšne velike politične pa tako že dolgo ni imela. Dejstvo je tudi, da je bila kampanja mlačna, nevsebinska, zdolgočasena. Vrhunec soočenj ni bil kakšen oster verbalni spopad med kandidati, pač pa 3D Falcon in spletna meme-fikacija dogodkov.
Eden izmed pomembnejših dejavnikov, ki pogosto vpliva na politično participacijo, je zaupanje v delovanje političnih institucij in političnega sistema, ki je v Sloveniji v primerjavi z drugimi evropskimi državami zelo nizko, po podatkih iz leta 2013 kar drugo najslabše. OECD celo poroča, da je zaupanje Slovencev v vlado v letu 2014 za 30 odstotkov manjše kot v letu 2007, in sicer le 18-odstotno, kar postavlja Slovenijo na rep 40 držav, ki so vključene v raziskave, zaupanje v nacionalni parlament pa je še manjše, in sicer 14-odstotno.
Politika se na državljane žal večinoma fokusira le v predvolilnih obdobjih. Socialna država umira na obroke, mladi se izseljujejo, gozdove in pitno vodo menjamo za novodobni kolonializem kapitala v obliki nekaj slabo plačanih delovnih mest. Ni čudno, da se ljudje zapirajo v svoje intimne mehurčke, skrbijo zase in za svoje, ne računajo več drug na drugega ali celo na oblast, ki jih zastopa, pač pa le še nase.
V dobi, ko niti predsedniški kandidati ne vedo, kdo so predsedniki in pomembni funkcionarji sosednjih držav in EU, se obeta, da bomo kmalu tudi mi pozabili, kdo so tisti, ki naj bi najprej skrbeli za nas in šele posledično tudi zase. A dober predsednik oziroma predsedniški kandidat ni tisti, ki ljudi prisili, da potlačijo dejstvo, da oblast obstaja, pač pa tisti, ki v njih prebudi civilnodružbeni naboj, jih interpelira v državljane (ne iskalce delovnih mest, bolnike, prekarce, reveže, upokojence) in jih sili v kritičen razmislek o svetu okoli njih. V takšni situaciji gre neudeležbo na volitvah brati tudi kot izraz obupa kritično mislečih in nezaupanja, ki pa ne pomeni nujno apatičnosti.
Na zaupanju bo morala graditi politika sama, mi ji lahko v pomoč ponudimo le orodja, s katerimi jo lahko volivci lažje spremljajo (Parlameter), zahtevamo več odprtih podatkov za večjo transparentnost (glasovanja na delovnih telesih DZ, prijave lobističnih stikov), pomagamo pri birokratskih zapletih okoli glasovanja (vodnik po glasovanju) in spodbujamo dostojno delovanje (pismo predsedniku RS glede zakona o tujcih). Čeprav nas v to ne navdihuje ali sili država, smo lahko boljši državljani tudi po lastni inerciji: bodimo dobri zaposlovalci, solidarni sodelavci, socialno občutljivi državljani, zahtevni konzumenti medijskih vsebin in volivci. Ni hudič, da bodo učinki sledili.
***
Inštitut Danes je nov dan je inštitut za druga vprašanja, osredotoča se na (digitalno) politično participacijo, transparentnost in nadzor. Ustvarja spletna orodja za povečanje ozaveščenosti in politične participacije.
