Zaženi se: En javni prostor za domov, prosim

V Gradcu je minil skupnostni festival Lendwirbel (Lendovski vrtinec). Letošnja tema je kritika javnosti, ki kulturo, katere je deležna med tem festivalom, čedalje bolj dojema kot sekundarno in se raje klanja drugim (komercialnim) interesom v tem prostoru. Društvo Hiša! se je letošnjemu vrtincu pridružilo s programom Center grafičnih umetnosti (CGU) in v javnem prostoru odtiskovalo vse, kar se je dalo v javnem prostoru odtisniti.

Lendwirbel je pred leti nastal iz pobude frizerjev v delu mesta, ki se imenuje kot Mariborski »Lent« oziroma Lend. Frizerji so hoteli predstaviti svojo dejavnost splošni javnosti in so svoje salone za dan ali dva preprosto prestavili na ulice, pred vrata svojih lokalov. Kmalu so se jim spontano pridružili glasbeniki in umetniki, ki so ob njihovih dejavnostih zagotovili še glasbeno, plesno ali likovno popestritev.

Zelo kmalu se jim je pridružilo še več umetnikov in nenadoma so se ulice, trgi in ceste spremenili v prostor druženja, srečevanja ter kulturnega udejstvovanja za vedno večjo publiko. Ekipa je in še vedno deluje prostovoljno, prav tako vsi nastopajoči. Poplava ljudi med festivalom je postajala vedno večja, prav tako pritiski gostincev in sponzorjev, ki so lačni svojega deleža prepoznavnosti in zaslužka. Ideja o spontanem druženju v javnem prostoru ob kulturnem programu se je izrodila. Tako letošnja rdeča nit festivala: Jaz sem Lendwirbel, jaz sem mrtev poudarja, da kultura, ki nam je dana, ne sme biti podvržena komercializaciji, temveč konzumaciji.

Tla niso več samo tla, temveč javno likovno dobro. Foto: Maja Pegan

Že lani, ko smo z društvom soustvarjali program, je bilo očitno, da je ta sicer na polprofesionalni ravni in da je največja množica tam, kjer je odprta gostilna. Kar predstavlja eno posebno vejo odžiranja javnega prostora za zelo drugačen namen, kot je konzumacija kulture. A prav prostor je tisti, ki daje socialnemu tkivu poseben čar. Obiskovalci festivala prostor zasedajo, kakor se jim zdi: s pikniki na asfaltiranih tleh trga, plesom in gumitvistom na cesti in pločnikih, z urbanim vrtnarjenjem in čiščenjem javnega prostora skozi ozelenitev, portretiranjem na ulici in seveda odkrivanjem posebnosti, ki jih sicer jemljemo kot samoumevne − pokrovi (kanalizacijske, električne, optične in kabelske napeljave ...) na tleh.

CGU - Center grafičnih umetnosti je program društva Hiša!, ki se ukvarja z umetniško grafiko in raziskuje nove načine tiska skozi oči prebivalca. Tako je letos meščanom Gradca CGU predstavil delavnico DEKLajca ali odtiskovanje pokrovov, ki jih najdemo na tleh urbanega prostora. Na ta način smo spoznavali raznovrstne vzorce in posebnosti na urbanih »instalacijah« in zanimivostih: cvetlični vzorci na zračnikih kleti; pokrovi z grbi mest in mrežnimi vzorci; strukture tal, ki jih oblikujejo različne kocke ali plošče, in še številne druge posebnosti. Te posebnosti likovno sooblikujejo prostor in prebivalci jih lahko, tako kot javni prostor, vzamemo za svoje.

V treh dneh smo na samo eni desetmetrski uličici našli več kot 15 vzorcev iz različnih obdobij, različnih livarn in različnih namenov. Izmenično so skupine po 15 razbeljenih tiskarjev in raziskovalcev hodile od enega vzorca do drugega in ga odtiskovale na stare majice, bombažne vrečke, prevleke za vzglavnike, papir, kape in celo nogavice. Graška umetnica Ulrike Gollesch je s posebno slastjo odtiskovala pokrove talnih hidrantov, ki spominjajo na oko.

Skozi to akcijo smo opozorili na običajno spregledan vidik javnega prostora − poznavanje tal, po katerih hodimo. Javni prostor ni zgolj arhitektura ali urbanizem, v njem se skriva množica podrobnosti, ki ga definirajo. Javni prostor smo z delavnico DEKLajca »prenesli« v dom, prav tako ga od zdaj tudi nosimo na sebi, lahko pa ga tudi podarimo. Tla niso več samo tla, temveč javno likovno dobro.