Zvezki, ki so primernejši, so tudi dvakrat dražji

Ljubljana − »Že lani me je zmotil šolski seznam predpisanih potrebščin, učbenikov in zvezkov. V njem namreč šola med drugim določa, da moramo nabaviti zvezke Tako Lahko. Če napišejo, da jih določajo, to zame ne pomeni, da jih priporočajo,« pripoveduje mama drugošolke iz Ljubljane.

Po poklicu je zdravnica in sama sicer nima težav z nakupom zvezkov, ki stanejo skoraj dva evra, si pa predstavlja, da v današnjih časih marsikdo težko odrine toliko denarja za zvezek. »Šole prek tipa zvezkov in barvic, lani so, denimo, predpisali, da morajo te biti trikotne, določajo tudi proizvajalca potrebščin. Meni se to zdi sporno.«

Strokovna presoja učitelja

Nekako samoumevno je postalo, da šole v prvi triadi predpišejo zvezke z vmesno črto ali enocentimetrskim karom Tako Lahko, ki zdaj že nekaj let dopolnjujejo običajne zvezke formata A4 in A5. Prvi so od drugih približno dvakrat dražji. Starši jih ubogljivo kupujejo. Pri končnem znesku sto ali več evrov za učbenike, zvezke in druge šolske potrebščine – še posebej ko pri nakupu sodelujejo otroci, zaradi katerih so starši lahko že po nekaj minutah na robu z živci – večinoma niso bili pozorni na ceno vsakega posameznega zvezka, plastelina (predpisan je lahko, denimo, desetbarvni, ki pa je precej dražji od običajnega osembarvnega) ali šilčka.

Zapletlo se je le, če se je izkazalo, da v knjigarnah točno predpisanega zvezka nimajo na zalogi. Tedaj niso bili več prepričani, ali naj ga kupijo, tudi če so jim prodajalci zatrdili, da je zvezek drugega proizvajalca enak, saj se jim je že zgodilo, da so morali potrebščine kasneje zamenjati.

A tudi tedaj ponavadi niso razmišljali, ali so dvakrat dražji zvezki tudi toliko primernejši? Zdravnici pa to vprašanje ni dalo miru. Za pojasnilo se je obrnila na ministrstvo za šolstvo. »Če je strokovna presoja učitelja, da bo z uporabo omenjenih zvezkov najlažje dosegel cilje in standarde znanja, ki zajemajo opismenjevanje v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju, učitelj lahko določi, katere zvezke morate starši preskrbeti za svoje otroke oziroma za učence,« so ji odgovorili in dodali, da v primerih, ko starši zaradi socialnih razmer ne morejo zagotoviti šolskih potrebščin, šola pomaga s sredstvi šolskega sklada.

In zakaj so dražji zvezki boljši? Ta odgovor ji lahko da in utemelji le učitelj sam. »Učitelj je namreč strokovni delavec v vzgoji in izobraževanju, ki vam lahko poda kompetentne in strokovne odgovore, katerim velja zaupati.«

A kaj, ko učitelji na tovrstna bezanja – denimo zakaj prav zvezek Tako Lahko, če obstajajo tudi navadni z enako velikim karom – ponavadi odgovorijo z nejasnimi pojasnili. Na primer, da gre za pedagoško ali strokovno utemeljeno odločitev. Šele prodajalka v eni od knjigarn je razložila, da se zvezki z enako velikim karo vzorcem razlikujejo po širini pisalne površine, kar je dobrodošlo, saj otroci pišejo bolj na široko in zato računa v običajnih zvezkih A5 ne morejo izpisati v eni vrsti.

»Že pri predpisanih trikotnih barvicah, ki jih otroci res lažje primejo, a stanejo skoraj deset evrov, sem se spraševala, ali so res toliko boljše od navadnih. Na šoli potem niso vztrajali pri njih, jaz pa sem otroku kupila običajne. Letos pa je šola določila, da moramo kupiti 11-milimetrske črtaste zvezke. Na sestanku so mi pojasnili, da je v teh zvezkih razmik večji. Je milimeter dodatnega prostora res tako pomemben za otrokov grafomotorični razvoj, da lahko zvezek stane dvakrat več? Razumem zahtevo po zvezku z vmesno črto. Razumem, da se otrok potem lažje uči pisati. Ampak da potrebuje milimeter prostora več? Kolegica pa je, denimo, otroku kupila zvezek, ki je imel ob robu črto, kot smo jih imeli nekoč, in so ji ga na šoli zavrnili. To ni enako, kot če bi, denimo, namesto brezčrtnega kupila črtastega. Moti me, da šola določa, torej ne priporoča zvezke, ki so dvakrat dražji, potem pa poslušamo, kako po vsej Sloveniji zbirajo za otroke, ki si ne morejo privoščiti šolskih potrebščin.«

Prikriti stroški so tudi izleti

Da nakup učbenikov in delovnih zvezkov vsako leto zelo obremeni družinski proračun, starši in humanitarne organizacije že dolgo opozarjajo. V osnovnih šolah se z učbeniškimi skladi izognejo vsaj stroškom zanje, a tu so še zvezki, delovni zvezki, globusi, zemljevidi, atlasi in šestila, pa dnevi dejavnosti, plačilo prevozov in vstopnin na kulturne prireditve. Stroški so še višji za dijake, saj na srednjih šolah praviloma ne poznajo učbeniških skladov. V septembru se zato vrstijo sejmi rabljenih učbenikov, številne dobrodelne organizacije pa javnosti skrbno sporočajo, da zbirajo prispevke za nakup šolskih potrebščin.

Celo v Dijaški organizaciji Slovenije, kjer so letos še prav posebej opozorili na prikrite stroške v šolstvu, kot je, denimo, plačevanje obveznih in neobveznih ekskurzij in taborov, ki se jih učenci želijo udeležiti, saj bi se sicer počutili izločene od vrstnikov, že nekaj let jeseni zbirajo finančna sredstva za najbolj ogrožene. Lani se je na njihov razpis prijavilo 800 dijakov. Za nekatere jim je uspelo zbrati in razdeliti finančno pomoč v višini 200 evrov, za druge pa je denarja zmanjkalo. »Tudi letos bomo pripravili tak projekt, samo še ne vemo, kdaj in kako, saj imamo oktobra volitve, zato bo o pobudi odločalo novo vodstvo,« so sporočili iz Dijaške organizacije.

Razporeditev potrebščin

Starši vrsto let opozarjajo še na to, da bi jim na šolah lahko stopili korak naproti tudi tako, da bi potrebščine razdelili na tiste, ki jih otroci potrebujejo takoj, in tiste, ki bodo prišle na vrsto kasneje. Tako bi lahko stroške njihovega nakupa razporedili čez vse leto. Prav tako pa bi lahko otrokom pogosteje naročili, naj zvezke, ki jih niso popisali do konca, shranijo za naslednje šolsko leto.