Tiskane izdaje
Na primer:
»Kako urediti dedovanje po volji zapustnika?«
»Lahko zahtevam nujni delež?«
»Kako nekomu preprečiti, da bi dedoval?« ipd.
Gre za vprašanja, ki so večini ljudem znana, vendar je njihovo razumevanje napačno, zato je namen tega prispevka osvetliti določene pojme, zlasti oporočnega dedovanja; kdo so v resnici nujni dediči in kdaj se nujni delež lahko zahteva ter kako in v katerih primerih razdediniti potomce.
Oporoka
Oporoka je enostranski pravni posel, s katerim oporočitelj za čas po svoji smrti določi dediče in razdeli svoje premoženje po ključu, kot ga sam določi. Pri tej odločitvi pa ni povsem avtonomen, saj je omejen z nujnimi deleži dedičev, ki bi sicer dedovali po zakonu, če ne bi bilo oporoke.
Pomembno je tudi, da dediči, ki so določeni v oporoki, ne morejo zahtevati delitve pred oporočiteljevo smrtjo, saj pravni učinki nastopijo šele ob smrti oporočitelja, ki pa si lahko še premisli (npr. napiše novo oporoko, ki nasprotuje vsebini prve - jo preklicuje ali staro preprosto uniči).
Druge pogodbe za ureditev razmer po smrti
Oporoka ni edini pravni posel, s katerim lahko zapustnik razdeli svoje premoženje. Obligacijski zakonik pozna še izročilno pogodbo, pogodbo o preužitku ter pogodbo o dosmrtnem preživljanju o kateri smo že pisali. Za te pogodbe veljajo posebna pravila, ki nimajo značaja oporoke. Pred sklenitvijo take pogodbe se je vedno dobro pozanimati pri notarju.
Kdo lahko napravi oporoko?
Oporoko lahko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil petnajst let starosti. Podana morata biti oba pogoja. Pomembna komponenta je, da je oporočitelj sposoben za razsojanje, kar pomeni, da je oporoko napravil v takem stanju, v katerem je razumel pomen in posledice svojega ravnanja.
Povedano drugače, oporoka je neveljavna, če jo oporočitelj napravi v času psihične bolezni (npr. demence), ki vpliva na sposobnost razsojanja. Če nastopi takšno stanje po datumu, ko je bila oporoka napravljena, to ne vpliva na njeno veljavnost. Oporočna sposobnost se domneva, zato mora nasprotno dokazati tisti, ki zatrjuje oporočiteljevo oporočno nesposobnost. Dokazovanje poteka zlasti z zdravniško dokumentacijo in s pričami, ki so bile v stiku z oporočiteljem.
Oblike oporok
Pri izbiri oporoke oporočitelj ni prost, ampak je vezan na oblike, ki so v Zakonu o dedovanju konkretno določene. Zakon tako pozna: lastnoročno oporoko, pisno oporoko pred pričami, sodno oporoko, notarsko oporoko, oporoko sestavljeno v tujini, oporoko, sestavljeno na slovenski ladji, mednarodno oporoko ter ustno in vojaško oporoko, ki sta obliki izrednih oporok za primere, ko oporočitelj zaradi izrednih razmer ne more napraviti pisne oporoke.
Lastnoročna oporoka
Za vsako oporoko veljajo posebna pravila, določena v zakonu o dedovanju. Če primeroma predstavimo lastnoročno oporoko, ki je najmanj zahtevna in najbolj ekonomična z vidika oporočitelja. Lastnoročna oporoka je veljavna, če jo oporočitelj lastnoročno napiše in podpiše. Lastnoročno oporoko je potrebno napisati z roko. Z računalnikom napisana in natisnjena oporoka je neveljavna. Prav tako ne sme biti napisana s tujo roko.
Oporoka je veljavna, čeprav ni v njej naveden datum, kdaj je bila napravljena. Datum tako ni pogoj za veljavnost, ga pa vsekakor svetujemo, ravno iz razloga, če po smrti postane sporno ali je dedič bil v času naprave oporoke oporočno sposoben (razsoden) in za primere, ko obstaja več oporok. Določila stare oporoke namreč ostanejo v veljavi, če niso izrecno preklicana v novi oporoki in ji tudi ne nasprotujejo.
Ali lahko zakonca napravita oporoko, po kateri dedujeta eden po drugem?
V primeru, da zakonca napravita (skupno) oporoko, po kateri bi dedovala eden po drugem (vzajemna oporoka), bi to pomenilo, da je takšna oporoka neveljavna, in da nastopi dedovanje po zakonu, kot da oporoke ni.
Če zakonca želita tak režim dedovanja, morata napraviti vsak svojo oporoko, v kateri določita en drugega za dediča. Zakonca pa lahko napravita skupno oporoko, s katero razpolagata v korist tretjih oseb, ne smeta pa drug drugega določiti za dediča.
Kaj je nujni delež?
Ena od pogostih zmot, ki se je močno ukoreninila med ljudmi je »Ali lahko zahtevam nujni delež?«, ko je sicer uvedeno dedovanje po zakonu (tj. ko ni oporoke ali je ta neveljavna). Pravica do nujnega deleža sicer res temelji na zakonitem dedovanju, je zakonito dedovanje posebne vrste. Kljub temu se pravica do nujnega deleža tesno povezuje z oporočnim dedovanje oziroma ga omejuje.
Že pri sami sestavi oporoke mora oporočitelj, ko deli svoje premoženje, upoštevati nujne deleže. Z nujnimi deleži oporočitelj ne more prosto razpolagati. Lahko pa določi, katera oblika premoženja bo pripadla nujnemu dediču v obliki stvari, pravic ali denarja. Do nujnega deleža so upravičeni nujni dediči.
Kdo so nujni dediči in kolikšen je njihov nujni delež?
Nujni dediči so: pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec. Dedi in babice ter bratje in sestre pokojnika so nujni dediči le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Vse naštete osebe pa so nujni dediči le v primeru, če bi bili upravičeni dedovati po zakonitem dedovanju tj. ko oporoke ni ali je ta neveljavna. Nujni delež potomcev, posvojencev in njihovih potomcev ter zakonca znaša polovico, nujni delež drugih dedičev pa tretjino tistega deleža, ki bi šel vsakemu posameznemu izmed njih po zakonitem dednem redu.
Ne smemo pa pozabiti, da nujni dediči, kot pravi dediči zapustnikov tudi odgovarjajo za dolgove zapustnika, seveda v prej omenjenem obsegu. Nujni delež ne pripade nujnim dedičem »avtomatsko«, pač pa ga morajo le-ti na zapuščinski obravnavi zahtevati.
Če ponazorimo s praktičnim primerom: oporočitelj A je kot svojega oporočnega dediča določil prijatelja B in njegovega sina B1. Oporočiteljevi zakoniti dediči pa so v konkretnem primeru sin A1 in zunajzakonska partnerica C. Če A ne bi sestavil oporoke, bi na podlagi zakona dedovala sin A1 1/2 in zunajzakonska partnerica C drugo polovico. Oporočitelj A je s tem, ko je vse svoje premoženje zapustil prijatelju B in njegovemu sinu B1, prikrajšal nujni delež sina A1 in zunajzakonske partnerice C. Sin A1 in zunajzakonska partnerica C tako lahko zahtevata nujni delež na zapuščinski obravnavi. Pripada jima nujni delež, sinu A1 1/4 in zunajzakonski partnerici C 1/4.
Razdedinjenje
Razdedinjenje je institut, s katerim se lahko »odvzame« nujni delež nujnim dedičem. Zakon o dedovanju določa, da oporočitelj, ki namerava kakšnega dediča razdediniti, to izrazi v oporoki na nedvoumen način, koristno pa je tudi, da navede razlog za razdedinjenje. Pri razlogih za razdedinjenje je oporočitelj prav tako omejen z zakonsko naštetimi razlogi. Nujnega dediča, ki ima pravico do nujnega deleža, se lahko razdedini:
1. če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom; razlog za razdedinjenje mora biti podan takrat, ko je bila oporoka napravljena. Primer, ki ga je obravnavalo Višje sodišče v Ljubljani: toženec se je do zapustnice vedel izrazito agresivno. Večkrat jo je udaril, jo lasal, kalil spanec, ko je loputal po vratih in vdiral v njeno spalnico. Takšno ravnanje ustreza pojmu grdega ravnanja, ki je razlog za razdedinjenje (VSL sodba II Cp 3204/2007 z dne 12. 3. 2008).
2. če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali zoper njegovega zakonca, otroka, posvojenca, ali starše; razlog za razdedinjenje mora biti podan takrat, ko je bila oporoka napravljena. Obstoj tega razloga se dokazuje s pravnomočno sodno odločbo kazenskega sodišča.3. če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju. Ta razlog mora biti podan, ko je bila oporoka napravljena in tudi v času, ko je oporočitelj umrl.
Razdedinjenje je lahko popolno ali delno. Z razdedinjenjem izgubi dedič dedne pravice v obsegu razdedinjenja, pravice drugih oseb, ki lahko dedujejo po zapustniku, pa se določijo, kot da bi bil razdedinjeni umrl pred zapustnikom.
Dedna nevrednost, enako kot razdedinjenje?
Zakon o dedovanju ureja še dedno nevrednost, ki prav tako iz zakonsko določenih razlogov, samo po sebi preprečuje dedovanje po zapustniku oziroma oporočitelju, če se je dedič oziroma druga oseba pregrešila zoper zapustnika oziroma zoper oporoko ali se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljati zapustnika oziroma je opustil potrebno pomoč le-temu. Razdedinjenje pa je institut, ki oporočitelju omogoča, da nujnega dediča, iz zakonskega razloga, z oporoko prikrajša za nujni delež. Razlika je torej v samih razlogih in tudi v načinu uveljavljanja teh razlogov. Na dedno nevrednost pazi sodišče po uradni dolžnosti, razen na dolžnost preživljanja in opustitve pomoči se je potrebno sklicevati. Razdedinjenje pa je potrebno določiti v sami oporoki.
Jasna oporoka, dober konec
Oporočitelj naj se za oporoko odloči preudarno in po dobro prespani noči. Oporoko naj napiše jasno in čitljivo (če gre za lastnoročno), saj bo tako prihranil morebitne nesporazume med dediči, na katere pa več ne bo mogel vplivati.
Žiga Cvetko, dipl. prav. (UN), svetovalec pri Pravo za vse.
***
Po dosjeju pravnih nasvetov lahko brskate TUKAJ.
