Plačilna nedisciplina v živilski branži – prekršek

Ljubljana – V trgovino človek pač ne gre brez denarnice. Kar nakupi, mora plačati, takoj ali, če mu prodajalec dovoli, z zamikom. Od tam naprej pa je praksa zelo različna. Najsi gre za red pri plačevanju, za cene ali celotni odnos, takoj na trgovskem dvorišču trčita tradicionalna nasprotnika, trgovec in dobavitelj.

Po podatkih Ajpesa se v zadnjih mesecih sicer delež dospelih neporavnanih obveznosti tudi v trgovini postopoma krči. A kot poudarja izvršna direktorica Trgovinske zbornice Slovenije Mija Lapornik, to še ne pomeni, da se gospodarstvo in trgovina ne soočata s problemom plačilne nediscipline. Po besedah Lapornikove so nekatera podjetja v boljšem, druga pa v slabšem likvidnostnem položaju, zato lahko nastajajo zamude pri plačilih. Dodaja, da podjetja za tako stanje krivijo predvsem težave pri dostopanju do finančnih virov – sanaciji bančnega sistema navkljub.

Občutljiva tema

Na splošno so plačilni roki pogosta in močno problematizirana tema, ki pa se na konkretni ravni izkaže za silno občutljivo in neoprijemljivo. Če o njegovih plačilnih rokih vprašate posameznega trgovca, se bo pohvalil, da plačuje redno, še celo Tuš, ki ga imajo konkurenti in dobavitelji najpogosteje v zobeh kot velikega zamudnika, nas odpravi s kratko, a pomenljivo izjavo: »Plačilni roki so skladni z dogovori s poslovnimi partnerji.« Po drugi strani dobavitelji v krogu svojega ceha bentijo nad neplačniki, javno pa se nočejo izpostavljati.

Zato smo se obrnili na neodvisnega opazovalca, ki bi moral imeti najboljši pregled nad trgom in razmerji med njegovimi igralci, varuha konkurence. Nenazadnje je poleti preteklo pet let od obeh zelo odmevnih postopkov, ki jih je vodil tedaj še Urad za varstvo konkurence proti največjim slovenskim trgovcem. V enem je Mercatorju, Sparu in Tušu očital kartelno dogovarjanje, v drugem pa je preverjal domnevno zlorabo prevladujočega položaja Mercatorja. Oba postopka sta se končala brez sankcij, z zavezami trgovcev. Pet let je mimo, zaveze ne veljajo več. So jih trgovci izpolnjevali, so zdaj odvezani spoštovanja pravil igre?

Direktor Agencije za varstvo konkurence (AVK) Andrej Krašek: »Kar zadeva protikartelne zaveze, bi rad poudaril, da je vseeno, ali še veljajo ali ne. Ravnanja, kakršna je urad tedaj očital trgovcem – usklajeno spreminjanje cen in pogodbenih pogojev –, so prepovedana sama po sebi. Če bi šlo za tri male trgovčiče, zadeva morda ne bi bila sporna, veliki pa tega preprosto ne smejo, ne oziraje se na zaveze.«

Drugače pa je s primerom Mercatorja. Urad je leta 2009 ugotovil, da ima prevladujoč položaj, njegov tržni delež je presegal 40 odstotkov. To se je kazalo v njegovem odnosu do dobaviteljev, v množici raznovrstnih rabatov, nadomestil in prispevkov. Pred ostrimi sankcijami so trgovca rešile dane zaveze (te so še vedno dovoljevale vrsto nekih rabatov), ki so veljale do julija letos. Trgovci so v obeh primerih zaveze izpolnjevali in o tem varuhu vestno poročali.

V tem času je Mercator izgubil prevladujoči položaj, njegov tržni delež se je zmanjšal za četrtino, tržno tekmo so zaostrili diskonti. Varuh konkurence se v teh pogojih sploh ne bi več smel vtikati v trgovčeve rabate in censko politiko do dobaviteljev, ker posebna pravila obnašanja veljajo le za igralce z monopolno močjo. A le do letošnje pomladi ...

Ni tožnika, ni sodnika

Veriga ponudnikov hrane je bila kljub ukrepom varuha konkurence ves čas nezadovoljna z odnosi med dobavitelji in trgovci. Kodeks o urejanju medsebojno razmerij očitno ni dal rezultatov, zato so vrsto pravil vnesli v aprila sprejeto novelo zakona o kmetijstvu. Nadzor nad nekaterimi določili, ki po vsebini spominjajo na orodja proti zlorabi prevladujočega položaja, je naložil varuhu konkurence.

»Tako ščitenje živilskopredelovalne industrije – mimo določil zakona o preprečevanju zamud pri plačilih, ki velja za vse – ni prevladujoča praksa, ampak ga pozna le nekaj držav EU in izvira iz nekaterih posebnosti predelovalcev hrane. Mi smo pristojni za nadzor, nedovoljena ravnanja pa so opredeljena kot prekršek. Smo pa že ob sprejemanju zakona opozorili, da je nesmiselno nalagati agenciji nove obveznosti, če ne dobimo dodatnih ljudi in sredstev. Kakor koli, od aprila pričakujemo prijave nedovoljenih ravnanj. A se do danes še nihče ni oglasil. Ne vemo, ali nepravilnosti ni, ali se noče nihče izpostavljati. Manj verjetno je, da za to možnost ne vedo,« razmišlja Krašek.

Sektorska analiza trga, ki jo AVK pravkar zaključuje, pa kaže, da je praksa plačevanja zelo neenotna, nekateri so dogovorili bistveno daljše roke od drugih, a še pri teh zamujajo s plačili. Analiza torej utegne biti podlaga za ukrepanje.