Tiskane izdaje
Dolgovi zapuščine in dolgovi zapustnika
Čeprav zakon o dedovanju (ZD) omenja le odgovornost za dolgove zapustnika, dediči odgovarjajo tudi za dolgove zapuščine. V praksi torej razlikujemo med dvema različnima pojmoma, torej dolgovi zapuščine in dolgovi zapustnika.
Dolgovi zapustnika so obveznosti, ki izhajajo od zapustnika in so večinoma nastali v njegovem življenju. Dolgovi zapuščine nastanejo šele po uvedbi dedovanja, se pravi po zapustnikovi smrti, in se nanašajo predvsem na pogrebne stroške, stroške cenitve, ipd. Za obe vrsti dolgov odgovarja dedič oziroma dediči, če premoženje zapustnika podeduje več oseb (sodediči).
(O razliki med dolgovi zapuščine in dolgovi zapustnika tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani sklep II Cp 1455/2013 z dne 23.10.2013).
Odgovornost za dolgove
Dedič z dedovanjem pridobi pravice in obveznosti, ki izhajajo iz zapustnikovih premoženjskih razmerij. Pravice in obveznosti na dediča preidejo po samem zakonu, kar pomeni, da za prehod ni potreben dodatni pravni posel. Odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove ni možno vnaprej izključiti.
Zakon o dedovanju v 142. členu določa, da je za zapustnikove dolgove odgovoren dedič do višine vrednosti podedovanega premoženja. Čeprav imamo zakonsko omejitev odgovornosti do višine podedovanega premoženja, pa to ne pomeni, da dedič s svojim premoženjem ne odgovarja. Nasprotno, dedič odgovarja tudi s svojim premoženjem, kar pomeni, da se zakonska omejitev odgovornosti nanaša le na vrednost premoženja, ne pa tudi iz katere vrste premoženja se lahko poplačajo upniki. Dedič, ki meni, da odgovornost za dolgove presega vrednost podedovanega premoženja, lahko poda ugovor, v katerem mora dokazati količino in vrednost podedovanega premoženja (podobno Višje sodišče v Ljubljani sklep I Cpg 129/2011 z dne 15.02.2011).
Kolikšna je vrednost premoženja, ki bo predmet dedovanja, se ugotavlja glede na stanje premoženja ob zapustnikovi smrti. Vrednost premoženja se ugotovi s popisom in cenitvijo premoženja ali v pravdi.
Če deduje več dedičev, vsak izmed njih odgovarja za zapustnikove dolgove (solidarna odgovornost sodedičev), vendar samo do višine vrednosti svojega dednega deleža, torej kolikor znaša podedovano premoženje.
Dedič ne odgovarja za zapustnikove dolgove, če zapustnikovi upniki zahtevajo ločitev premoženja, tj. zapuščina se loči od dedičevega premoženja, upniki, ki so zahtevali tako ločitev, pa lahko zahtevajo plačilo terjatev samo iz zapuščinskega premoženja.
Odpoved dediščini
V zvezi z dedovanjem velja pravna domneva, da dedič sprejema dediščino, če se ji izrecno ne odpove. Dedič se lahko odpove dedovanju z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave (133. člen ZD). Odpoved dediščini je torej časovno omejen institut, ki ga lahko poda samo dedič, ki z zapuščino oziroma delom zapuščine še ni razpolagal, saj razpolaganje z zapuščino pomeni molčeč sprejem. Če je dedič že razpolagal z zapuščino, se dedovanju ne more več odpovedati. Izjema glede odpovedi po razpolaganju pa velja, če je dedič razpolagal z zapuščino z namenom ohranitve oziroma poslabšanja le-te. Prav tako ne more odpovedati tisti dedič, ki je pred sodiščem že podal izjavo o sprejemu dediščine.
Izjava o odpovedi dediščini je enostranska izjava volje tistega, ki se ji odpoveduje. Da je izjava veljavna, morajo biti izpolnjeni pogoji, ki se zahtevajo za veljavnost pravnega posla in jih navaja Obligacijski zakonik (OZ).
Zakon predvideva tudi možnost odpovedi dediščini v korist določenega dediča (136. člen ZD), vendar v tem primeru ne gre za pravo odpoved, saj dedič sprejme svoj dedni delež in ga hkrati odstopi drugemu dediču.
***
Tina Kernulc, dipl. prav. (UN)
***
Po dosjeju pravnih nasvetov lahko brskate TUKAJ.
