Tiskane izdaje
Posledica staranja prebivalstva se kaže tudi v vse večji zasedenosti domov za starejše. Da bi uporabnik doma sam plačeval oskrbo, je ob velikokrat prenizkih pokojninah, ki ne zadoščajo niti za plačilo najosnovnejše domske oskrbe, nemogoče pričakovati.
Slovenski pravni red zato k plačevanju institucionalnih storitev poleg uporabnikov zavezuje tudi druge zavezance (100. člen zakona o socialnem varstvu). Tako se finančno breme plačila institucionalnih storitev večinoma prenese na zakonca in polnoletne otroke.
Dolžnosti preživljanja staršev in izjema od dolžnosti preživljanja
Dolžnost preživljanja staršev izhaja iz zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (odslej: ZZZDR), ki v prvem odstavku 124. člena določa, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti.
Dolžnost preživljanja staršev in posledično plačilo domske oskrbe lahko tako pade tudi na ramena že odraslih otrok, ki izhajajo iz vse prej kot idiličnih družin, v katerih starši niso skrbeli zanje in so se stiki med njimi prekinili že pred desetletji.
Zakon zato določa izjemo, da polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega (drugi odstavek 124. člena ZZZDR). Zgolj pretrgane družinske vezi in slabi odnosi s starši, če so ti preživninske obveznosti do otroka izpolnjevali, polnoletnega otroka ne razbremenijo dolžnosti njihovega preživljanja.
Oprostitev plačila institucionalnih storitev
Ker plačevanje storitev institucionalnega varstva lahko dodobra načne družinski proračun, je treba vedeti, da lahko uporabniki doma in zavezanci v skladu z uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev (odslej: uredba) uveljavljajo pravico do oprostitve, če ne morejo plačati celotne vrednosti opravljene storitve.
O morebitni delni ali celotni oprostitvi plačila storitve, ki se uveljavlja z vlogo oziroma zahtevo za oprostitev plačila socialnovarstvenih storitev, ima pristojnost odločanja center za socialno delo. Oprostitev je po 9. členu uredbe odvisna od vrednosti opravljene storitve, višine ugotovljenega dohodka, meje socialne varnosti, plačilne sposobnosti in prispevka k plačilu storitve.
Kdo je upravičenec za oprostitev plačila institucionalnih storitev?
Pravico do oprostitve lahko v skladu s 6. členom uredbe po vrstnem redu uveljavljajo uporabniki in zavezanci. Zavezanci niso družinski člani, temveč gre za osebe, ki jih veže preživninska obveznost (npr. odrasli otroci, ki jih uporabnik ni več dolžan preživljati), izvršljiv pravni naslov ali pravni posel (npr. pogodba o dosmrtnem preživljanju).
Institucionalne storitve prvenstveno plača uporabnik sam. Če to plačilo presega uporabnikovo plačilno sposobnost, ima pravico do oprostitve plačila. Znesek, za katerega je uporabnik oproščen plačila, mora plačati zavezanec, razen v primerih, ko ni zavezancev. Zavezanec, ki je fizična oseba, ima pravico do oprostitve plačila, če plačilo presega njegovo plačilno sposobnost in v nekaterih drugih primerih, ki jih določa uredba. V primeru oprostitve upravičenca oziroma zavezanca praviloma plača razliko do vrednosti storitve občina.
Posledice v primeru, da institucionalne storitve doplačuje občina
Uredba v 26. členu določa, da če je uporabnik storitve, ki uveljavlja oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva, lastnik nepremičnine, se mu z odločbo o oprostitvi plačila prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist občine, ki zanj financira institucionalno varstvo. Na podlagi dokončne odločbe pa se prepoved odtujitve in obremenitve zaznamuje v zemljiški knjigi in tako učinkuje tudi proti tretjim osebam. Prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine v praksi pomeni, da se nepremičnina med drugim ne sme prodati, podariti, zamenjati, obremeniti z zastavno pravico (hipoteka) ali s služnostjo.
V primeru smrti uporabnika, ki je bil deležen pomoči v skladu s predpisi o socialnem varstvu, se dedovanje po njem omeji do višine prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina občine, če se je pomoč financirala iz proračuna občine. Temu se lahko dediči izognejo in dedujejo vse zapustnikovo premoženje, vendar le pod pogojem, da se obvežejo povrniti vrednost dane pomoči občini.
Kljub navedenemu se občina lahko do konca zapuščinske obravnave odpove pravici do povračila te pomoči, če so zapustnikovi dediči njegov zakonec ali njegovi otroci, ki so sami potrebni pomoči (primerjaj 128. in 129. člen Zakona o dedovanju).
Mateja Veingerl, univ. dipl. prav., je sodelavka pri Pravo za vse.
***
Po dosjeju pravnih nasvetov lahko brskate TUKAJ.
