Plačilo neporavnane parkirnine iz tujine

Počitnice, poslovni dogodek ali obisk prijateljev v tujini, z avtomobilom. Pogosti dogodki, s katerimi se srečujemo vsi. Težave se lahko pojavijo, ko parkiramo avto in ne poravnamo parkirnine (nekje plačilo sicer sploh ni potrebno). Nato čez nekaj let na dom, ko na obisk tujine skoraj že pozabimo, prejmemo dopis, v katerem od nas terjajo za plačilo parkirnine, znesek pa je seveda veliko večji, kot znaša plačilo same parkirnine.

Najprej vam svetujemo, da če ste navedenega dne in ure bili na parkirišču, kjer bi parkirno mesto morali plačati, poravnate svojo obveznost, saj v takšnem primeru ni smiselno vztrajati pri samem neplačilu. Na spletni strani upravljavca parkirišča najprej preverite, ali ste tam parkirali v času, ko je plačilo potrebno, ali je morda to šlo za čas, ko plačilo parkirnine sploh ni potrebno. Če so na računu predvideni tudi dodatni stroški, kot na primer za odvetnika, je smiselno, da se poravna le glavni del obveznosti, saj je za plačilo stroškov obvezan tisti, ki storitev naroči, kar je lahko v danih primerih lastnik parkirišča. Če se boste odločili plačati neplačano parkirnino, jo poravnajte neposredno pri upravljavcu parkirišča, nato pa družbi sporočite, da ste samo parkirnino poravnali, stroški pa niso vaše breme. Več o tem si lahko preberete v tem prispevku.

Želimo poudariti, da odgovor temelji na pravu Republike Slovenije, za ureditev v drugih državah vam priporočamo, da se obrnete na pravnike v državi, kjer vam je očitano dejanje.

Pri parkiranju lahko nastaneta dve različni situaciji, saj obstajata dve vrsti parkirišč. To so zasebna parkirišča, ki so v lasti določenih družb, in javna parkirišča v lasti države.

Javna parkirišča

Za morebitne kršitve na javnem parkirišču so pristojni državni organi, med njimi je na primer tudi policija. Ta v skladu z zakonom sankcionira kršitelje in jim predpiše globo, ki so jo storilci prekrška dolžni poravnati, če ugovor ni utemeljen (po Zakonu o prekrških, ZP-1 je možen ugovor proti plačilnemu nalogu v osmih dneh). Ker se po slovenskem pravu ZP-1 uporablja za tiste prekrške, ki so storjeni na območju Republike Slovenije, je utemeljeno sklepati, da se za prekrške, ki so storjeni v drugih državah, uporablja njihov zakon, ki ureja tovrstne prekrške. Zastaralni rok za prekrške po našem pravu je dve leti od storitve prekrška, v primeru nekaterih prekrškov pa je ta rok tudi daljši (42. člen ZP-1). Za prekrške, ki so storjeni v kateri drugi državi članici Evropske unije, se globa za prekršek izvrši, če prekršek presega 70 evrov. Dodati pa velja še opozorilo, da nekatere države vodijo neplačila v policijskih evidencah, kar lahko ob neposredni obravnavi vpliva na kakršenkoli storjen prekršek.

Obstajajo tudi javna parkirišča, kjer gre pri poravnavi neplačane parkirnine za civilno razmerje, saj samo plačilo parkirnine ne vsebuje kaznovalne funkcije, torej ne gre za globo. Hrvaški notarji so v takšnih primerih tako terjali neplačano parkirnino s sklepom o izvršbi. V zvezi s tem ravnanjem notarjev na Hrvaškem je bilo pred Sodiščem EU postavljeno predhodno vprašanje, v zadevi C‑551/15, Pula Parking d. o. o. proti Svenu Klausu Tederahnu. Po že prej obstoječem sklepnem predlogu generalnega pravobranilca v predmetni zadevi, ki je bil podan za neko orientacijo, je zdaj zadeva na sodišču dosegla svoj epilog. Po Uredbi št. 1215/2012 (BU Ia) je določeno, da terjatev, ki ni kaznovalne narave (gre le za plačilo za opravljeno storitev), zadeva spada na področje uporabe omenjene uredbe. Pri tem notarji na Hrvaškem niso pristojni za izvršbo na podlagi verodostojne listine v drugih državah članicah.

Neplačane parkirnine se bodo nadalje sicer lahko izterjale, vendar prek sodišča. Posebna pozornost velja v primerih, ko ima posameznik premoženje v državi očitane neplačane parkirnine, saj je izterjava v takšnih primerih preprostejša. Vsekakor je takrat, ko se pridobi sklep, ki je po mnenju prejemnika neupravičen, smiselno vložiti pravno sredstvo, v predvidenem zakonskem roku, za pravno pomoč pa se je najbolje obrniti na odvetnike v državi, kjer je očitana kršitev.

Če gre za javno parkirišče, so za morebitne kršitve na njem pristojni državni organi, med njimi je na primer tudi policija. Foto: Blaž Samec

Zasebna parkirišča

Če gre za zasebno parkirišče, gre za kršitev civilnopravnega razmerja med dvema zasebnima subjektoma. Po 15. členu OZ je pogodba sklenjena, ko se stranki sporazumeta o bistvenih sestavinah, volja za sklenitev pogodbe pa se lahko izrazi tudi s konkludentnim ravnanjem, torej z ravnanjem, iz katerega je moč sklepati, da je bila želja, da se pogodba sklene.

Če so na parkirišču table, ki imajo označene cene za določen čas parkiranja, ali je tam parkirni avtomat, torej ne obstaja dvom, da je treba obveznost za parkirani avtomobil poravnati (s konkludentnim dejanjem, samim parkiranjem, se ponekod sklepa, da je pogodba sklenjena in da se uporabnik strinja s splošnimi pogoji pogodbe). Dolžnik po slovenskem pravu pride v zamudo takrat, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če takšnega roka ni, zamuda nastopi, ko upnik ustno ali pisno opomni dolžnika in od njega zahteva izpolnitev obveznosti. To pomeni, da je pred izterjavo obveznosti treba dolžnika opozoriti, kako imajo to urejeno v pravnih redih drugih držav, nam ni znano.

Zastaranje pomeni, da preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, če se je čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti, iztekel. Terjatve po OZ zastarajo v petih letih, če ni z zakonom predviden drugačen rok. Če je poleg glavnice treba vrniti tudi obresti in stroške, se po OZ najprej odplačajo stroški, nato obresti in na koncu glavnica (288. člen OZ). Če je kot neplačana parkirnina predviden enoten znesek, brez posebnih postavk, in je cena nesorazmerna s predvidenimi kaznimi za neplačano parkiranje, bi bilo smiselno prositi za specifikacijo, kjer bi bili stroški postopka prikazani posebej, tako da bi bilo nato najbolj smiselno poravnati le kazen, ki je predvidena za neizpolnitev obveznosti.

Osebni podatki

Pojavlja se tudi vprašanje pridobitve osebnih podatkov na podlagi same registrske tablice. Predmetno področje urejata Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1) in Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1).

Po 8. členu ZVOP-1 se osebni podatki obdelujejo le, če obdelavo osebnih podatkov določa zakon ali če je podana osebna privolitev posameznika. Namen mora biti določen v zakonu. Za vsakršno obdelavo osebnih podatkov, pod kar spada tudi sama pridobitev osebnih podatkov, je torej treba izkazati pravno podlago, ki se kaže v zakonu ali v osebni privolitvi tistega, katerega osebni podatki se uporabljajo. Če pravna podlaga ni izkazana, pridobitev osebnih podatkov ni zakonita.

Če osebni podatki niso bili zbrani neposredno od posameznika, na katerega se nanašajo, mora upravljavec osebnih podatkov ali njegov zastopnik posamezniku najpozneje ob vpisu ali posredovanju osebnih podatkov uporabniku osebnih podatkov sporočiti podatke o upravljavcu osebnih podatkov in njegovem morebitnem zastopniku (osebno ime, naziv oziroma firma in naslov oziroma sedež) ter namen obdelave osebnih podatkov.

Osebni podatki med državami članicami se lahko pridobijo tudi prek evropskega dokaznega naloga, po katerem sodišče prizna ta nalog, ki ga izda pristojni organ države članice za pridobitev podatkov od druge države članice za namene kazenskih in prekrškovnih postopkov. Podatki se posredujejo, če gre po pravu države članice, ki nalog izda, za prekršek ali kršitev drugega predpisa. Osebne podatke, pridobljene na podlagi evropskega dokaznega naloga, se lahko uporabi zgolj za postopke, za katere se lahko izda evropski dokazni nalog (to se pravi tudi v postopku za prekrške). Po ZP-1 je ministrstvo pristojno za promet nacionalna kontaktna točka za izmenjavo podatkov iz evidenc o registriranih vozilih držav članic, na podlagi Direktive 2015/413/EU, vendar se konkretna direktiva ne uporablja za napačno parkiranje, temveč le za določene prekrške.

Če gre za javno parkirišče v povezavi s plačilom globe, pridobitev podatkov o lastniku vozila na podlagi registrskih tablic ni sporna. Posebno pozornost bi veljalo nameniti pridobitvi podatkov zasebnikov.

Po podatkih zaključenega postopka inšpekcijskega nadzora v primeru pridobitve podatkov lastnika oziroma uporabnika motornih vozil je informacijski pooblaščenec ugotovil, da v primeru, ko je terjatve za neplačano parkirnino pridobil slovenski odvetnik, najverjetneje ne gre za sum nezakonite obdelave podatkov (prejeti podatki so verjetno pridobljeni v skladu z 10. členom ZOdv). V primerih ko pa so bili podatki posredovani družbi v tujini (npr. EPC ali družbe Contractum), ne da bi opomin poslal slovenski odvetnik, gre za nezakonito obdelavo osebnih podatkov. Sama nezakonitost pridobljenih osebnih podatkov ne vpliva na obstoj dolga in izterjavo.

Posameznik lahko poda zahtevo na upravni enoti, da se mu omogoči vpogled v seznam uporabnikov, katerim so bili osebni podatki posredovani, kdaj in na kakšni podlagi ter za kakšen namen. Upravljavec osebnih podatkov mora prav tako zagotoviti te podatke, da lahko posameznik v zakonskem roku, ki predvideva varstvo posameznika zaradi nedopustnega posredovanja osebnih podatkov, ustrezno ukrepa. Posameznik, ki ugotovi kršitev njegovih pravic v zvezi z nedovoljeno izdanimi osebnimi podatki, lahko zahteva sodno varstvo, dokler traja kršitev. Če je ta prenehala, pa lahko vloži tožbo za ugotovitev, da je kršitev obstajala, če mu ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Postopek se vodi po Zakonu o upravnem sporu, če zakon ne predvideva drugače.

Vendar je treba poudariti, da sama morebitna nezakonita pridobitev osebnih podatkov vpliva le na kršitev določb ZVOP-1, kar pomeni, da je lahko izrečena sankcija za nezakonito obdelavo osebnih podatkov. Takšna kršitev na sam postopek izterjave ne bo imela nobenega vpliva.

Pojavlja se tudi vprašanje o dokazovanju prejete pošiljke, v kateri se zahteva plačilo. Če je bil dokument prejet po navadni pošti, je stranki, ki zahteva plačilo, dokazovanje res težje. Pošta daje namreč potrdila zgolj o oddaji priporočene pošiljke. Pošiljatelj dopisa lahko to, da je stranka pošiljko prejela, dokazuje na primer s pričami, ali s tem, da se stranka na dopis odzove sama, ter lahko to predstavlja listinski dokaz. Če pošiljka ni poslana priporočeno, dokazno breme nosi tisti, ki je pošiljko odposlal, dokazati pa mora odposlano pošiljko, ter tudi to, da jo je nasprotna stranka prejela. To izhaja tudi iz sodne prakse VSL sodba II Cpg 1718/2013.

Če ste se znašli v kateri od zgoraj navedenih situacij, vam predlagamo, da se sami odločite, ali se vam je v sodne spore smiselno spuščati, saj se lahko zgodi, da je treba plačati dodatne stroške v zvezi s tolmači, taksami in čim podobnim.

Naslednjič, ko se odpravite v tujino, se pozanimajte, kako so urejena parkirišča in kdaj je zanje treba plačati, da bi se izognili nezaželenim situacijam, ki lahko včasih nastanejo po lastni krivdi.

***
Urška Stopar je svetovalka pri Pravo za vse.

***