Tiskane izdaje
Zasledovanje teh ciljev se v želji, da bi vsem otrokom zagotovili uspešen telesni in duševni razvoj, med drugim odraža v institutu preživnine. Pravni institut preživnine je eden izmed najpomembnejših institutov družinskega prava, ki temelji na enem od osnovnih načel družinskega prava, in sicer na načelu vzajemne pomoči med člani družine oziroma na načelu družinske solidarnosti, ter tako veže pravico in dolžnost preživljanja otrok na njihove roditelje. Med starši in otroki tako poznamo vzajemno dolžnost preživljanja, saj so tudi polnoletni otroci dolžni po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če le-ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Dolžnost preživljanja pa obstaja tudi med zakoncema po razvezi zakonske zveze, saj ima zakonec, ki nima sredstev za življenje in ki brez svoje krivde ni zaposlen, pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino. Z izrazom preživnina mislimo predvsem denarni znesek, ki ga je zavezanec dolžan plačevati upravičencu.
Preživninska obveznost do otrok je v zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v 123. členu definirana kot obveznost staršev, da preživljajo svoje mladoletne otroke do polnoletnosti oziroma v primeru rednega šolanja do dopolnjenega 26. leta starosti. Gre torej za obveznost staršev, da preživljajo svoje otroke tako, da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo ustrezne življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj.
Preživninska obveznost kot temeljna obveznost otrokovih staršev in temeljna pravica otroka
Preživninska obveznost staršev je neodvisna od medsebojnega odnosa staršev in obstaja ne glede na to, ali med staršema obstaja pravna (zakonska) ali dejanska (zunajzakonska) vez, saj je vezana na roditeljsko pravico staršev. Dolžnost preživljanja je tako ena izmed temeljnih dolžnosti staršev in je povezana z neposredno skrbjo za otroka, da bi mu omogočili ustrezne življenjske razmere, potrebne za njegov razvoj, predvsem pa šolanje in strokovno izobrazbo glede na njegove sposobnosti, nagnjenja in želje (tako tudi 103. člen ZZZDR).
Gre za otrokovo temeljno pravico, na katero ne vpliva niti odvzem roditeljske pravice, saj starš, kateremu je bila roditeljska pravica odvzeta, ni oproščen dolžnosti preživljanja otroka (125. člen ZZZDR). Pravica do preživnine je otrokova osebna pravica, ki se ji ni mogoče vnaprej odpovedati (128. člen ZZZDR) in ki se ne more prenašati na drugega.
Izpolnjevanje preživninske obveznosti
Starši lahko izpolnjujejo preživninsko obveznost skupaj in tako preživljajo skupnega otroka v okviru skupnega gospodinjstva. ZZZDR pa v tej zvezi ščiti koristi otroka z določbo 131. člena tako, da takšen način preživljanja ne pride v poštev, kadar je v nasprotju s koristjo otroka.
Če starši ne živijo skupaj, pa praviloma nastopi za starša, ki z otrokom ne živi, dolžnost preživljanja v obliki plačevanja preživnine. O določitvi višine preživnine odloča sodišče in jo praviloma določi v mesečnem znesku in za naprej. Medtem pa je starš, pri katerem otrok živi oziroma kateremu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, še vedno zavezan k naturalnemu izpolnjevanju preživninskih obveznosti; saj se institut preživninske obveznosti seveda nanaša na oba starša enako.
Preživnina se po uradni dolžnosti določi ob razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze otrokovih staršev ali v postopku ugotavljanja očetovstva ali materinstva, sicer pa samo na zahtevo upravičenca. Starša pa se lahko sporazumeta o preživnini in predlagata, da sodišče v nepravdnem postopku izda o tem sklep (130. člen ZZZDR). V tem primeru ZZZDR varuje koristi otroka tako, da lahko sodišče, če ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, tak predlog zavrne (130. člen ZZZDR).
Postaviti interese otroka pred svoje interese kot temeljno vodilo izpolnjevanja preživninske obveznosti
Sodišče določi višino preživnine glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR). Vedno se torej določi individualno, glede na okoliščine konkretnega primera. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (129.a člen ZZZDR). Pri tem pa ne gre zgolj za matematično operacijo, ampak mora sodišče ugotoviti preživninske potrebe otroka in hkrati zmožnosti zavezancev, pri tem pa je pomembno dejstvo, da potrebe otroka niso stalne, ampak so lahko tudi iz meseca v mesec drugačne; prav tako pa variirajo cene življenjskih potreb.
Posledično ZZZDR v 132.a členu predvideva enkratno letno usklajevanje z izvršilnim naslovom določene preživnine z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji. V 132. členu pa ZZZDR omogoča možnost zvišanja, znižanja ali odprave preživnine. Do slednjega pride bodisi na zahtevo upravičenca ali zavezanca, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena, ali če je upravičenec storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca.
Pri določanju višine preživnine sodišče upošteva tudi preživninske zmožnosti otrokovih staršev. Od njih se pričakuje, da se odrekajo in omejujejo pri svojih potrebah v korist svojih otrok ne le v času otrokove mladoletnosti, ampak tudi kasneje. Tako je vrhovno sodišče (Sodba II Ips 236/2003) poudarilo, da morajo starši tudi po otrokovi polnoletnosti storiti vse, kar je od njih mogoče razumno pričakovati, da polnoletnemu otroku omogočijo pridobiti tako izobrazbo, ki bo skladna z otrokovo nadarjenostjo in z njegovimi umskimi in telesnimi sposobnostmi.
Trajanje preživninske obveznosti
Kot že navedeno, traja preživninska obveznost do otrokove polnoletnosti, v primeru rednega šolanja pa do dopolnjenega 26. leta starosti. Pojem rednega šolanja predstavlja pravni standard, ki ga je zapolnila sodna praksa in tako poudarila, da je pri izobraževanju pomembno redno izpolnjevanje študijskih obveznosti, ki pripelje do javno priznane izobrazbe. Starši pa so razbremenjeni dolžnosti preživljanja mladoletnega otroka ali polnoletnega otroka, ki se redno šola, če ta sklene zakonsko zvezo ali zaživi v zunajzakonski skupnosti, razen če ga ne more preživljati zakonec ali zunajzakonski partner (tako imenovana subsidiarna preživninska dolžnost staršev − 123. člen ZZZDR). Manjkajočo vrzel zakonske ureditve pa predstavljajo primeri, ko otrok zaživi v registrirani istospolni partnerski skupnosti, za katero ZZZDR ne predvideva subsidiarne preživninske dolžnosti staršev.
Navedena vrzel pa ni edina v slovenskem pravnem sistemu, saj organi, pristojni za problematiko neplačevanja preživnin, pogosto niso dovolj učinkoviti, pri preverjanju vseh »izgovorov« za neplačevanje preživnine. Tako številni otroci dandanes še vedno niso deležni neposredne skrbi svojih staršev oziroma roditeljev, saj je ti bodisi ne morejo bodisi nočejo izpolnjevati, čeprav je neplačevanje preživnine kaznivo dejanje po 194. členu kazenskega zakonika. V primeru neplačevanja preživnine je treba podati predlog za izvršbo, ki ga upravičenec vloži pri pristojnem okrajnem sodišču, na predpisanem obrazcu. Vendar pa so izvršbe pogosto neuspešne. Država tako poskuša s pomočjo Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada Republike Slovenije takšnim otrokom vsaj do 15. leta starosti, če otrok ni v delovnem razmerju, pa do 18. leta starosti zagotoviti vsaj eksistenčni minimum v obliki nadomestila preživnine. Glede na takšno ureditev polnoletni otroci niso upravičeni do nadomestila preživnine, tudi če se redno šolajo.
Ker je temeljni namen preživninske obveznosti ta, da se tudi polnoletnemu otroku, ki se redno šola, omogoči popolna posvetitev šolanju, se tako upravičeno vprašamo, ali niso morebiti s takšno ureditvijo otroci, katerih starši ne izpolnjujejo svoje preživninske obveznosti, tako rekoč primorani čim prej začeti delati in poskrbeti za lastno preživetje. Čeprav je Ustavno sodišče RS s sklepom U-I-195/01 zavzelo stališče, da zakonodajalec s takšno ureditvijo ne krši ustave in obveznosti iz mednarodnih konvencij, pa ne gre spregledati, da je nekoliko zabrisano temeljno, sicer nezapisano vodilo, ki je pripeljalo do sprejetja v uvodu izpostavljene konvencije, po katerem naj bo delo otroka njegova pravica, in ne dolžnost. Hkrati pa se še dodatno pokaže, kako zelo pomembno je, da roditelji izpolnjujejo svoje preživninske obveznosti.
Natalija Kramarič, univ. dipl. prav., svetovalka pri Pravo za vse
***
Po dosjeju pravnih nasvetov lahko brskate TUKAJ.
