Starši imajo pravico do krajšega delovnega časa

Starši se pogosto soočajo z vprašanjem oziroma težavo, kdo bo varoval, vzgajal njihovega otroka, skrbel zanj, ko bodo oni najmanj osem ur na dan službeno odsotni (poleg vsaj osemurnega delovnika je treba upoštevati tudi čas za pot v službo in domov). Težko se sprijaznijo z dejstvom, da bo nekdo tretji preživel več časa z njihovim otrokom kot oni sami.

Imate možnost takšen scenarij preprečiti oziroma delati manj?

Imate. Svojo tedensko delovno obveznost lahko zmanjšate za polovico in ohranite večino pravic delavcev, ki delajo polni delovni čas ter uživajo varstvo v zvezi z nadurnim delom in (pre)razporeditvijo delovnega časa.

Na podlagi 50. člena zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljnjem besedilu: ZSDP-1, Uradni list RS, št. 26/14 in 90/15.) ima pravico do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva:

- eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti,

- eden od staršev, ki neguje in varuje težje ali zmerno gibalno oviranega otroka ali otroka z zmerno ali težjo motnjo v duševnem razvoju, in sicer tudi po tretjem letu starosti otroka, a največ do 18. leta starosti otroka,

- eden od staršev, ki neguje in varuje najmanj dva otroka, do končanega prvega razreda osnovne šole najmlajšega otroka.

Pravico do krajšega delovnega časa zaradi starševstva delavec uveljavlja pri svojem delodajalcu. Delavec je svojega delodajalca o začetku dela s krajšim delovnim časom od polnega zaradi starševstva dolžan obvestiti 30 dni pred nastopom. Ker pravica staršev do krajšega delovnega časa temelji neposredno na zakonu (ZSDP-1), je delodajalec delavcu, ko ga le-ta obvesti o uveljavljanju pravice, dolžan ponuditi aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem se določi začasna pravica dela s krajšim delovnim časom in obseg krajšega delovnega časa ter se dogovori razporeditev opravljanja tako določene krajše delovne obveznosti delavca.

Krajši delovni čas zaradi starševstva mora obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost in mora biti krajši od polnega delovnega časa (kot polni delovni čas se šteje 40 ur na teden, razen če zakon ali kolektivna pogodba določata drugače).

Delavec, ki dela krajši delovni čas na podlagi posebnega predpisa (v tem primeru 50. člena ZSDP-1, 67. člen ZDR-1), ima:

- pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas (pravica do plačila sorazmernega dela prispevkov za socialno varnost do polne delovne obveznosti se uveljavlja pri pristojnem centru za socialno delo, in sicer v roku 30 dni po pridobitvi pravice do dela s krajšim delovnim časom),

- pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti,

- druge pravice in obveznosti (razen pravice do plačila) iz delovnega razmerja, kot delavec, ki dela polni delovni čas, če v zakonu o delovnih razmerjih (v nadaljnjem besedilu: ZDR-1, Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 - popr. in 47/15 - ZZSDT) ni drugače določeno in je načeloma izenačen z delavcem, ki dela polni delovni čas.

Če uveljavljate to pravico, vam delodajalec ne sme:

- naložiti dela čez polni delovni čas,

- neenakomerno razporediti delovnega časa,

- prerazporediti delovnega časa.

Sabina Kompolšek, univ. dipl. prav., je svetovalka Prava za VSE.

***