Pogodba o dosmrtnem preživljanju

Pogodba o dosmrtnem preživljanju spada med dednopravne pogodbe, skupaj s pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja, sporazumom o odpovedi neuvedenemu dedovanju, darilno pogodbo za primer smrti ter pogodbo o preužitku. Namen pogodbe o dosmrtnem preživljanju je zagotoviti dosmrtno preživljanje preživljanca v zameno za njegovo vnaprej določeno premoženje.

S sklenitvijo se preživljalec zaveže k obveznosti dosmrtnega preživljanja pogodbenika ali tretje osebe (preživljanec), druga pogodbena stranka pa izjavi, da z njegovo smrtjo preidejo na preživljalca določene njegove premoženjske pravice. Stranki se v pogodbi dogovorita, kakšne bodo obveznosti preživljalca, torej katere dajatve in storitve mora preživljalec nuditi preživljancu. Preživljalec je dolžan zagotavljati enako kvaliteto življenja preživljancu, kot ga je imel ta še v času pred sklenitvijo pogodbe. Obveznost preživljanja obsega zagotavljanje življenjskih potrebščin, kot so skrb za hrano, obleko, stanovanje, ohranjanje zdravja in drugo, lahko pa se dogovorita še za dodatne obveznosti (npr. skrb za preživljančevo premoženje, oskrba v bolezni ...). Preživljalec s to pogodbo ne prevzema odgovornosti za preživljančeve dolgove, če se stranki ne dogovorita drugače (560. člen Obligacijskega zakonika − v nadaljevanju OZ ).

Pogodba o dosmrtnem preživljanju se lahko sklene tudi med zakoncema oziroma zunajzakonskima partnerjema ali bližnjimi družinskimi člani (starši in otroki), kljub temu da med njimi sicer že obstaja zakonita dolžnost preživljanja. Sklenitev te pogodbe je seveda dopustna tudi med osebami, pri katerih takšna zakonita dolžnost ne obstoji, v vsakem primeru pa se lahko dogovori tudi skupnost življenja ali skupnost premoženja teh oseb.

Preživljanec se zaveže k izpolnitvi enkratne dajatve, ki načeloma obsega tako nepremičnine kot premičnine, namreč vrednost vzajemnih dajatev mora biti sorazmerna. Notarski zapis pogodbe mora vsebovati preživljančevo izjavo, s katero je podano dovoljenje, da se lahko preživljalec vpiše v zemljiško knjigo po smrti preživljanca. Preživljalec se vpiše v zemljiško knjigo tako, da zemljiškoknjižnemu predlogu priloži odpravek notarskega zapisa pogodbe o dosmrtnem preživljanju ter potrdilo pristojnega matičnega organa o vpisu smrti preživljanca v matični register (prvi in četrti odstavek 43. člena zakona o zemljiški knjigi). Pogodba mora vsebovati tudi morebitno preživljančevo izjavo, s katero prenaša lastninsko pravico na premičninah.

Nadalje, preživljančeva obveznost vsebuje tudi opustitev razpolaganja s premoženjem, katerega se je zavezal prenesti na preživljalca. Ker pogodba učinkuje le med strankama razmerja, nespoštovanje obveznosti opustitve razpolaganja ne bi vplivalo na razmerje s tretjimi osebami. To pomeni, da bi preživljanec lahko veljavno prodal premoženje, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju še pred smrtjo in s tem oškodoval preživljalca. Za večjo varnost sopogodbenika lahko torej preživljanec dopusti vknjižbo prepovedi obremenitve in odtujitve v zemljiško knjigo, ki pa učinkuje tudi proti tretjim osebam (559. člen OZ).

S sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju nastane med strankama dvostransko obveznostno razmerje, ki je odplačno in tvegano. Obveznost izpolnitve preživljanca je odložena do njegove smrti, medtem ko je preživljalec dolžan izpolnjevati obveznosti določeno časovno obdobje, vse do smrti nasprotne stranke.

Katere so preživljančeve obveznosti?

Preživaljanec ob sklenitvi pogodbe konkretizira premoženje oziroma premoženjske pravice, ki jih bo ob smrti pridobil njegov sopogodbenik. Vrednost njegovega predmeta je jasna in določena. Nasprotno s tem pa dejanska in končna vrednost protiizpolnitve preživljalca ni povsem jasna oziroma znana (ni znan čas smrti preživljanca). Kljub temu mora biti v času sklenitve pogodbe vrednost nasprotnih izpolnitev enakovredna, saj bi sicer del pogodbe (glede presegajoče vrednosti) imel pravno naravo darila. Enakovrednost dajatev mora biti določena glede na pričakovano življenjsko dobo preživljanca in vrednost dajatev ter storitev preživljalca.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa (558. člen OZ), sicer je nična. Višina pristojbine za sestavo notarskega zapisa se določi na podlagi notarske tarife in je odvisna od vrednosti predmeta pogodbe.

Stranki lahko sklenjeno pogodbo kadarkoli sporazumno razvežeta. Če se je pogodba že začela izvrševati, lahko v sporazumu določita medsebojne pravice in obveznosti po razvezi. V nasprotnem primeru mora preživljanec skladno z določbami OZ o neupravičeni obogatitvi vrniti vse prejeto (če je možno v naravi, sicer pa v denarju). Sodišče lahko na zahtevo katerekoli stranke razveže pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dogovorjenim skupnim življenjem, če to postane neznosno. Na podlagi tretjega odstavka 561. člena OZ pa lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.

Pogodba o dosmrtnem preživljanju se sklepa v interesu obeh pogodbenih strank, z njo si preživljalec zagotovi, da bo ob preživljančevi smrti prejel določeno premoženje, preživljanec pa si zagotovi dostojno življenje. Vendar pa se je, zaradi tvegane narave pogodbe, pred njeno sklenitvijo kot preživljalec treba zavedati vseh obveznosti in tveganj, ki jih s tem sprejmemo.

Vsebina članka je povzeta po: N. Plavšak, M. Juhart, B. Podgoršek, V. Kranjc, S. Ilovar Gradišar, B. Zabel, D Možina, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga (435. do 703. člen), GV Založba, Ljubljana, 2004.

***