Prenehala mi je pogodba o zaposlitvi. Imam pravico do odpravnine?

Prenehanje pogodbe o zaposlitvi za večino delavcev pomeni izgubo glavnega rednega mesečnega dohodka, zato se jim takrat pogosto postavlja vprašanje, ali jim pripada pravica do odpravnine, s katero bodo lahko premostili vsaj kakšen mesec brez zaposlitve.

Pomembno je, da je delavec seznanjen s svojimi pravicami in da ve, v katerih primerih prenehanja pogodbe o zaposlitvi lahko utemeljeno pričakuje odpravnino, v kakšni višini ter kdaj mu mora biti izplačana. Poznavanje lastnih pravic je prvi pogoj za njihovo uveljavljanje oziroma »življenje«.

V nadaljevanju je predstavljena splošna delovnopravna ureditev (Zakon o delovnih razmerjih oziroma ZDR-1), ki velja za delavce v zasebnem sektorju, medtem ko se za delavce, zaposlene v državnih organih, v lokalnih skupnostih in v zavodih, drugih organizacijah ter pri zasebnikih, ki opravljajo javno službo, uporablja, če ni s posebnim zakonom drugače določeno.

Na kakšen način in iz katerega razloga mora delavcu prenehati pogodba o zaposlitvi, da bo upravičen do odpravnine?

Načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi so določeni v 77. členu ZDR-1, vendar delavcu ne pripada pravica do odpravnine ob vsakem prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ampak le v naslednjih primerih:

• če delavcu delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ali iz razloga nesposobnosti, ali zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (108. člen ZDR-1, sedmi odstavek 125. člena ZDR-1),

• če je delavcu pogodba o zaposlitvi odpovedana v stečajnem postopku, postopku prisilne likvidacije ali v primeru potrjene prisilne poravnave (106. člen ZDR-1),

• če delavec delodajalcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca, ki so določeni v prvem odstavku 111. člena ZDR-1,

• ob delavčevi upokojitvi (132. člen ZDR-1), pod pogojem, da je bil delavec pri delodajalcu zaposlen najmanj pet let,

• ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas (velja le za pogodbe, ki so sklenjene za določen čas po 12. 4. 2013), ko ta preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena (tretji odstavek 79. člena ZDR-1).

Načeloma je delavec, ki mu preneha pogodba o zaposlitvi na enega izmed zgoraj naštetih primerov, upravičen do odpravnine, vendar ZDR-1 določa tudi izjeme, ko delavec ni upravičen do odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas (tretji in sedmi odstavek 79. člena).

Tako delavec ni upravičen do odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas:

• če mu je prenehala pogodba za določen čas, sklenjena iz razloga nadomeščanja začasno odsotnega delavca;

• v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje sezonskega dela, ki traja manj kot tri mesece v koledarskem letu;

• v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje javnih del oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je bila sklenjena zaradi vključitve v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom;

• ko delavec in delodajalec v času trajanja ali po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas skleneta pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas;

• ko delavec nadaljuje delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (na primer delavci, ki jim miruje pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas);

• ko delavec ne sklene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za ustrezno delo (četrti odstavek 33. člena ZDR-1), ki mu jo je ponudil delodajalec po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Pravica do odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas je odvisna od razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato je pomembno, da je v pogodbi o zaposlitvi, skladno z ZDR-1, določen tudi razlog za sklenitev takšne pogodbe (peta alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1). Ni odveč ponoviti, da se določbe od tretjega do sedmega odstavka 79. člena ZDR-1, ki urejajo pravico do odpravnine v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi, ki so sklenjene za določen čas po uveljavitvi ZDR-1, torej po 12. 4. 2013.

Višina odpravnine

Ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas (79. člen ZDR-1):
Osnova za odmero odpravnine je povprečna mesečna plača delavca za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Višina odpravnine je odvisna od delavčeve plače in od časa trajanja zaposlitve za določen čas in se določi v deležu glede na osnovo. V primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena za eno leto ali manj, znaša odpravnina 1/5 osnove (na primer osnova za odpravnino znaša 1000 evrov, delavec je bil zaposlen štiri mesece; 1/5 od 1000 evrov je 200 evrov). Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena za več kot eno leto, ima delavec ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pravico do odpravnine v višini 1/5 osnove, povečane za sorazmerni del te odpravnine za vsak mesec dela (1/5 osnove + 1/12 od 1/5 osnove za vsak mesec dela nad enim letom zaposlitve).

Ob upokojitvi (132. člen ZDR-1):
Višina odpravnine znaša dve povprečni mesečni plači v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece ALI dve povprečni mesečni plači delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje.

Delodajalec je delavcu dolžan določiti višino odpravnine na zgoraj opisan način pod pogojem, da s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ni določeno drugače.

V drugih primerih (108. člen ZDR-1):
Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal (na primer, če je delavec v bolniškem staležu, se ne upošteva nadomestilo), v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

Višina odpravnine je odvisna od delavčeve povprečne mesečne plače in trajanja zaposlitve pri delodajalcu ali pri njegovih pravnih prednikih.

Če je delavec pri delodajalcu zaposlen:

•  več kot eno leto do deset let, mu pripada odpravnina v višini 1/5 osnove,

•  več kot deset let do 20 let, mu pripada odpravnina v višini 1/4 osnove,

•  več kot 20 let, mu pripada 1/3 osnove.

Primer: Delavčeva povprečna mesečna plača znaša 1000 evrov in je pri delodajalcu zaposlen pet let. Pripada mu odpravnina v višini (1/5 od 1000 evrov) 200 evrov.

Višina odpravnine ne sme presegati desetkratnika osnove, razen če je v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti določeno drugače (v tem primeru velja kolektivna pogodba in ni treba upoštevati zgornje omejitve iz ZDR-1).

Izplačilo odpravnine

ZDR-1 ne določa, kdaj mora delodajalec delavcu izplačati odpravnino v primeru prenehanja ob upokojitvi in v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. V vseh drugih primerih, ko je delavec upravičen do odpravnine, mu jo je delodajalec dolžan izplačati tako, kot je določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Če rok, trenutek plačila odpravnine v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določen ali pa kolektivna pogodba ne obstaja, mora delodajalec delavcu izplačati odpravnino ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Uveljavljanje odpravnine

Delavec lahko delodajalca pisno opomni na izpolnitev obveznosti. Če mirna rešitev ni možna (kljub pozivom delodajalec ne izpolni svojih obveznosti), ima delavec to pravico možnost uveljavljati pred pristojnim delovnim sodiščem.

***

Sabina Kompolšek, univ. dipl. prav., je svetovalka Prava za VSE.

***