Tiskane izdaje
Ljubljana – Leto je naokoli, kurilna sezona pa pred vrati. Zato je Zveza potrošnikov Slovenije skupaj s sestrskima potrošniškima organizacijama Švedske in Češke in v sodelovanju z Gozdarskim inštitutom Slovenije znova opravila test lesnih peletov, ki so tudi v Sloveniji postali priljubljeno kurivo, njihova izdelava pa posel za številne nove ponudnike.
Medtem ko so septembra lani vzeli v pregled 15 vzorcev, kupljenih na domačem trgu, so letos nabor precej razširili. Skupno so testirali 50 vzorcev, od tega 25 takih, ki so na voljo potrošnikom po različnih prodajnih kanalih v Sloveniji in so pakirani v 15-kilogramske vreče. Cena slovenskih vzorcev se je gibala med 3,2 in 5 evri za vrečo. Testiranje kakovosti - doseganje standardov, ki so se letos nekoliko zaostrili - je opravil Gozdarski inštitut, preverjal pa je predvsem lastnosti, ki so pomembne za končnega potrošnika: vsebnost vode, ostanek pepela, mehansko obstojnost, gostoto nasutja.
Rezultate testiranja je na današnji tiskovni konferenci obelodanil vodja testiranja pri ZPS Boštjan Okorn: »Potem, ko se je po lanskem letu zdelo, da se je kakovost pri nas prodajanih peletov izboljšala, lahko tokrat spet ugotavljamo, da bodo potrošniki pri nakupu bolj verjetno naleteli na pelete, ki ne ustrezajo nobenemu standardu kakovosti kot na takšne, ki s svojimi lastnostmi sodijo v razred A1 ali A2, ki ju edina priporočamo za nakup.« Iz slovenskega vzorca je 6 izdelkov dobilo oceno zelo dobro, 5 dobro, 2 povprečno, 3 pomanjkljivo in kar 9 nezadovoljivo.
Oznake na vrečah sicer niso predpisane, čeprav so za potrošnika zelo pomembne, izkazalo pa se je, da je (vsaj) označevanje slovenskih vzorcev boljše od tujih (res pa se marsikdaj vsebina ne ujema z oznakami).
Kar zadeva kakovost, sta glavni opaženi težavi ostanek pepela in mehanska obstojnost. Pri prvem je najvišjemu standardu ustrezalo le osem vzorcev. Razlika med najboljšim in najslabšim je bila očitna: za zadnjim je ostalo kar sedemkrat več pepela. Drugi kriterij pokaže, kolikšen del mase peletov se pred uporabo spremeni v prah (pri najboljših peletih je bil ta delež 0,55-odstoten, pri najslabših pa kar 7,4-odstoten).
Cena ni bila izrazit pokazovalec kakovosti: zelo dobro ocenjeni izdelki so stali od 4 do 4,6 evra za vrečo, za neustrezne pa je bilo treba prav tako odšteti denimo 4,41 evra za vrečo.
Dr. Nike Krajnc z oddelka za gozdno tehniko in ekonomiko na Gozdarskem inštitutu Slovenije je povedala, da postaja izdelava lesnih peletov pomembna gospodarska dejavnost. Število proizvajalcev peletov se je tu v zadnjih petih letih potrojilo. Proizvodnja že dosega 100.000 ton na leto, še vedno pa ne pokriva povpraševanja. Porabimo jih skoraj za polovico več. Z njimi se tudi živahno čezmejno trguje: uvažamo jih zlasti iz Vzhodne Evrope in držav bivše Jugoslavije, izvažamo pa v Italijo in Avstrijo.
Na slovenskem trgu imamo tri velike domače proizvajalce, ki so že pridobili certifikat ENplus, in 14 do 15 malih. Zanje je pridobitev certifikata predraga, čeprav so njihovi izdelki kakovostni in ustrezajo standardom. Zato jim bo gozdarski inštitut po besedah Krajnčeve pomagal tako, da bo registriral tržno znamko S4Q in jo podelil tistim, ki bodo dosegali standarde kakovosti, to pa bo kasneje tudi preverjal.
Podrobne ocene za vse vzorce najdemo v testu, ki je brezplačno na voljo na spletnih straneh ZPS. Zveza in inštitut pa svetujeta potrošnikom, naj zaradi številnih »črnih ovc« na trgu peletov ne kupujejo na slepo. Vsi najboljši imajo na vreči vidno ozačen certifikat ENplus A1, kar je še vedno najbolj zanesljivo vodilo pri nakupu. Peletom, ki so padli v kakovostni razred B in dobili oceno povprečno ali pomanjkljivo, pa naj se potrošniki raje izognejo.
