Tiskane izdaje
Ljubljana – Po izglasovanju odložilnega veta na novelo energetskega zakona - državni svet se je spotaknil ob poglavje o energetski izkaznici - se je državnim uradnikom vendarle zazdelo koristno, da javnosti na posebni novinarski konferenci pojasnijo, v čem je kleč energetske izkaznice, in da predstavijo »pomembnost in nujnost njene implementacije«. Predvsem pa, da pojasnijo »številne zmotne dileme«, ki se širijo v javnosti.
Spomnimo, da je vladnim rešitvam oporekal pomemben del strokovne javnosti, Zveza potrošnikov Slovenije pa je pred dnevi skupaj z odvetnikom Janezom Tekavcem pripravila predlog sprememb poglavja o energetski izkaznici in apel proti zakonski rešitvi (ki ga je do danes podpisalo že prek 3000 potrošnikov). Kakšna je klima med državljani, pa je moč sklepati iz razjarjenih odzivov naših bralcev. A ministrstvo meni, da je poglavje o energetski izkaznici dobro (argumente za odložilni veto zavrača tudi vlada), zato bo tudi predlagateljem poenostavljenih rešitev pojasnilo, da njihovi predlogi niso sprejemljivi.
Minimalen prenos
Torej, državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo in prostor Bojan Kumer je v najlepši luči prikazal temeljne novosti zakona in ureditev energetske izkaznice. Ta je obveznost iz leta 2006, zdaj pa zakonodajalec vnaša v energetski zakon novo evropsko direktivo, ki daje večji poudarek nadzoru in sankcijam. Posebej je poudaril, da je Slovenija prenesla direktivo v minimalnem obsegu. Da ni širila obveznosti.
Največ tovrstnih očitkov si je namreč upravičeno prislužil predlog ministrstva, ki je s pretkano vpetim odstavkom enega od členov v prehodnih določbah uvedel splošno izkaznično obveznost za vse lastnike večstanovanjskih stavb, tudi tistih, ki niso na trgu. Določba je padla šele v tretjem branju zakona, na pritisk javnosti, z dopolnilom parlamentarne koalicije. S tem zapletom se predlagatelji danes pač niso posebej hvalili, poudarili pa so, da izkaznico tako ali tako potrebuje samo lastnik, ki stavbo prodaja ali oddaja ...
»Smisel izkaznice je v tem, da ščiti kupca in najemnika,« je dejal Kumer. Zato po njegovem izkaznica ni dodaten nepotreben strošek za potrošnika; kupcu razkrije energetske lastnosti stavbe, prodajalcu pa omogoči, da z dobrimi energetskimi referencami doseže višjo ceno. Da bo verodostojna, jo mora izdelati neodvisni strokovnjak z licenco. Torej po Kumru ni uresničljiva ideja, ki se je pojavila v javnosti, da bi si lahko izkaznico izdelali sami lastniki s pomočjo računalniške aplikacije ministrstva. Neodvisne strokovnjake zahteva direktiva EU.
Cena izkaznice
Veliko je bilo govora o ceni; prevladuje prepričanje, da je previsoka, saj po informacijah iz EU v številnih državah izkaznica stane bistveno manj kot v Sloveniji. Tudi v Sloveniji so ceno prepustili trgu. Meddržavnih razlik v cenah pa na današnji konferenci niso pripisali razlikam v postopkih in zahtevnosti, ampak (ne)zrelosti tukajšnjega trga. Novega instrumenta, je dejal Kumer, ne smemo soditi po sedanjih okoliščinah, ko se trg šele vzpostavlja in ko so na začetku izkazničarji v ceno izkaznice vračunali marsikaj, kar vanjo ne sodi, tudi prevoz do objekta, ki ga meri.
Zdaj je izkazničarjev okoli 150, na izobraževanje - po pooblastilu ministrstva ga opravlja ZRMK, zanj pa skupaj s pristopnino k izpitu zaračuna prek 700 evrov - se prijavljajo vedno novi in novi kandidati. Da bi jih spodbudili, so celo znižali kriterije za prijavo na usposabljanje. Ko bo izkazničarjev 300 do 400, bo, obljublja Kumer, med njimi taka konkurenca, da bodo izkaznice bistveno cenejše. Kolikšna je ciljna ali priporočena cena, se govorci na današnji tiskovni konferenci sprva niso mogli odločiti, češ da je odvisna od marsičesa, pritrdili pa so številki, ki jo je javnost slišala med parlamentarno obravnavo: okoli evro na kvadratni meter. Na toliko ali celo na manj naj bi padla cena izkaznice, ko bo trg dozorel, je pogumno napovedal Kumer. Kar bi se zgodilo v letu, letu in pol.
Erik Potočar z ministrstva je nekajkrat poudaril, da bodo v večstanovanjskih stavbah strošek za izkaznico lahko pokrili iz rezervnega sklada, za kar se potrebuje soglasje lastnikov. Taka rešitev je bila v parlamentu večkrat ponujena, a jo je predlagatelj zakona zavrnil kot neizvedljivo. In je v končni različici zakona ni. Strošek izdelave izkaznice sodi med stroške rednega upravljanja, vezanega na učinkovitejšo rabo energije. Njihovo pokrivanje iz rezervnega sklada pa je kaznivo.
Nadzor
Zakon predvideva globo v višini 300 evrov za lastnika, ki ne priskrbi pravočasno izkaznice kupcu ali najemniku in v višini 250 evrov, če lastnik ne zagotovi energetskih kazalnikov v oglasih. Zaračunavati jih bodo začeli po približno enoletnem prehodnem obdobju (po zadnji verziji zakona). Veliko vprašanj pa je bilo o nadzoru kakovosti in izdelave izkaznic kot tudi pridobitve izkaznice v primeru prodaje ali oddaje nepremičnine. Tudi tu so bili govorci skrajno nedoločni in neprepričljivi. Obstajajo različni organi nadzora, ta je večnivojski, obstajajo baze podatkov, v katerih bo morala biti izkaznica zabeležena ..., tako ali tako pa bodo podrobnosti predpisali podzakonski akti, ki jih bo ministrstvo po spremembi zakona moralo novelirati. Z vsemi podrobnostmi pač ni mogoče obremenjevati že sicer nadvse obsežnega in po mnenju večine v parlamentu nepreglednega zakona.
A kazni niso poglavitni namen novele zakona, cilj je večja energetska učinkovitost. Na vprašanje, kako bo država sama spodbudila izdelavo izkaznic, pa so nam ponudili zanimiv odgovor: Eko sklad ima del sredstev namenjenih za subvencije za izdelavo energetskih izkaznic. O novinarski pripombi, da EU vendar prepoveduje subvencij za ukrepe, kar nalagajo direktive, se niso izjasnili.
