Tiskane izdaje
Toda dali smo jo ji s figo v žepu, prepričani, da je nikoli ne bo izkoristila, ali pa bo prišla na obisk, ko nas že dolgo ne bo več. Vendar pa, kot kažejo podatki iz zgodovine in njihova aplikacija v najnovejših modelih - na kar je že pred sedmimi leti v začuda prezrtem poročilu opozorila ameriška akademija znanosti - se utegne podnebna sprememba zelo nenadoma pojaviti na naših vratih: ne kot povabljen gost, pač pa kot vlomilec, ki ga bo težko ustaviti. Primernih zaščitnih vrat, ki bi nas varovala pred njenim razdiralnim vdorom, še nimamo in niti ne vemo, kakšna bi morala biti, da bi bila res varovalna. In ne le to - kot je v omenjenem prezrtem poročilu opozoril akademijin »komite za nenadno podnebno spremembo«, se zaradi tega niti kaj dosti ne vznemirjamo.
Opozorila glede globalne otoplitve večine ljudi ne vznemirjajo, saj gre za otoplitev v povprečju za dve do tri stopinji v toku celega stoletja - za nekaj torej, za kar se nam zdi, da nikakor ne moremo kaj prida občutiti. Toda v preteklosti so se podnebne spremembe dogajale tudi zastrašujoče hitro in se bodo skoraj zagotovo tudi v prihodnosti. Verjetno je najbolj znan primer otoplitveni trend, ki se je začel pred kakimi 15 tisoč leti in se končal v zadnji ledeni dobi. Približno dva tisoč let pred tem se je toplotni trend nenadoma spreobrnil. Temperature so zdrknile proti ničli in tam ostale kakih tisoč let, toda potem se je podnebje znova nenadoma otoplilo: v zgolj desetih letih so se globalne temperature povišale za deset stopinj! Človeštvo takrat še ni obstajalo, zato tako hitrega in velikega temperaturnega skoka ni doživelo - verjetno pa ga bo, če bomo še nekaj časa obstajali na tem planetu.
V predgovoru v omenjeno poročilo, ki v knjižni obliki nosi naslov Nenadna podnebna sprememba - neizogibno presenečenje, vodja komiteja Richard B. Alley sicer blaži ugotovitve poročila, češ da ni potrebe, da smo fatalistični. Človeštvo se je moralo in se je prilagodilo že ničkoliko spremembam in se bo še. A lažje bo, če bomo na spremembe pripravljeni, še zlasti, če bodo te nenadne in nam ne bodo dopustile, da se na njih počasi privajamo. Da se nam utegnejo zgoditi, morda še za časa našega življenja, pa ni dvoma, saj je ta ugotovitev sploh narekovala pripravo in objavo omenjenega poročila. Globalna otoplitev, o kateri se toliko govori in piše, je res zelo dolgotrajen proces - lahko bi ga ponazorili kot roko, ki se bliža stikalu za luč, a slednja se prižge šele v trenutku dotika. Tako lahko kaplja čez rob v naših dejavnostih, ki prispevajo k globalni otoplitvi, sproži nenaden pljusk. Kaj storiti potem, pa ne vemo, opozarja omenjeno poročilo, ker so vse dosedanje raziskave namenjene samo primerom počasnega, skoraj neopaznega puščanja vode, ne pa njenemu nenadnemu pljusku. Poglavja, ki sledijo blažilnemu predgovoru, so torej vse prej kot pomirjevalna. Naštevajo, kaj vse bi morali narediti predvsem v znanosti in posledično tudi na drugih področjih, da bi lahko ublažili posledice morebitne nenadne podnebne spremembe. Velike večine oziroma skoraj ničesar od tega nimamo.
Program IMPACTS
Blažilen vpliv upanja, da bo človekova prilagodljivost tudi v primeru nenadne podnebne spremembe zmagala, pa je vlilo šele letošnje leto. Revija Science je v eni zadnjih številk objavila, da je Urad za biološke in okoljske raziskave pri ameriškem oddelku za energijo ustanovil velikopotezni program IMPACTS, ki kot beseda pomeni »vplivi«, kot kratica pa pojasnjuje, da gre za Raziskovanje razsežnosti in verjetnosti nenadnih podnebnih prehajanj, v katerem se bo s problemom nenadne podnebne spremembe spoprijelo šest vodilnih ameriških nacionalnih laboratorijev. Kot izhodišče so najprej opredelili, kaj velja kot nenadna sprememba. Poenotili so se, da gre za obsežno spremembo, do katere pride hitreje, kot če bi jo sprožili običajni mehanizmi - v nekaj letih ali največ desetletjih, in ki bo dolgotrajna. Raziskave bodo za zdaj strnili na štiri tematske sklope, ki jih je vodja celotnega programa William Collins na pol v šali in na pol zares označil kot »štiri konjenike Apokalipse«. Gre za naslednje sklope: nestabilnost morskih ledenih plošč, zlasti zahodnoantarktične; mehanizme pozitivne povratne zanke v subarktičnih gozdovih in arktičnih ekosistemih, ki vodijo k hitremu sproščanju metana ali k obsežnim spremembam na površju energijskega ravnotežja; destabilizacijo metanovih hidratov (ogromne depozite metanovega plina, ujetega v ledu), zlasti v Arktičnem oceanu; in povratno zanko med biosfero in atmosfero, ki utegne povzročiti tako imenovane megasuše v Severni Ameriki.
Predlagatelji programa IMPACTS navajajo, da velike ledene plošče, ki potujejo z zemlje v morje in so deloma pod morsko gladino, na Grenlandiji in v Zahodni Antarktiki s pospešeno hitrostjo izgubljajo svojo maso. To se dogaja predvsem na račun otoplitve oceana, ne pa ozračja, zaradi česar se te plošče talijo pod vodno gladino. Že kakih 40 let znanstvenike skrbi, kaj se bo zgodilo, če se bo zaradi globalne otoplitve Zahodna antarktična plošča, skupek kakih 3,8 milijona kubičnih kilometrov ledu, prelomila in zdrknila v ocean. Vodna gladina bi se tedaj dvignila za štiri do šest metrov. Številne pristaniške naprave po vsem svetu bi se znašle pod vodo, atoli in mala otočja bi izginili, deli Bangladeša, Brazilije, Burme in ameriške zalivske države bi bili poplavljeni, Benetke in še kakšno drugo mesto bi bili potopljeni. Zdaj je očitno, da te spremembe niso več le »morebitne« - nenadna podnebna sprememba bi sprožila hitro taljenje ledu in dvig morske gladine ne za centimetre, marveč metre na stoletje.
Pozitivna povratna zanka
Kaj prinaša pozitivna povratna zanka v arktičnih ekosistemih: več kot tretjina zemljinega kopenskega organskega ogljika je koncentriranega v ekosistemih severno od 45. vzporednika, večinoma v prsti, šoti in permafrostu. Povratna zanka znotraj teh ekosistemov in med njimi ter med podnebjem in oceanskimi tokovi bi utegnila sprožiti sproščanje večine tega uskladiščenega ogljika v ozračje, opozarjajo znanstveniki. Višje temperature zraka in povečana količina padavin so že zmanjšale snežno odejo in povečale odtok iz talečega se permafrosta. Zaradi tega se je že začela spreminjati vegetacija, kar vpliva na primer na to, koliko sonca doseže tla. Manj snega pomeni tudi manj refleksivnosti (albedo), tako temna zemlja in drevesa absorbirajo več sončne toplote. Vrsta permafrosta, ki se imenuje yedoma, je posebej bogata z ogljikom in je pomemben substrat za nastajanje metana. Ta plin, ki je kratkoročno kot toplogredni plin 26-krat močnejši od ogljikovega dioksida, pa se sprošča ob taljenju zamrznjene yedome. Ko se ozračje ogreva in postaja bolj vlažno, pa se tudi iz običajne zemlje sprošča v zrak več tega plina. Poleg tega, ko v arktično morje doteka sveža voda, spremenjena slanost utegne spremeniti izmenjavo vode s Severnim Atlantikom in blokirati oceanske tokove, ki grejejo Evropo pozimi. Severna Evropa se tako utegne ohladiti, čeprav se bo sposobnost oceanov za absorbcijo ogljikovega dioksida zmanjšala in se bo planet kot celota otoplil. Pozitivna povratna zanka, ki vključuje taljenje ledu, je že pospešila globalno otoplitev na skrajnem severu. Zdaj je videti, opozarjajo snovalci programa IMPACTS, da spremembe v kopenskih ekosistemih, ki bi se pojavile čez kakih 20 do 30 let, lahko za dva- do trikrat pospešijo zdaj predviden globalni trend otoplitve zlasti na Arktiki in verjetno tudi globalno.
Nevarni metan
Tretji konjenik Apokalipse vznemirja tudi metanove hidrate. Ogromne množine ogljika, verjetno več kot vsa dosegljiva fosilna goriva na Zemlji, so ujete v zmrznjenih metanovih hidratih pod oceani. Molekule plinskega metana so zaklenjene v kletkah iz vodnega ledu v tako zelo koncentrirani obliki, da ko bi se led stopil, bi se v njem ujeti metan razširil v 164-krat večjo prostornino. Sčasoma, če bi se sproščal v ozračje, bi tam kot toplogredni plin deloval 72-krat močneje od ogljikovega dioksida. Med termalnim maksimumom pred 55 milijoni let, ki je zamejeval paleozoik in eocen, se je Zemlja hitro segrela za pet do osem stopinj - vzrok temu naj bi bilo prav sproščanje metana. Visok pritisk in nizke temperature v globinah oceana zagotavljajo, da bo večina oceanskih depozitov metanovih hidratov tam ostala tudi ob znatni otoplitvi ozračja. Toda na Arktiki so depoziti metanovih hidratov na robu z visokim pritiskom in nizko temperaturo varnega območja - na teh mestih bi utegnilo priti do nenadnih sproščanj metana, opozarjajo v IMPACTS. Otoplitev, ki bi bila posledica tega, pa bi sprožila še nadaljne sproščanje metana, kar bi naprej sprožilo taljenje permafrosta, morske globine bi postale mrtve cone, ozonska luknja nad Arktiko pa bi se povečala in njeno pojavljanje bi bilo pogostejše.
Četrti »konjenik« se bo gnal čez izsušene planjave. V programu IMPACTS četrti sklop pozornosti namenjajo tveganju tako imenovanih megasuš v Severni Ameriki, kjer je še vedno živ spomin na Dust Bowl, skledo prahu okoli leta 1930. Taka katastrofa se utegne znova pojaviti in vztrajati desetletja, opozarjajo znanstveniki. Da bi lahko predvideli zdaj nepredvidljive megasuše, bodo raziskovalci v okviru programa IMPACTS izboljšali globalne in regionalne podnebne modele, tudi tiste, ki jih zdaj za napoved vremena uporablja Nacionalni center za atmosferske raziskave in druge agencije.
Zanesljivejši modeli
Sploh bo glavna dejavnost znanstvenikov v programu IMPACTS s pomočjo ugotovitev temeljnih raziskav zgraditi modele procesov, ki do zdaj sploh niso bili, ali pa so bili le delno vključeni v klimatske modele. Gre na primer za učinke metana na sončno svetlobo, ki do zdaj še nikoli niso bili vključeni v kak model, ali pa vlogo vegetacije v izmenjavi vlage med zemljo in zrakom. »Če nam bo uspelo bistveno izboljšati obstoječe modele ali ustvariti bistveno boljše nove modele, nam bo morda uspelo, da bomo vsaj v grobem lahko napovedali nenadno spremembo,« je ob začetku dela IMPACTS optimističen njegov voda William Collins.
