Tiskane izdaje
O vzročno-posledični zvezi med izpostavljenostjo sončnim žarkom in nevarnostjo razvoja kožnega raka seveda ne kaže dvomiti, se strinja ugledni dermatolog Richard Weller z univerze v Edinburgu. Navsezadnje o tem obstaja dolga vrsta znanstvenih študij. »Toda kar v vseh teh študijah manjka, je prepričljiv dokaz, da je sončenje dejansko škodljivo – če seveda 'škodljivo' razumemo tako, da skrajšuje življenje,« poudarja profesor Weller.
Po njegovih besedah je treba kateremukoli dermatologu zgolj postaviti vprašanje, ali nam zaradi sončenja morda grozi prezgodnja smrt, pa ga bomo spravili v hudo zadrego. In takšna molčeča zadrega po stotih letih, kolikor dolgo je že znana povezava med sončenjem in kožnim rakom, nikakor ni več zadovoljiv strokovni odgovor. Sploh ker se medtem vztrajno kopičijo dokazi, da je v resnici zelo nevarno prav dosledno izogibanje sončnim žarkom – in to iz več vzrokov, kot bi kdo pomislil.
Celo najbolj zagrizeni nasprotniki sončenja priznavajo, da sončni žarki tudi koristijo zdravju, toda v tej zvezi je največkrat omenjen le vitamin D. Ljudje, ki imajo v organizmu več tega vitamina, so namreč večinoma bolj zdravi od tistih z nižjimi ravnmi vitamina D. Med drugim so praviloma manj izpostavljeni nevarnostim visokega krvnega tlaka, sladkorne bolezni ter možganske ali srčne kapi. Še več, ljudem z višjo ravnjo vitamina D grozi manjša nevarnost, da bi prezgodaj umrli zaradi kateregakoli vzroka, poudarja dr. Weller.
Toda iz tega potegniti sklep, da bi se bilo samo z dodatnim uživanjem tega vitamina mogoče izogniti vsem nevarnostim za zdravje, bi bilo zgrešeno. Navsezadnje so že številne znanstvene študije preverile učinke uživanja vitamina D v obliki prehranskih dopolnil, toda rezultati takšnih študij so namesto navdušenja prinesli razočaranje. Takšne vitaminske tablete, denimo, niso zmanjšale števila kardiovaskularnih in presnovnih bolezni. Resda tovrstni vitaminski dodatki lahko okrepijo kosti in blagodejno vplivajo na zdravljenje nekaterih oblik črevesnega raka, toda vitamin D kljub vsemu ni čudežno zdravilo, kakor še vedno mislijo mnogi, poudarja vplivni britanski dermatolog.
»Višja raven vitamina D je resda ena izmed pozitivnih posledic rednega sončenja, vendar nikakor ne edina. Osebno sem sploh prepričan, da je ta vitamin le eden od pokazateljev izpostavljanja soncu, toda sončenje ima še številne druge blagodejne učinke na človekovo zdravje.«
Mala pomembna molekula
»Z mojo skupino smo odkrili še enega pomembnega posrednika, ki nam prinaša koristi sončne svetlobe: dušikov oksid,« je za revijo New Scientist poudaril dr. Weller. »Njegova kemijska preprostost uspešno prikriva njegov res velik pomen. Dušikov oksid namreč igra številne pomembne vloge, najpomembnejša med njimi pa je gotovo ta, da širi krvne žile in uravnava krvni tlak.«
O pomenu tega spoznanja priča tudi Nobelova nagrada, ki so jo za omenjeno odkritje leta 1998 podelili mikrobiologom in farmakologom Robertu F. Furchgottu, Louisu J. Ignarru in Feridu Muradu.
Wellerjeva skupina pa je že dve leti prej ugotovila, da ta plin proizvajajo tudi kožne celice. V človeški koži so namreč precejšnje zaloge nitrata, ki se pri sončenju pod vplivom ultravijoličnega sevanja spreminja v dušikov oksid. Ko ta plin vstopi v krvni obtok, za malenkost zniža krvni tlak. A ta mala sprememba ima zelo pomembne posledice.
Navsezadnje je prav visok krvni tlak glavni vzrok številnih bolezni in prezgodnje umrljivosti po vsem svetu, saj poleg drugega lahko privede do srčnih obolenj in celo kapi. Že majhno znižanje krvnega tlaka pri svetovni populaciji bi zmanjšalo pogostnost možganskih in srčnih kapi, ta cilj pa je po besedah dr. Wellerja mogoče doseči že z rednim zmernim izpostavljanjem sončni svetlobi, torej s sončenjem, ki povzroči, da koža sprosti dušikov oksid v krvni obtok.
Z dušikovim oksidom, ki nastaja pri sončenju, je mogoče pojasniti tudi številne druge uganke v zvezi s krvnim tlakom – denimo to, zakaj je povprečni krvni tlak pri prebivalcih Wellerjeve domovine, Velike Britanije, v poletnih mesecih nižji kakor pozimi. Ali zakaj imajo ljudje, ki živijo bliže ekvatorju, v povprečju nižji krvni tlak kakor prebivalci območij više proti severu.
Sestavljanje mozaika
»Trenutno še vedno ugotavljamo celotno vlogo dušikovega oksida pri sončenju,« pojasnjuje dr. Weller. »Lani, denimo, smo s sodelavci preverili, ali obsevanje z ultravijolično svetlobo UVA lahko poveča uspešnost kolesarjev na dirki. In ugotovili smo, da so bili po obsevanju z UVA-žarki občutno bolj uspešni, kot če so pred tekmo jemali samo prehranska dopolnila z nitrati.«
Po njegovem mnenju se je to zgodilo zato, ker se je po takšnem obsevanju v krvni obtok sprostilo več dušikovega oksida; ta je tekmovalcem razširil krvne žile in jim mišice oskrbel z več kisika. Zato se je s sodelavci in s finančno podporo Britanske fundacije za srčne bolezni lotil nove študije, s katero želi ugotoviti, ali dnevno obsevanje z UVA-žarki lahko zniža povišan krvni tlak. »Osredotočili smo se na valovne dolžine UVA, delno tudi zato, ker ti žarki ne povzročijo sinteze vitamina D; zdaj pa poskušamo ugotoviti, katere valovne dolžine so optimalne za sproščanje dušikovega oksida.«
Svetovna dermatološka skupnost za zdaj še ni pripravljena omiliti svojega strogega stališča do nevarnosti izpostavljanja sončnim žarkom, toda širših koristi sončenja kratko malo ni več mogoče prezreti ali celo zavestno ignorirati, je odločen profesor Weller. »Navsezadnje ima sončenje precej več blagodejnih učinkov kot zgolj proizvodnjo vitamina D – in za pomembnega posrednika pri tem se utegne izkazati prav dušikov oksid.«
Pomanjkanje sonca
Resda sončni žarki povzročajo tudi kožnega raka, priznava dr. Weller, toda celotna slika je precej bolj zapletena. Kožni rak nastopa v dveh glavnih oblikah – melanomski in nemelanomski. Melanom je najnevarnejši kožni rak in število takšnih obolenj se še povečuje; od 10 do 20 odstotkov primerov se celo konča s smrtjo obolelega.
»Bolezen je resda pogostejša v Avstraliji kot denimo v Veliki Britaniji, toda hkrati se melanom večkrat razvije pri pisarniških delavcih kot pri tistih, ki delajo na prostem,« poudarja profesor Weller. »In pogosteje pri ljudeh, ki se ne sončijo, kot pri tistih, ki se. Zgolj občasno sončenje in posledične sončne opekline so za zdravje večje tveganje kakor redno zmerno nastavljanje sončnim žarkom.«
Po drugi strani pa je za razvoj nemelanomskih oblik kožnega raka največje tveganje prav pogosto sončenje. V Veliki Britaniji je nemelanomskih oblik kožnega raka že več kot vseh drugih rakavih obolenj skupaj – toda ta oblika kožnega raka se skoraj nikdar ne konča s smrtjo.
Nasprotno: s študijo, ki so jo izvedli s sodelovanjem večje skupine Dank, starejših od štirideset let, so ugotovili, da je tistim, pri katerih so odkrili nemelanomskega kožnega raka, grozila celo manjša nevarnost prezgodnje smrti kakor proučevankam brez te oblike kožnega raka; in hkrati še bistveno manjša nevarnost, da bi umrle zaradi srčne kapi. »Zato vsakemu pacientu, pri katerem ugotovim nemelanomsko obliko kožnega raka, najprej iskreno čestitam. Po kateri drugi diagnozi je namreč mogoče oditi iz ordinacije z zavestjo, da je pred vami daljše življenje, kakor ste menili, preden ste odšli k zdravniku?« se pošali dr. Weller.
Skandinavske izkušnje
Prav zdaj objavljajo prve rezultate obsežnih epidemioloških študij o nevarnostih sončenja, ki so jih začeli izvajati pred četrt stoletja. In njihove ugotovitve so presenetljive, poudarja dr. Weller.
Raziskava na vzorcu 30.000 odraslih Švedinj, ki so jih k sodelovanju povabili leta 1990 in temeljito proučili njihove navade v zvezi s sončenjem, je pokazala, da bolj ko so se sončile, več jih je bilo 20 let pozneje še živih. Celo več: tiste, ki so se najpogosteje nastavljale sončnim žarkom, so bile dvakrat bolj zaščitene pred nevarnostjo prezgodnje smrti kakor tiste, ki so se dosledno in skoraj povsem izogibale soncu. Avtorji raziskave so izračunali, da so trije odstotki smrti na Švedskem prav posledica pomanjkanja sončne svetlobe.
In to nikakor ni edina takšna raziskava. Še ena skandinavska študija, izvedena na 40.000 odraslih ženskah, je ugotovila, da je tistim proučevankam, ki so si privoščile največ »sončnih« počitnic, grozila najmanjša nevarnost, da 15 let pozneje ne bi bile več med živimi.
Temeljna dolžnost zdravnikov je, da čim bolj podaljšamo zdravo življenje, ne pa da poskušamo preprečevati eno samo bolezen, poudarja profesor Weller. »V dermatologiji smo se vse preveč usmerili na tisto, kar je vidno – kožni rak – in pozabili na tisto, kar je v resnici najpomembnejše. Vitamin D je vse prepogosto razumljen kot blagodejen rezultat 'zdravega sončenja', toda čedalje več znanstvenih študij o prehranskih dodatkih nesporno priča o tem, da koristi sončenja nikakor ni mogoče zvesti samo na ta vitamin. Dušikov oksid, ki tudi nastaja pri sončenju, je najmanj tako pomemben kakor vitamin D.«
Skratka, sonce prinaša tako koristi kot nevarnosti, in strokovni nasveti javnosti morajo upoštevati oba pola, odločno zaključuje dr. Weller.
