Tiskane izdaje
Prvič je znanstvenikom uspelo ustvariti zarodek, ki je sestavljen delno iz človeškega in delno iz prašičjega genskega materiala. Pri poskusu, ki so ga v torek predstavili v reviji Cell, so zarodek ustvarili z vstavljanjem človeške izvorne celice v prašičji zarodek, ki so ga nato vsadili v maternico svinje, da se je tam razvijal. Po štirih tednih so izvorne celice napredovale v zametke tkiva: razvijati so se začeli srce, jetra in nevroni. Majhen del prašiča, ki se je razvijal, je bil ustvarjen iz človeških celic.
Vstavljanje človeških celic v prašičji zarodek. Foto: AP Pictures
Himera, človeško-živalski hibrid, ki so ga poimenovali po pošasti iz grške mitologije z levjo glavo, kozjim telesom in kačjim repom, je do zdaj najuspešnejša združitev človeka in prašiča ter hkrati velik korak k napredku živalskih zarodkov s funkcijami človeških organov.
V študiji, ki je bila objavljena v začetku tedna, je mednarodna ekipa raziskovalcev prikazala, da so lahko organi za presaditev razvijejo v himeri, ki je delno miš in delno podgana. Uspelo jim je, da se je v podganjem zarodku razvijala mišja trebušna slinavka. Nato so prenesli izločeni inzulin iz slinavke v bolno miš in tako zmanjšali bolezen, ne da bi sprožili imunsko reakcijo.
Gre za prvo demonstracijo, ki je dokazala, da je presaditev organov možna med različnimi vrstami. Raziskovalci upajo, da bodo lahko v prihodnosti zdravniki razvijali človeška tkiva s pomočjo himere zarodkov v živalih. Tako bi ustvarili več organov in omogočili hitrejše presaditve bolnim ljudem, ki danes na presaditve čakajo več let.
Etične dilemeV zvezi s tovrstnimi tehnikami pa se že pojavljajo etične dileme in debate, ali je primerno, da človeški material vstavljamo v živali. Vprašanja so se začela postavljati pred dvema letoma, ko je National Institutes of Health uvedel moratorij za financiranje teh eksperimentov. Podatek, ki skrbi nasprotnike, je, da lahko človeške izvorne celice postanejo katerokoli tkivo, tudi del živčnega sistema. To pomeni, da bi lahko človeške celice zašle tudi v razvijajoče se prašičje možgane - to pa se zdi mnogim meja, ki je ne bi smeli preseči.
Bioetik Vardit Ravitsky iz montrealske univerze za javno zdravje pa je dejal, da je treba pri teh raziskavah iskati prednosti. Po njegovem mnenju gre pri raziskavah za velik korak pri napredku glede presaditve organov, ki bodo lahko v prihodnosti olajšale medicinske presaditve. Soavtor raziskave o človeško-prašičji himeri Juan Carlos Izpisua Belmonte je ob tem dejal: »Kaj če dovolimo naravi, da namesto nas opravi delo? Kaj, če samo vstavimo človeške celice v zarodek, ki bo sam prepoznal, kaj narediti?«
Raziskava je rezultat štiri letnega dela, pri katerem so porabili približno tisoč petsto prašičjih zarodkov. Čeprav so rezultati velik napredek, pa je dejstvo, da je prispevek človeških celic zelo majhen in omejen na zgodnjo fazo zarodka. Zato še ne morejo z gotovostjo trditi, če oziroma kdaj bodo lahko naredili človeške himere.
