Tiskane izdaje
»Pa vi ste naša,« se mi nasmehne carinik in izreče dobrodošlico, ko mu ob vstopu v Črno goro pokažem potni list. Čeprav je v mojem priimku trdi č, je vendarle nekaj resnice v tem. Sorodniki po strani maminih staršev, sicer Tadići, res živijo v Nikšiću, so pa pogosteje na obisku v Sloveniji, kot jih mi obiščemo v Črni gori. In roko na srce, res ne vem, zakaj se nisem že prej odpravila na ogled te čudovite dežele.
Tokrat sem jo prevozila po dolgem in počez ter odkrivala slikovitost in raznolikost na vsakem koraku. Na ozemlju, velikem komaj 13.812 kvadratnih kilometrov, skriva toliko lepot, da pogledi večkrat jemljejo dih. In čeprav sem videla že marsikatero naravno lepoto, sem nemalokrat ostala brez besed tudi sama.
Svojo zgodbo bom tokrat osredotočila na največje jezero na Balkanskem polotoku – Skadarsko jezero, ki si ga delita Črna gora in Albanija. Velikost jezera, ki je tektonsko-kraškega izvora, precej niha, od 370 do 530 kvadratnih kilometrov, kar je seveda odvisno od količine padavin; za lažjo primerjavo povejmo, da je površina Ljubljanskega barja nekaj več 160 kvadratnih kilometrov. Jezero velja tudi za kriptodepresijo, kar pomeni, da ponekod leži niže od morske gladine. Obala je zelo razčlenjena, s številnimi zalivi, polotoki in rti, velik del močvirnatega ozemlja pa je zaraščen s trstičjem.
Kodrasti pelikan – prihodnjič
Zaščitni znak skadarskega narodnega parka je v Evropi zelo redek in ogrožen kodrasti pelikan (Pelecanus crispus). Ne morem zanikati, želela sem si ga spoznati v živo. A tokrat ga, čeprav smo vstali že ob štirih zjutraj in s čolnom prevozili lep del jezera, skoraj do albanske meje, žal nismo opazili, so nas pa zato očarale čigre, prav tako na tisoče kormoranov. Za pelikane bo treba počakati na več sreče in poskusiti prihodnjič ali pa se podati v Grčijo ali sosednjo Albanijo. Toda doživetje jezera ni zato nič manjše.
Skadarsko jezero je v Črni gori edini narodni park, kjer prevladujejo vodni in močvirski ekosistemi. Na njem živi, gnezdi, prezimuje ali se zadržuje med selitvijo več kot 280 vrst ptic. Je tako mednarodno pomembno območje za ptice (Important Bird and Biodiversity Area – IBA) kot območje, zaščiteno z ramsarsko konvencijo, to je konvencijo o mokriščih mednarodnega pomena; na primer kot habitati vodnih ptic.
Vendar niso samo ptice tiste, ki so zanimive, raznolik je tudi preostali živalski svet. Izmed 50 sesalcev bi posebej opozorila na vidro, sicer pa je od 48 vrst rib, kolikor jih živi v jezeru, 15 endemičnih, se pravi, da jih najdemo le tam. Prav tako je precej botaničnih endemitov, kot so nežna logarica (Fritilaria gracilis), tankolistna vrčica (Edraianthus tenuifolius), srbska ramonde (Ramonda serbica), tudi več zaščitenih vrste orhidej in še kaj, da ne omenim množice raznih vrst alg.
Črnogorske Benetke
Pa ne bom zgolj naštevala rastlinskih in živalskih vrst, kajti ta prispevek bi bil prekratek za popis vseh, niti ni temu namenjen. Bogastvo živega sveta na Skadarskem jezeru je izjemno. In če vas zanimata zgodovina in kultura, boste prav tako našli zadoščenje ob obisku številnih okoliških samostanov in cerkva iz srednjega veka, pa tudi prijaznih ribiških vasic. Domačini se bodo radi zapletli v pogovor, pokazali, kako ponosni so, da živijo v teh krajih, in vam verjetno tudi ponudili najboljše domače žganje, ob tem pa pripovedovali še o črnogorskih Benetkah, starem mestecu na istoimenski reki Rijeki Crnojevića. Ta izvira pod Obodsko steno in se po le 13 kilometrih toka pridruži vodam Skadarskega jezera. Ambient je izjemen, zato ne preseneča, da pritegne številne kolonije slikarjev in umetnikov, ki skušajo lepoto območja ujeti na slikarsko platno.
No, tudi mene so, poleg biotske raznovrstnosti skadarskega bisera, očarale prav črnogorske Benetke. Panorame mesteca in okljuki reke Rijeke Crnojevića so izjemni, in ko piko na i dodajo še gostoljubni domačini, je to doživetje, ki ga ne pozabiš. Sicer pa o tem priča zgornja fotografija.
Po legendi o nastanku reke se je vladar Zete Ivan Crnojević, ki je vladal od leta 1465 do 1490, nekoč skupaj s spremstvom odpravil na lov v okolico mesta Obod. Naleteli so na jamo, iz katere je prišel velik divji kozel. Začudeni nad njegovo veličino so se že hoteli podati za njim in ga upleniti, a jih je presenetilo tudi to, da je bil povsem moker, v tistem pa je na kozlovo srečo iz jame bruhnila voda in skoraj potopila vladarja, spremstvo in lovce. In od tedaj iz te jame izvira reka, ki jo imenujejo Rijeka Crnojevića.
Večerno oglašanje šakalov
Čeravno je še vroče poletje, se morskih utrinkov z obale tokrat ne bom dotikala. Bolj me je vleklo na Durmitor, v pragozdove Biogradske gore in na Prokletije. Vendarle pa naj omenim še večerni trenutek ob izlivu reke Bojane (ki teče iz Skadarskega jezera in se izliva v Jadransko morje), kjer me je za nekaj trenutkov prevzelo večerno oglašanje šakalov. Ker sem že večkrat sodelovala pri popisu šakalov na Ljubljanskem barju, mi je njihovo zavijanje seveda ostalo v ušesih … Čudovita popestritev večera in zgodbe z nekoliko širšega območja Skadarskega jezera.
Dr. Petra Draškovič Pelc, Prirodoslovno društvo Slovenije
