Daleč od nekdanje ruske zaprtosti

Obiskali smo moskovsko državno univerzo Lomonosov. Ne manjka ji drznih razvojnih ciljev, avtonomije in denarja.

Objavljeno
08. oktober 2014 20.56
Jasna Kontler - Salamon, Znanost
Jasna Kontler - Salamon, Znanost
Moskovska državna univerza Lomonosov (zanjo se uporablja kratica MSU ali tudi samo Lomonosov) poleg Ruske akademije znanosti zagotovo premore največji delež vrhunske ruske znanosti in raziskovalnih zmogljivosti. Univerza, ki bo prihodnje leto praznovala že 260 let, je bila po Mihailu V. Lomonosovu, vplivnem znanstveniku in piscu iz 18. stoletja, poimenovana leta 1940.

Kako pomembna je MSU tudi za rusko politiko, dokazuje posebni status, ki ji pripada skupaj s sanktpeterburško državno univerzo. Posebni zakon namreč tema dvema univerzama zagotavlja skoraj popolno avtonomnost, enako seveda velja za vse raziskovalne institucije, ki delujejo v njunem okrilju.

Zato je rektor univerze formalno njen predsednik, velika pooblastila pa imajo tudi prorektorji. Eden izmed njih, naš sogovornik akad. prof. dr. Aleksej R. Hohlov – izvira iz družine, kjer so bile že generacije vpete v znanost, njegov oče je bil rektor MSU in uspešen alpinist – je na Lomonosovu kot prorektor odgovoren za raziskave in mednarodno sodelovanje. Ob tem pa je ta šestdesetletnik že poldrugo desetletje član Ruske akademije znanosti (RAS), na njenem inštitutu za anorganske komponente je predstojnik laboratorija za fizikalno kemijo in polimere, že več kot desetletje pa vodi tudi inštitut za polimerne znanosti pri univerzi v Ulmu v Nemčiji.

Na naše vprašanje, kako zmore opravljati še nekatere odgovorne funkcije na državni ravni – je član svetovalnega sveta predsednika Vladimirja Putina in član prezidija RAS – je odgovoril, da se čuti dolžnega, da prevzame del odgovornosti. »Vendar nikoli nisem in tudi ne bom sprejel nobene politične vloge,« je poudaril.

Študij in raziskovanje

Po besedah Hohlova je v današnji Ruski federaciji okrog 40 raziskovalnih univerz, glavna je seveda MSU. V zvezi s tem, da ima ta bistveno večji delež naravoslovnih in tehniških znanosti kot pa družboslovja in humanistike ter torej ne ustreza uravnoteženemu modelu univerze, je dejal, da je »danes vsem odličnim univerzam skupno predvsem to, da je študij tesno povezan z znanostjo in raziskovalnim delom«, da pa »ni več splošnega modela univerze, modeli se razlikujejo od države do države, tako kot se razlikujejo izobraževalni modeli«.

Slednje so na MSU med drugim potrdili tako, da so se – že omenjeni posebni zakon jim to omogoča – odrekli bolonjskemu študijskemu modelu, sicer uveljavljenemu v celotni Ruski federaciji. »Ne zdi se nam smiselno, da bi naš univerzitetni študij delili na stopnje. Vsi naši študentje so dovolj sposobni, da lahko zaključijo celoten študij.« K temu je treba dodati, da se za eno mesto na MSU poteguje pet do šest kandidatov. Najboljšim študija ni treba plačati, za druge imajo šolnino. »Vendar se k nam ne more vpisati nihče, ki prej ni dokazal svojih sposobnosti,« je poudaril prorektor.

Od akademika Hohlova smo izvedeli tudi, da so bile v nekdanji Sovjetski zvezi plače na univerzah višje kot na raziskovalnih inštitutih, nato pa so se izenačile. V primerjavi z razvitimi državami Evrope so še vedno zelo nizke, zaradi česar mladi ruski raziskovalci odhajajo. Vendar menda država že načrtuje posebne spodbude, s katerimi naj bi dosegli vračanje tistih ruskih znanstvenikov, ki so se že uveljavili v svetu.

Prorektor je povedal, da imajo iz leta v leto več tujih študentov, za zdaj pri tem uspešno rešujejo tudi problem vizumov. »Zaradi ugleda MSU lahko takšne probleme rešimo v kratkem času. Za primer naj omenim nedavno mednarodno konferenco o nanomaterialih, na kateri se je zbralo več kot tisoč udeležencev. Mnogi so bili prvič v naši državi in nekateri so pozabili, da morajo imeti vizum. To nam je uspelo rešiti v samo enem dnevu, kar je skoraj mejilo na čudež.«

Na Lomonosovu so, po prorektorjevih besedah, izredno uspešni v vseh oblikah mednarodnega povezovanja, največ znanstvenih povezav pa imajo z Nemčijo. Kot je zatrdil, se to ni prav nič spremenilo niti v zadnjem času, ko je Nemčija ena tistih držav, ki najbolj kritizirajo rusko politiko do Ukrajine.

Naš sogovornik nam je potrdil, da sta tudi na njihovi univerzi še vedno najbolj oblegana in cenjena študija matematike in fizike. »Toda tema vedama, ki imata v naši državi najdaljšo tradicijo, se vse bolj približujejo druge naravoslovne znanosti, na primer biotehnologija. Sledimo svetovnim trendom, vendar ohranjamo tudi svoje tradicionalne znanstvene in raziskovalne prioritete.«

Od satelita do superračunalnika

Uspešno mednarodno sodelovanje raziskovalcev MSU ima kar nekaj presežnikov. Eden med njimi je mednarodni vesoljski projekt Lomonosov, s katerim v okviru univerzitetnega inštituta za nuklearno fiziko Skobelcin razvijajo univerzitetni satelit, s katerim se nameravajo lotiti aktualnih astrofizikalnih problemov. Predvidoma ga bodo v orbito poslali že prihodnje leto, in to z nove lansirne naprave, imenovane Vostočni. V tem projektu sodelujejo še univerze iz Koreje, Španije in ZDA.

Po Lomonosovu bodo poimenovali tudi superračunalnik, ki bo imel sedež na univerzi, njegova uporaba pa bo veliko širša. To ne bo mednarodni, temveč nacionalni projekt. V vsej Rusiji je trenutno, kot smo slišali, več kot deset superračunalnikov, med njimi je tudi superračunalnik Ruske akademije znanosti, toda Lomonosov bo najzmogljivejši od vseh.

Superračunalnik Lomonosov povezujejo z izobraževanjem na številnih študijskih področjih in temu so namenili poseben center. Še veliko več možnosti uporabe pa bodo imeli, ko bo superračunalnik dobil celoten obseg. Do zdaj so zbrali dovolj denarja za namestitev četrtine predvidenih zmogljivosti, povsem pa naj bi bil dograjen še pred letom 2020. Aleksander Tihonravov, direktor superračunalniškega centra MSU, je poudaril, da je vsa potrebna infrastruktura že nabavljena, tako da je dokončanje projekta res zgolj še vprašanje denarja. Ko nas je zanimalo, kolikšna bo celotna investicija, pa vendar nismo dobili jasnega odgovora: »To je težko reči, saj se cena spreminja. Samo to, kar smo kupili letos, je stalo nekaj več kot 25 milijonov dolarjev.« Bolj določen je bil v predstavitvi mednarodne konkurenčnosti njihovega računalniškega giganta: »Pričakujemo, da bo Lomonosov med desetimi najmočnejšimi superračunalniki na svetu. Je pa res, da tudi drugod razvijajo take centre, zato so takšne napovedi negotove.« Na univerzi načrtujejo, da bodo superračunalnik vključili v nastajajočo tehnološko dolino, kjer se bodo ukvarjali tudi z vesoljskimi raziskavami, nanotehnologijo, biotehnologijo, genetiko ...

Na našo omembo, da so v minulih letih marsikje, tudi v Sloveniji, podvomili o smiselnosti naložb v superračunalnike, se je Tihonravov široko nasmehnil: »Tudi sam sem že poslušal take pripombe. Toda zdaj je menda vsem jasno, da potrebujemo takšne centre. Mnogi naši raziskovalci superračunalnik uporabljajo pri svojem vsakdanjem delu. Res pa je, da je z njim precej težje delati kot z običajnimi računalniki. A tisti, ki vztrajajo, kmalu ugotovijo, kakšne prednosti ponuja. To je tudi odločilna motivacija. Lahko bi rekli, da postanejo raziskovalci kar odvisni od superračunalnika.«