Delo z nadarjenimi: Strategije ni, delujejo predvsem starši

Rek, da zaradi dreves ne vidimo gozda, vsekakor velja za slovensko delo z nadarjenimi posamezniki od vrtca do zaposlitve in še naprej do poznih let. Ponašamo se z uspešnimi nadarjenimi in njihovimi dosežki, prezremo pa dejstvo, da še vedno nimamo celostne nacionalne strategije za delo z nadarjenimi, čeprav je bilo v zadnjih letih veliko prizadevanj, da bi jo dobili. To je bil tudi povod za naš pogovor z dr. Mojco Juriševič.

Psihologinja dr. Mojca Juriševič se že dolgo strokovno in raziskovalno ukvarja s problematiko nadarjenih učencev v Sloveniji. Na ljubljanski pedagoški fakulteti, kjer je izredna profesorica, vodi center za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti. Je avtorica besedila o izobraževanju nadarjenih v beli knjigi o vzgoji in izobraževanju iz leta 2011, pred tremi leti je predsedovala mednarodni konferenci Evropskega sveta za visoko sposobne (ECHA) v Ljubljani. Velikokrat jo vabijo v tujino na konference, predavanja in raziskovalne projekte. V tem študijskem letu je bila tri mesece gostujoča profesorica na prestižni kalifornijski univerzi Berkeley.

Na katerem področju ste sodelovali na Berkeleyju in kako na tej univerzi spodbujajo nadarjene?

Na Berkeleyju že trideset let izvajajo akademski program za razvoj talentov, v okviru katerega se vsako leto v univerzitetnem kampusu v poletnih mesecih izobražuje približno 2500 izbranih nadarjenih predšolskih ter šolskih otrok in mladostnikov. Sama univerza je zelo zainteresirana za izvajanje tega programa, saj prek njega prepoznava svoje prihodnje študente, poleg tega pa se v teh programih s problematiko nadarjenih pobliže spoznavajo tudi univerzitetni učitelji in študenti.

Na Berkeley me je povabil profesor Frank C. Worrell, ki je tam direktor doktorske šole za šolsko psihologijo, vodi pa tudi program priprave mladih na vstop na univerzo ter akademski program za razvoj talentov. V času gostovanja sem pobliže spoznala njegovo delo na omenjenih področjih, imela pa sem tudi srečo, da me je vključil v raziskavo o zaznavanju časa oziroma doživljanju časovne perspektive v povezavi z učno uspešnostjo in duševnim zdravjem.

Vaš center za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti se je predlanskim med prvimi uvrstil v evropsko mrežo za podporo nadarjenim (ETSN), vas pa so lani tudi izvolili v petčlanski svet te mreže. Kako mreža deluje, v Evropi in v Sloveniji?

Mreža se lepo razvija. Leta 2015 smo začeli s štirinajstimi akreditiranimi centri, zdaj jih je devetnajst. Trenutno je v Evropi in drugod po svetu približno tristo točk za nadarjene, ki so prek posameznih centrov povezane v mrežo ETSN. Naša mreža omogoča institucijam, ki se kakorkoli ukvarjajo z nadarjenimi, da se spoznavajo med seboj, izmenjujejo izkušnje in ideje ter na raznovrstne načine sodelujejo. To je novost, zato se za vključevanje zanima čedalje več institucij. Pomembna značilnost mreže je posebna podmreža, ki jo tvorijo nadarjeni mladi prek posameznih centrov, tudi slovenskega. Tako se neposredno povezujejo ne le institucije, temveč tudi nadarjeni med seboj. Prve izkušnje so odlične!

V Sloveniji imamo že dvajset točk za nadarjene, ki delujejo prek našega centra, z nami pa je povezanih tudi 18 točk iz držav nekdanje Jugoslavije – vrtci, osnovne in srednje šole, fakultete in univerze ter nekatere druge raziskovalne in izobraževalne institucije. Po mojem imajo največ interesa tiste ustanove, ki se resnično ukvarjajo z nadarjenimi, saj se pri njih zaradi narave tega dela prej ali slej pojavi potreba po povezovanju in sodelovanju. Nadarjeni so namreč v različnih pogledih zahtevni sogovorniki ali partnerji, ki potrebujejo celostno podporo, te pa ustanove individualno običajno ne zmorejo zagotoviti, bodisi zaradi pomanjkanja znanja, izkušenj ali različnih resursov.

Za dobro delovanje mreže verjetno ni dovolj samo dobra volja izvajalcev, potrebna je ustrezna finančna podpora. Kako vam kaže s tem?

Za delovanje našega centra še nimamo vira financiranja. Vsi v centru od začetka delamo prostovoljno. Navsezadnje je naloga pedagoške fakultete, da delimo znanje in širimo spodbude. Žal pa zaradi pomanjkanja denarja ne moremo raziskovati in spodbujati nadarjenosti s posebnimi pedagoškimi inovacijskimi projekti, kamor bi vključili nadarjene in njihove učitelje. Manjkata tudi izpopolnjevanje strokovnih delavcev za poučevanje nadarjenih in raziskovalna dejavnost.

Očitno za naše odgovorne politike zadošča to, da je kar četrtina otrok uvrščenih med nadarjene ...

Ne vem, kaj zadošča za politike, saj o tem nihče jasno ne govori. Res pa je, da nadarjeni otroci in skrb za njihov nadaljnji razvoj še vedno niso uvrščeni med prednostne cilje naše države. Vsaj ne v praksi. Zmeda se namreč pojavi že na zakonodajni ravni. V zakonu o vrtcih niso nadarjeni otroci nikjer omenjeni, v zakonu o osnovni šoli so opredeljeni kot posebna skupina učencev, ki zmore in hoče več, v zakonih s področja srednjega šolstva pa kot ena od skupin dijakov s posebnimi potrebami. Skratka, vsaka raven šolanja nadarjene opredeljuje drugače, hkrati pa govorimo o kontinuiteti pedagoških prizadevanj v vzgojno-izobraževalnem sistemu. To pa ne gre, kajne?

V času ministra Jerneja Pikala ste vodili krovno komisijo za prenovo Zoisovih štipendij in pripravo strategije za spodbujanje nadarjenih. Na začetku je to veliko obetalo ...

Drži. Žal se je ta skupina izoblikovala ob koncu ministrovega mandata, njegove naslednice pa tega dela niso nadaljevale. V skupini za prenovo Zoisovih štipendij smo se nekajkrat sestali in predlagali različne izboljšave, vendar se kasneje ni prav nič zgodilo. Nič bolje se ni godilo skupini za pripravo nacionalne strategije za spodbujanje nadarjenih, ki sem jo prav tako vodila. Pripravili smo celosten predlog strategije nacionalnih spodbud in ukrepov za spodbujanje razvoja nadarjenih od predšolskega obdobja naprej, vse do podpore pri karierni orientaciji. Ko pa smo predlog hoteli predstaviti, so nas najprej pustili čakati, nato pa je bila komisija razpuščena, ker se ji je iztekel mandat.

Morda je pogled odgovornih na delo z nadarjenimi zamegljen tudi z dejstvom, da so naši mladi talenti razmeroma uspešni na mednarodnih tekmovanjih. Pri slabo poučenih to bržkone vzbuja vtis, da je z našim delom z nadarjenimi vse v najlepšem redu, da sistem deluje. Kako je v resnici?

Po mojem mnenju gre bolj za to, da stojimo na glavi: ne deluje sistem, pač pa delujejo predvsem starši, še posebej v otroštvu in mladostništvu, ko se učni potenciali izjemno intenzivno razvijajo. V mislih imam tiste starše ali stare starše, ki znajo, zmorejo in hočejo podpirati svoje otroke. Poleg njih so ključni še posamezni zanesenjaki, učitelji in mentorji, a vse to nikakor ni dovolj. Morali bi predvsem sistematično izobraževati vzgojitelje in učitelje, kajti delo z učenci, nadarjenimi in drugimi, ob vsem znanju, ki ga danes imamo na voljo o učenju in znanju, zahteva spremembo v razmišljanju glede načinov in ciljev izobraževanja.

Kaj za prihodnje mesece načrtujete v vašem centru?

Trenutno se že pripravljamo na septembrsko konferenco o delu z nadarjenimi v okviru naše mreže in točk za nadarjene, na kateri bodo aktivno sodelovali tudi mladi nadarjeni. Poleg tega v centru trenutno potekata dve raziskavi. S prvo v nekaterih šolah in vrtcih preizkušamo nov test za ocenjevanje ustvarjalnosti otrok med 5. in 12. letom starosti, zasnovan na sodobnih spoznanjih o ustvarjalnem mišljenju. Z drugo raziskavo pa želimo bolje spoznati specifične osebnostne naravnanosti nadarjenih mladostnikov. Predvidevamo, da jih bomo tako lahko bolje spremljali in podpirali. Ker smo v to raziskavo vključili tudi zaznavanje časa na podlagi mojih že omenjenih izkušenj z Berkeleyja in ker teh spoznanj niti v mednarodnem merilu še nimamo, smo še posebej radovedni, kaj bodo pokazali rezultati.