Žiga piše babici: Kaj sploh počnem?

Prepričan je, da bo njegovo delo koristilo vsem ljudem na svetu ... Čeprav ne dela do treh in v pisarni nima Titovega portreta.

Objavljeno
13. december 2017 13.29
*dja*POTICA
Žiga Štancar
Žiga Štancar

Draga babica!

Upam, da se imaš lepo! Razmišljal sem o zadnjem vikendu, ko sva se pogovarjala o mojem mestnem življenju. Beseda je nanesla tudi na mojo službo in poleg retoričnih vprašanj glede tega, zakaj ne morem delati normalno od sedmih do treh, in ali še imamo Titove portrete v pisarnah, sva skušala streti tudi najtršega izmed orehov - kaj sploh jaz počnem? Priznam, res se nisem bil predhodno pripravil in po parih stavkih si me prekinila: »Žiga, saj te čisto nič ne razumem, veš jaz nimam fakultete«.

Domov sem prišel motiviran, da te vsaj enkrat prepričam, da lahko to kar počnem v službi v prihodnosti koristi prav vsem ljudem na svetu. Ker te ni na mesendžerju, sem se odločil da zadevo izpeljem staromodno, torej brez emodžijev, videjev ali pdf priponk - s pismom!

Najprej, zakaj sploh počnem to kar počnem - svet se spreminja, dobri stari časi, kot jih imenuješ ti, so zares minili. Mogoče res ne gre verjeti čisto vsaki TV novici o globalnem segrevanju, ampak sama veš, da vreme ni več to kar je bilo včasih - oba se spomniva kako težko ti je bilo, ko je lani tvoj paradajz dozorel kar mesec dni pred rokom, ravno medtem ko sta šla z dedkom na oddih v Piran, zaradi česar si doživela gnilo presenečenje ob vrnitvi domov. In rezultat - ker enostavno ni več funkcioniral si se morala z bolečino v srcu posloviti od svojega setvenega koledarja iz leta 1950. Ljudje z okolju neprijaznim življenjskim stilom spreminjamo svet, zato moramo poiskati boljše načine izkoriščanja energije.

Tudi elektrika je postala nepogrešljiv del vsakdana in izboljšala standard življenja. Poskrbeti moram, da bodo istih ugodnosti deležni tudi moji otroci. Hkrati se število ljudi na svetu viša - tudi ti se mi vse pogosteje pritožiš nas daljšimi vrstami v Merkatorju, in dejstvu, da je potrebno čakati tudi do pol ure da dobiš svojo penzijo. Z današnjimi električnimi tovarnami potrebam prihodnosti ne bomo mogli ustreč ali pa bomo v želji po tem izpraznili vse zemljine zaloge goriv.

Naloga ni lahka - in svoje delo lahko primerjam z dejanji enega izmed junakov tvojih zgodb - še veš kako si mi pripovedovala o grku Prometeju, ki je ukradel ogenj peščici bogov in ga podaril ljudem. Bogovi so se mu žal kruto maščevali, v modernem svetu pa to na srečo ni več kaznivo in znanstveniki iz celega sveta se trudimo ukrasti ogenj vesolja, zvezd. Čisto zares želimo zapreti Sonce v škatlo - in ne skrbi, ne bomo ga vzeli iz neba, skušamo narediti svojo lastno majhno zvezdo, veliko kot tvoja hiša.

V zvezdah se namreč odvija proces fuzije, to je zlivanje gradnikov našega sveta, atomskih jeder, pri čemer se sprošča velika količina energije. Verjetno se sprašuješ kako je mogoče zvezdo postaviti na površje Zemlje in kako ta škatla sploh izgleda. Odgovor na to vprašanje se skriva v tebi ljubi POTICI!

Če želimo narediti dobro fuzijo rabimo orenk posodo in kvalitetne sestavine, kar velja tudi za potico, kot si me naučila sama. Fuzijski posodi z učeno besedo pravimo tokamak, in je iste oblike kot posoda za peko potice. Dobro opotičeno testo, ali plazma, je pri naših raziskavah sestavljeno izključno iz ločenih atomskih jeder in izjemno pomembno je, da ni prekomerno vzhajano - če namreč presežemo velikost posode naš poskus spodleti. Plazmo zato v fuziji nadzorujemo z ogromnimi magneti - kot bi potično posodo obložili z velikim številom magnetkov,s katerimi na svojem hladilniku pričvrščuješ seznam jutranjih in večernih tablet.

Nenavaden pojav fuzijske potice je dejstvo, da pri peki del mase enostavno izgine. To pomeni, da nadev iz pol kile orehov, dveh jajc in sladkorja ne tehta več eno kilo temveč samo 90 dag. Zate kuhinjska tragedija, za nas pa je to ključnega pomena. Energija namreč ne izgine popolnoma temveč se shrani v majhnih delčkih, ki se rodijo med fuzijo, nevtronih. Te si lahko predstavljaš kot rozine, ki tu in tam popestrijo tvojo sladico. V nasprotju z rozinami nevtroni lahko pobegnejo iz potice in prodrejo v posodo. Tam trkajo ob sestavne dele posode, kot dedek s svojo renault petko na parkirišču, in jo segrevajo. Kakor ti blažiš simptome išiasa s toploto termoforja lahko tudi mi toploto posode izkoristimo za gretje in pridobivanje elektrike.

Žal s peko fuzijske potice nismo še niti približno tako spretni kot ti s peko svoje. Pred nami je še dolga pot učenja - kakšna je temperatura pečice, kako narediti trdno posodo in preprečiti odstopanje nadeva od skorje. Nagrada na koncu je vredna vloženega truda - električna energija brez okolju neprijaznih snovi in ogromne zaloge goriva, ki ga lahko pridobovamo kar iz vode.

Torej babica, ne skrbi za svoj paradajz, obljubim, da bom s fuzijo vrnil tvoj stari setveni koledar!

Lep pozdrav, Žiga

Besedilo je bilo objavljeno na portalu Znanost na cesti.

***

Žiga Štancar je magistriral iz jedrske tehnologije na FMF UL, kjer trenutno opravlja tudi asistentsko delo. Na Institutu »Jožef Stefan« dokončuje doktorat iz področja jedrske fuzije.