Tiskane izdaje
Zadeva je bistveno bolj zapletena. Čeprav je tokratno zaostajanje izpustov ogljikovega dioksida za gospodarsko rastjo zelo zaželeno, žal ne bo dovolj, da bi obrnili trend segrevanja in njegovih posledic. Omenjeni rekord je namreč le ena od podatkovnih točk v trendu izpustov CO2 , ki je sicer še vedno usmerjen strmo navzgor, opozarjajo nekateri strokovnjaki.
Svetovni izpusti tega toplogrednega plina so se v štirih desetletjih, odkar IEA zbira podatke, sicer kar trikrat ustavili: na začetku osemdesetih, nato leta 1992 in tretjič leta 2009. Vsi trije primeri so sovpadali z zmanjšanjem gospodarske rasti. Zaustavitev trenda rasti emisij CO2 v preteklem letu in zadnjih mesecih pa se prvikrat v teh štirih desetletjih dogaja v času, ko se je gospodarska rast povečala za 3 odstotke. Tokratno razhajanje ekonomske rasti od rasti izpustov ogljikovega dioksida je zato številne zagovornike boja proti dejavnostim, ki pospešujejo segrevanje svetovnega ozračja, navdalo z upanjem, da ukrepi proti podnebnim spremembam niso boj z mlini na veter.
Samo v ZDA, enem od glavnih virov emisij CO2 v preteklosti, so v zadnjih 23 letih z energijo povezani izpusti tega plina upadli kar sedemkrat. Po podatkih ameriške uprave za energijo in informacije so bili leta 2013 in tudi lani sicer večji kot leta 2012, vendar še vedno za desetino manjši kot leta 2005. Da pa je globalno gledano trend emisij tudi v tem obdobju strmo naraščal, je po mnenju mnogih vzrok v hitri industrializaciji nekaterih držav v razvoju, zlasti Kitajske in Indije.
Zdaj, oziroma v letu 2014, so se izpusti ogljikovega dioksida tudi na Kitajskem zmanjšali. Nižji so bili za dva odstotka, v glavnem zaradi usmeritve k rabi obnovljivih virov energije. Po prepričanju strokovnjakov IEA je globalna ustavitev trenda rasti CO2 prav posledica zmanjšanja emisij na Kitajskem. Toda klimatologi o tem niso prepričani.
Podnebje ni tako preprosto
»Podnebje ne deluje tako preprosto. Podatki iz enega samega leta, celo enega desetletja so premalo za kakršenkoli sklep,« opozarja Thomas Peterson, glavni raziskovalec v Nacionalnem centru za podatke o podnebju, ki deluje v okviru ameriške uprave za oceanografijo in atmosfero NOAA. Tiste, ki so navdušeni ob podatkih IEA, opominja, da poleg ogljikovega dioksida na temperaturo površja našega planeta in torej na segrevanje svetovnega ozračja vplivajo še drugi dejavniki.
Peterson tako našteva, da je temperatura zemeljskega površja odvisna tudi od pokritosti z oblaki, od tega, koliko toplote so sposobni vsrkati oceani, pa od pojava El Niño in še marsičesa. Kljub obetavnim podatkom IEA zato po njegovem mnenju nima razloga za prepričanje, da smo na poti obvladovanja toplogrednih učinkov.
Navsezadnje nam zadovoljstvo ob dejstvu, da se z energijo povezane emisije v vsem preteklem letu niso povečale, razblinja dejstvo, da je bilo lansko leto kljub zastoju v rasti izpustov toplogrednih plinov najbolj toplo, odkar merimo temperature v okolju. Rekordno toplo je bilo tako po podatkih Nase kot NOAA.
Ko je enkrat v zraku,
Po soglasnem prepričanju klimatologov v okviru Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) bo potrebnih približno sto let, da bi se sedanja količina toplogrednih plinov v ozračju zmanjšala za okoli tretjino. To pomeni, da četudi danes ustavimo vse emisije, bo koncentracija toplogrednih plinov naraščala še več desetletij. Če se zatečemo k primerjavi: če v kad dodajaš več vode, kot je odteče skozi odtok, se bo prej ali slej napolnila in voda bo stekla čez rob.
Če bi torej hoteli obdržati stabilno koncentracijo CO2 v ozračju, bi morali emisije znižati precej pod njihovo sedanjo raven, meni Peterson. Po napovedih najnovejšega poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe iz lanskega leta emisije ogljikovega dioksida v ozračju ne smejo preseči trilijona ton, če hočemo ohraniti rast temperature pri 2 stopinjah Celzija nad ravnjo iz predindustrijske dobe.
Koliko imamo še rezerve do te količine, ni povsem jasno. Po oceni IPCC si ne moremo privoščiti, da bi v zrak spustili več kot 500 milijard ton ogljikovega dioksida. Greenpeace pa mejo postavlja še nižje, na 350 milijard ton.
Wuebbles se v svoji oceni nagiba k manjši količini. »Vsekakor si ne moremo privoščiti, da izpuščamo v ozračje toliko CO2 , kot smo ga doslej. Že zdaj smo priča povečanemu številu skrajnih vremenskih dogodkov, od suš do poplav, ki so posledica podnebnih sprememb. A če ne bomo odlašali z ukrepi, bomo lahko marsikatere podnebne spremembe ublažili,« je še vedno optimističen.
Pričakovan presežek
Da z ukrepi ne kaže več odlašati, potrjuje najnovejši toplogredni rekord. Konec prejšnjega tedna je namreč NOAA objavila zadnje analize koncentracije ogljikovega dioksida v Zemljinem ozračju. Prvič, odkar merijo vsebnost tega toplogrednega plina v ozračju v svetovnem obsegu, je marca letos mesečna povprečna vrednost presegla 400 delcev na milijon. Rekord, čeprav nezaželen, je bil pričakovan.
»Bilo je le vprašanje časa, kdaj ga bomo dosegli,« pravi Pieter Tans, vodilni znanstvenik v mreži NOAA za globalno spremljanje toplogrednih plinov. Najprej je CO2 magično mejo 400 delcev na milijon presegel nad Arktiko spomladi 2012. Leto kasneje jo je zaznal observatorij Mauna Loa na Havajih, marca letos pa je bila ta meja presežena tudi v svetovnem obsegu.
Zagotovo je to pomemben mejnik, poudarjajo pri NOAA. Označuje namreč, da smo z zgorevanjem fosilnih goriv povzročili, da so se koncentracije ogljikovega dioksida povečale za več kot 120 delcev na milijon v primerjavi s predindustrijsko dobo. In kar polovico te rasti smo ustvarili v zadnjih 35 letih.
Kako to, da smo opisani rekord dosegli le nekaj tednov po objavi poročila IEA, da se je rast svetovnih izpustov, povzročenih z rabo fosilnih goriv, lani ustalila in ni presegla predlanske vrednosti? Kot rečeno, stabiliziranje stopnje emisij toplogrednih plinov ni dovolj, da bi lahko ustavili podnebno spreminjanje. Podatki, ki jih je zbrala NOAA, namreč kažejo, da je bila povprečna letna rast količine ogljikovega dioksida v ozračju od leta 2012 do lani 2,25 delca na milijon, kar je najvišja povprečna vrednost v treh zaporednih letih.
NOAA zbira podatke v sodelovanju s partnerskimi institucijami po vsem svetu, tako da merjenje atmosferskih plinov poteka neprekinjeno. Te podatke analizirajo, da bi kar najbolje razumeli dogajanje v podnebju in predvideli potek podnebnih sprememb – vse to pa zato, da bi lahko pristojne ustanove predlagale, sprejemale in izvajale ustrezne ukrepe, ki bi omogočili prilagajanje tem spremembam.
Svetovno koncentracijo ogljikovega dioksida merijo na podlagi vzorcev zraka s štiridesetih lokacij na našem planetu. Zrak zajamejo v stekleničke na krovih tovornih ladij, na obalah oddaljenih otokov in še marsikje. Vse vzorce pošljejo v laboratorij NOAA za sistemske raziskave Zemlje v Boulderju v Koloradu, kjer jih analizirajo. To seveda traja nekaj časa, zato imamo šele v prvih dneh maja izračunano povprečje za marec.
»Vzorce zraka za meritve jemljemo na odročnih območjih, ker tako dobimo boljše svetovno povprečje. Medtem ko zrak potuje do tja, se plini premešajo, prav tako naravni in človeški vplivi, kar zagotovi ustreznejšo sliko povprečja,« je prepričan Ed Dlugokencky, pri NOAA pristojen za to svetovno mrežo.
Je trend sploh
Dlugokencky je na predstavitvi rezultatov novinarjem dejal, da pričakuje, da bo svetovno povprečje CO2 ostalo nad 400 delci na milijon tudi ta mesec. Maj je namreč del leta, ko so koncentracije ogljikovega dioksida zaradi naravnih ciklov najvišje. Razpadanje rastlinskega gradiva in mikrobi v zemlji sicer ogljikov dioksid oddajajo vse leto, vendar med mirujočim obdobjem v rasti rastlin poteka respiracija ogljikovega dioksida, ki v teh mesecih prevladuje. Ravni ogljikovega dioksida se znova znižajo, ko ga rastline med cvetenjem pozno spomladi in poleti uporabijo za fotosintezo.
Je ob vsem povedanem sploh mogoče obrniti trend rasti toplogrednih plinov v ozračju, ki prispevajo k segrevanju Zemlje? James Butler, pri NOAA direktor oddelka za svetovni monitoring, meni, da bi bilo kaj takega težko. »Če bi nam uspelo odpraviti okoli 80 odstotkov emisij, ki nastajajo pri uporabi fosilnih goriv, bi to vodilo h koncu povečevanja vsebnosti ogljikovega dioksida v atmosferi, vendar pa se koncentracije ogljikovega dioksida ne bi zmanjšale brez dodatnih ukrepov – in še to bi se zgodilo le počasi.«
Kot je zastrašujoča hitrost, s katero se je količina CO2 v zadnjih 35 letih povečevala (v tem času se je povečala za 61 delcev na milijon, v naravi brez človekovega vpliva pa je trajalo kar 6000 let, da je CO2 narasel na 80 delcev na milijon), je zastrašujoča tudi počasnost, s katero lahko dosežemo kakršnekoli spremembe.
