Tiskane izdaje
Na zunaj ni E espace, električni avtomobil, nič posebnega, na drugačnost opozarja le električna žica, vtaknjena v vtičnico, notranjost pa »teži« 250-kilogramski akumulator, sestavljen iz 52 celic v dveh zabojih na vsaki strani prtljažnika. Tudi vožnja ni neslišna, kakor sem pričakovala. »To je zaradi klasičnega menjalnika,« razloži idejni oče tega avtomobila in eden od treh izdelovalcev Andrej Pečjak s Češnjic pri Podnartu na Gorenjskem. »Neslišnost je eden od očitkov električnemu avtomobilu,« razloži. »Vendar je doslej milijon hibridov povozilo le enega gluhega, medtem ko samo na slovenskih cestah umre 60 motoristov na leto.«
Hibridna vozila in električni avto, alternativa prihodnosti, so »konjiček« tako rekoč vseh proizvajalcev vozil na svetu. Pri hibridnih avtomobilih zagotovo prednjači Toyota, sledi ji Honda, pri hibridnih avtobusih pa manjša ameriška podjetja. Električna vozila so bila dodobra razvita že konec devetdesetih let. Za najboljši serijski električni avto vseh časov velja EV1 General Motorsa, narejen v 2000 primerkih v času, ko je kalifornijska vlada odredila, da smejo v Kaliforniji prodajati avtomobile le proizvajalci, ki tri odstotke svoje proizvodnje namenijo električnim vozilom (od leta 2002 pa 10 odstotkov). Ta trend je v hipu ustavila odločba ameriškega vrhovnega sodišča leta 2002, ko so z Bushevo zamenjavo ustavnih sodnikov razveljavili kalifornijski zakon ter, reci in piši, zmečkali dva tisoč popolnoma brezhibnih električnih vozil. O tem govori dokumentarec Who Killed the Electric Car. V Evropi so v letih 1995-2003 izdelali približno 10.000 električnih avtomobilov, od teh so bili najuspešnejši peugeoti in citroëni, ki večinoma še vsi vozijo.
»Slovenci smo, kar zadeva znanje in razvoj posameznikov, na svetovnem vrhu, kar zadeva širšo družbo, pa na dnu,« pravi Andrej Pečjak, vodja tehnične službe v podjetju ANET, d. o. o, za prodajo avtomobilskih nadomestnih delov in izobraževanje mehanikov, o diagnostiki naprav in novostih glede zmanjševanja porabe energije. Zamisel o električnem vozilu se mu je porodila na Češnjicah, kjer sta si z ženo še kot študenta uredila dom iz opuščene kmetije, na začetku osemdesetih let, ko je bil pri nas bencin na bone. Uresničil jo je pred dvema letoma s pomočjo Vanda Arsova in Mira Zoriča. Zaradi praktičnosti so uporabili že obstoječi Renaultov espace, ga predelali na elektriko in mu dodali generator na biodizel za povečanje dosega.
»Glede uporabe do okolja prijaznih vozil Slovenci nismo ravno za zgled. Za nakup hibridnih vozil se je doslej odločilo samo kakih 200 kupcev, električni avtomobili pa so na naših cestah le trije,« pravi Pečjak. Po svetu ni veliko drugače, saj prehod na trajnostne energetske vire še nikjer ni dobil dejanske podpore. Izjema so posamezne regije, verjetno zaradi večje ozaveščenosti prebivalstva, saj morajo tak program podpreti volivci. Med svetlimi izjemami omenimo London, kjer vozi skoraj 10.000 električnih vozil, na avstrijskem Koroškem 20 (polnilno postajo imajo v Velikovcu). V Švici se politiki vozijo s hibridnimi vozili, ker je to dobro za njihov sloves, v Seattlu so vsi mestni avtobusi hibridni ...
Električni avtomobil je najuporabnejši v mestih, saj je primeren za kratke razdalje in ne onesnažuje okolja. Vozila z motorjem z notranjim zgorevanjem navadno prvih pet do deset minut še niso ogreta, katalizator ne deluje, izpust strupenih plinov pa je takrat bistveno večji kot pri ogretem motorju. Ko so ogreta, pogosto stojijo na križiščih ali v zastojih,« razlaga Pečjak. »Električni avto ima bistveno višji izkoristek, pri zaviranju pa velik del energije regenerira nazaj v akumulatorje, medtem ko jo običajna vozila kot toploto, ki se sprošča pri zaviranju, oddajajo v okolje. Električni avto porabi na 100 km od 10 kWh (mestni avto) do 20 kWh (velik avto) električne energije, liter fosilnih goriv pa vsebuje od 9 do 11 kWh energije, se pravi, da je prevoz z elektriko veliko učinkovitejši.«
Razvajeni z energijo očitamo električnim avtomobilom premajhno hitrost in prekratko razdaljo, ki jo lahko prevozijo brez polnjenja. Bolj zavedni se odločamo za avtomobile, ki porabijo manj goriva, in gospodarno vožnjo, »čedalje več ljudi pa za dve toni težke jeklene pošasti, ki pospešujejo kot dirkalniki,« pravi Pečjak. Dokler bo to občudovanja vredno in dokler ne bo gorivo dovolj drago, se električni avtomobili ne bodo prebili. Za zdaj razvoj serijsko izdelanih električnih avtomobilov, ki jih je bistveno laže vzdrževati kot take z motorjem z notranjim zgorevanjem, ni v interesu niti naftnih družb, niti proizvajalcev avtomobilov, niti vlad večine držav. »Če bi 10.000 avtomobilov, ki prevozijo približno 20.000 kilometrov na leto, zamenjali z električnimi, bi bila država ob mogočen dohodek: pet do deset milijonov evrov na leto, kolikor znaša trošarina, ki je največja ravno za fosilna goriva.
Iz petkove izdaje Dela!
