Elektronski aparati in njihov vpliv na okolje

Tako za proizvodnjo kakor za uporabo vsake elektronske naprave so potrebne energija in surovine, njihova poraba pa lahko tudi zelo negativno vpliva na okolje. Še posebno, če se pri proizvodnem procesu v glavnem uporabljajo tudi fosilna goriva.

Najverjetneje vas nikoli ni pretirano razburjalo, a je že tako, da je vaš mobilni telefon oziroma njegovi sestavni deli, videl več sveta kakor vi, pa čeprav ste po duši avanturist. To navsezadnje ni presenetljivo, saj je proizvodnja večine sodobnih elektronskih naprav proces, ki vključuje sodelovanje podjetij z vsega sveta. Tudi če je na koncu na mobilnem telefonu napis Made in China, to seveda ne pomeni, da so vse njegove komponente izdelane na Kitajskem, saj je na primer litij-ionska baterija lahko prišla iz Čila, čip za fotoaparat, ki so ga razvili v Sloveniji, pa so izdelali na Tajskem. A naj bodo komponente od koder koli že, množična proizvodnja zelo obremenjuje okolje ne glede na tip elektronske naprave, povpraševanje po kovinah in drugih surovinah pa izčrpava tudi naravne vire teh snovi.

Življenjska doba izdelka se začne s pridobivanjem in prevozom temeljnih surovin do kraja proizvodnje. Pri tem ne smemo zanemariti ogljikovega dioksida, ki se sprošča, ko so tovornjaki, vlaki ali ladje na več tisoč kilometrov dolgi poti. Prišteti moramo porabljeno energijo v proizvodnem procesu in potovanje izdelka do mesta prodaje. V ekološko bilanco je treba vključiti tudi porabo električne energije, ki jo za svoje delovanje naprava porabi v svojem življenjskem obdobju. Glede nastajanja ogljikovega dioksida so med bolj problematičnimi napravami računalniki, saj ga pri proizvodnji enega PC nastane kar 1850 kilogramov. Zanimiv in skrb zbujajoč je tudi podatek, da za izdelavo enega čipa z maso dveh gramov porabijo kar 1,3 kilograma fosilnih goriv.

Pri proizvodnji imajo pomembno vlogo tudi okoljevarstveni predpisi v državi proizvajalki. Eden izmed pomembnih dejavnikov za cenenost kitajskih izdelkov so tudi milejši predpisi glede toplogrednih plinov in odpadne vode kakor na Japonskem in v Evropi. Nemalokrat se tako transport iz povsem drugega konca sveta splača bolj kakor proizvodnja na domačih tleh, saj ni globalnih predpisov, ki bi določali, kako je treba pri proizvodnji upoštevati tudi okoljsko problematiko. Morda torej ni odveč vprašanje, v kakšnih razmerah izdelujejo zelo poceni prenosnike, recimo tistega znamenitega, ki v osnovi menda stane sto evrov, saj o proizvodnem procesu podjetja le malo povedo.

Pri prevozu elektronskih aparatov ima izjemno pomembno vlogo tudi njihova velikost in teža, saj tako rekoč vsak gram, ki ga lahko pri proizvajalcu prihranijo, pomeni tudi prihranek denarja. Tudi zato se proizvajalci trudijo, da bi bile njihove naprave karseda lahke in kompaktne, razen tam, kjer pač to ni mogoče zaradi same funkcionalnosti aparata. Po petih ali šestih letih uporabe, kar je povprečna življenjska doba povprečnega osebnega računalnika ali prenosnika, se potrebe po energiji ne končajo, saj je je precej treba tudi za njihovo razgradnjo. Večina odsluženih elektronskih naprav sicer ne konča več med gospodinjskimi odpadki, pa vendar še vedno ni ustreznega globalnega sistema, ki bi omogočal njihovo popolno reciklažo. Nekateri proizvajalci si sicer prizadevajo tudi na tem področju, a kljub vsemu so stvari na tem področju še vedno daleč od idealnih.

Iz ponedeljkovega tiskanega Dela